Kultura / Polja smrti
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultna vojna klasika, ki je pobrala tri Oskarje in kopico nominacij
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 27. 11. 2005
Polja smrti nas popeljejo v leto nič - v čas, ko so Kambodžo prevzeli Pol-Potovi Rdeči kmeri in jo prelevili v orjaško pokopališče. Dramo in teror tega "rdečega viharja" spremljamo skozi oči Sydneyja Schanberga (Sam Waterston), dopisnika časopisa New York Times, in njegovega vodiča in prevajalca Ditha Prana (dr. Haing S. Ngor), ki se skozi "bambusovo zaveso" prebijata najprej skupaj, potem pa ločeno - medtem ko skuša Pran preživeti polja in taborišča smrti, ga skuša Schanberg najti. Polja smrti - unikatni politični triler, vojni epos, grozljivka, "resnična zgodba" in film postkolonialne katastrofe - so pobrala tri Oskarje (za stransko moško vlogo, fotografijo in montažo) in kopico nominacij, tudi za film in režijo, ki pa sta ju leta 1984 snela Amadeus in Miloš Forman. Ameriška filmska akademija z Oskarji zelo rada nagrajuje "zgodovinske" filme, toda leta 1984 je v boj za Oskarje poslala same "zgodovinske" filme. Amadeus je popisoval rivalstvo med "genialnim" Mozartom in "pridnim" Salierijem, Prostori v srcu so nas potopili v čas velike gospodarske krize, Pot v Indijo je peljala v čas, ko je bila Indija še britanska kolonija, Vojakova zgodba je biografirala rasizem v času II. svetovne vojne, Polja smrti pa so se odvrtela v sedemdesetih: za glavnega Oskarja so torej tekmovali topični, "problemski", "angažirani" filmi, pač filmi o proletarskem boju za preživetje, o kolonializmu, o rasizmu in o genocidni državljanski vojni, toda na koncu je zmagal film o geniju, bolje rečeno, Hollywood se je na koncu odločil za himno geniju. Točno, Hollywood je nagradil sebe... ee, h'woodskega "genija".
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 27. 11. 2005
Polja smrti nas popeljejo v leto nič - v čas, ko so Kambodžo prevzeli Pol-Potovi Rdeči kmeri in jo prelevili v orjaško pokopališče. Dramo in teror tega "rdečega viharja" spremljamo skozi oči Sydneyja Schanberga (Sam Waterston), dopisnika časopisa New York Times, in njegovega vodiča in prevajalca Ditha Prana (dr. Haing S. Ngor), ki se skozi "bambusovo zaveso" prebijata najprej skupaj, potem pa ločeno - medtem ko skuša Pran preživeti polja in taborišča smrti, ga skuša Schanberg najti. Polja smrti - unikatni politični triler, vojni epos, grozljivka, "resnična zgodba" in film postkolonialne katastrofe - so pobrala tri Oskarje (za stransko moško vlogo, fotografijo in montažo) in kopico nominacij, tudi za film in režijo, ki pa sta ju leta 1984 snela Amadeus in Miloš Forman. Ameriška filmska akademija z Oskarji zelo rada nagrajuje "zgodovinske" filme, toda leta 1984 je v boj za Oskarje poslala same "zgodovinske" filme. Amadeus je popisoval rivalstvo med "genialnim" Mozartom in "pridnim" Salierijem, Prostori v srcu so nas potopili v čas velike gospodarske krize, Pot v Indijo je peljala v čas, ko je bila Indija še britanska kolonija, Vojakova zgodba je biografirala rasizem v času II. svetovne vojne, Polja smrti pa so se odvrtela v sedemdesetih: za glavnega Oskarja so torej tekmovali topični, "problemski", "angažirani" filmi, pač filmi o proletarskem boju za preživetje, o kolonializmu, o rasizmu in o genocidni državljanski vojni, toda na koncu je zmagal film o geniju, bolje rečeno, Hollywood se je na koncu odločil za himno geniju. Točno, Hollywood je nagradil sebe... ee, h'woodskega "genija".
Toda ko Hollywood govori o h'woodskih "genijih", ne misli na zvezdnike, ampak na karakterne igralce, potemtakem na stranske igralce, na svoje outsiderje, na igralce, ki so "genialni", ne pa tudi famozni. In res, Prostore v srcu, Pot v Indijo, Amadeusa, Vojakovo zgodbo in Polja smrti so nosili bolj ali manj karakterni igralci, še več - Polja smrti, posneta po članku Sydneyja Schanberga, je nosil dr. Haing S. Ngor, kamboški naturščik, 35-letni ginekolog, ki je imel za sabo zelo podobno kalvarijo kot Dith Pran, le da Ngor iz Kambodže ni zbežal, ampak je ostal in le nemočno gledal, kako so člani njegove družine umirali od lakote in terorja. Roland Joffe, režiser filma, ga je zagledal na neki poročni fotografiji in ga takoj poklical: "Ko je pogledal skozi okno, ni - tako kot jaz - videl parkirišča studia Warner, ampak Phnom Penh."
Več na www.mladina.si/dvd/.
