in medias res / Sodobna umetnost nikogar ne zanima

Šele pred kratkim sem imela prvič priložnost doživeti slovito londonsko galerijo Tate Modern, ki je na bregu Temze zaživela leta 2000, da bi v svojem jedru radovednim očem postavila na ogled zbirko britanske in mednarodne umetnosti po letu 1900. Britanci so elektrarno z visokim dimnikom - zaprli so jo leta 1982 - in izjemno lokacijo v srcu mesta preobrazili v fascinantno galerijo. Na mednarodnem razpisu je zmagal tedaj še razmeroma neznan, manjši švicarski arhitekturni biro Herzog in De Meuron, ki je ohranil značilnosti starega poslopja. Gromozanska dvorana za turbine, visoka kar petintrideset metrov, je postala impozantna avla, ki je sedaj na voljo za gigantske umetniške projekte.

Preddverje galerije trenutno poživlja in osmišlja velikanska skulptura Carstena Hoellerja, sestavljena iz dolgih, spiralno vijočih se cevi, delno izdelanih iz gladkega jekla, ki pa hkrati funkcionirajo tudi kot tobogani, po katerih se z višine v globino spuščajo obiskovalci galerije. Vrste za vožnjo po toboganu so dolge kot jara kača. Tako rekoč za rep sem ujela razstavo skulptur iz jekla Američana Davida Smitha in obžalovala, ker se šele 15. februarja začne obsežna razstava radikalnega, subverzivnega in nasploh zanimivega umetniškega tandema Gilbert & George, na kateri bodo prikazali tudi nekaj njunih čisto novih in doslej še neznanih slik.

Razstavne dvorane so polne obiskovalcev z vseh koncev sveta; radovedno si ogledujejo različne razstave, pri čemer je ogled stalne postavitve brezplačen. Polne so številne galerijske restavracije in kavarne, polne so knjigarne in galerijske trgovine. Vzdušje je enkratno! Kot nekakšno mesto, v katerem so se zbrali navdušenci nad umetnostjo; preplet duhovne hrane in užitka z mamljivo kulinariko. Očitno je, da uspešne hiše kulture z dejavnostmi, ki sem jih omenila, svoja poslopja oblikujejo v prostore, v katerih se obiskovalec tudi pred konzumiranjem kulture in po njem odlično počuti; vsekakor pa jim je v socialnem in ekonomskem interesu, da obiskovalci ne zbežijo domov že takoj za tem, ko so se naužili duhovne hrane. Tudi to je slabo izkoriščeno področje, kjer se na Slovenskem za zdaj razpirajo še neizkoriščene in neslutene možnosti.

Pograbila me je zavist. Pa ne zavist nad tem, kaj si lahko privoščijo Britanci. Kar se kulturne infrastrukture tiče, je pri nas v Sloveniji že vsak prizidek cel praznik in o kakšnem podobnem podvigu lahko očitno samo sanjamo. Pograbila me je zavist predvsem nad statusom sodobne umetnosti v britanski družbi, ki je očitno tak, kot se za Evropo 21. stoletja spodobi. Družba, ki se zaveda pomena sodobne umetnosti, ustvarja okoliščine, v katerih ta lahko nastaja in se ohranja; oblikuje se umetnost, ki bo sčasoma postala dediščina za naše potomstvo.

Prežema me pesimističen občutek, da je zavest slovenske družbe glede umetnosti in humanistične znanosti, ki jo reflektira, ravno nasprotna. Iz leta v leto se krepi predvsem imperativ zabave. Ljudje naj bi se v prostem času, za katerega se zdi, da ga je sicer vedno manj, toda vseeno še vedno obstaja, predvsem zabavali. Pri čemer pa je predvsem sodobna umetnost razumljena (in pogosto tudi medijsko predstavljena) kot nekaj strašansko zoprnega, hermetičnega in nekoristnega, zato nikogar preveč ne boli glava, če je prva na seznamu, kadar se je zaradi varčevanja treba odreči kakšni aktivnosti.

Ravno leta 2000 sem v avstralski Adelajdi obiskala predavanje ameriškega opernega režiserja Petra Sellarsa, ki je govoril o tem, da morajo ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo (selektorji festivalov, direktorji gledališč in kulturnih centrov, kustosi ipd.), meriti predvsem utrip duha časa in ne želje občinstva. Nikakor ni opravičljivo, da bi kjerkoli na svetu subvencionirane kulturne institucije z izgovorom, da sodobna umetnost nikogar ne zanima (zadnje čase ga v naših krajih slišim vse pogosteje), začele oblikovati pogrošne umetniške programe. Ravno producenti umetnosti so tisti, ki morajo v družbi energično razpirati obzorja in ustvarjati zanimanje za različne oblike umetnosti, historične in sodobne. Ravno od njih se tudi pričakuje, da bodo skupaj s kritiki in teoretiki umetnosti na veliki njivi sodobne umetniške produkcije ločili zrnje od plev; pleve pustili ob strani, zrnju pa omogočili, da vzklije in se razraste. V slovenski družbi vse bolj prisotna misel, da umetnost nikogar ne zanima, je zgrešena, nevarna, predvsem pa ni resnična. Pomirjena sem, ker seveda vedno znova ugotavljam, da sploh ne drži. Da gre za lokalni in nikakor ne splošno evropski pojav. To mi je potrdil čudovit dan, ki sem ga preživela v galeriji Tate Modern, na retrospektivi Velasquesa v londonski Narodni galeriji pa se je okoli slik gnetlo toliko obiskovalcev, da si je bilo treba za intimnejši stik z umetnikom privoščiti kar katalog.

Razpiranje obzorij in navduševanje občestva za (sodobno) umetnost je za producente na Slovenskem vsak dan bolj zapleteno in težavno. Ni lahko, ker delujejo v ozračju, ki njihovemu početju že tako in tako ni naklonjeno. Pomembni rezultati bi se lahko pokazali z dobrim sodelovanjem kulturne politike, umetnikov, producentov umetnosti in tozadevno osveščenih medijev. Temeljiteje bi bilo treba raziskati raznovrstna, predvsem pa učinkovita sredstva, s katerimi je potencialnim obiskovalcem kulturnih dogodkov mogoče približati kulturne vsebine, ki se jim ponujajo na ogled. Morda ustvariti tudi nove mehanizme komunikacije, saj je grozljivo drago medijsko oglaševanje za marsikaterega producenta težko dostopno.

Malo manj pesimistično se sicer počutim zadnje čase, ko v medijih spremljam priprave na razpis Evropska kulturna prestolnica 2012, za katerega se tik pred iztekom roka za prijavo navdušuje vse več slovenskih mest ali regij, ponekod pa jim (kakor me obvešča časopisje) ob strani stojijo tudi župani kot predstavniki lokalnih skupnosti. Dobro je, da lokalne skupnosti v projektu vidijo možnost za splošnokulturni, duhovni, pa tudi infrastrukturni razvoj. Očitno je, da nastajajo zamisli, za katere upam, da jih bodo kandidati vsaj delno uresničili tudi, če ne bodo zmagali v tej zanimivi tekmi. Prekleto žalostno bi bilo, če bi naša obzorja duha nazadnje oblikovali le novi trgovski centri.