Peron

Zhantai, 2000

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 10 | 12. 3. 2002

Kar pomeni, da je zelo dolg, da so kadri zelo monotoni, da je kamera zelo statična, da se dogaja bogu zelo za hrbtom, nekje na podeželju, in da pokrije zelo veliko časa, specifično, deset let, obdobje med letoma 1979 in 1989, ko Kitajsko zajame val liberalizacije (seks in abortus nista več tabu) in ko šef neke potujoče, udarniške, ne ravno nadarjene igralske skupine oznani: Odslej igramo tudi rock! Hja, Peron zelo potegne na naš Rdeči boogie, le da kitajski "bend" ostane brez publike.

Pa ne zato, ker bi ga onemogočala partija, ampak zato, ker je mladina preprosto preveč zaposlena z bojem za preživetje, izgradnjo, elektrifikacijo in fantomi kulturne revolucije, da bi lahko tripala na rock. Za rock je še prezgodaj, zato boste tudi zaman čakali na velike plane. Liki - vsi, tudi glavni - so namreč ves čas oddaljeni, komaj razpoznavni. Njihov nemir je nekaj med meditacijo, tihim obupom in spleenom. Njihovi obrazi so hladni in otopeli. Tudi ko se zapeljujejo, so brezizrazni. Lepo se podajo zidu, ob katerem stojijo. Peron je film o tem, kako počasi se spreminja Kitajska in kako se drugače niti ne more spreminjati. Le počasi, z malimi, smešno neznatnimi, zahodnemu pogledu komaj zaznavnimi koraki. Če bi se spreminjala hitreje, bi jo razneslo. Sesula bi se. Pogreznila. Sama vase. Kot WTC na trgu Nebeškega miru. Kitajska je pač gigant epskih dimenzij, napol zunajzemeljski monolit z dolgo zgodovino. Zato se ji nikamor ne mudi. Lahko čaka. Kot Vatikan - čas dela zanjo. Tu je bila, ko Zahoda še ni bilo. In tu kani biti, ko Zahoda ne bo več.

ZADRŽAN