Sladke sanje

Skagerrak, 2003

Marcel Štefančič, Jr. | Mladina 29 | 22. 7. 2004

Ob koncu devetdesetih, ko je na filme trkal milenij, so vsi Danci prestopili na stran Dogme, asketskega mindseta, ki ga je zapovedal Lars von Trier. Prestopil je celo Soren Kragh-Jacobsen, ki je slovel predvsem po otroških filmih a la Gumijasti Tarzan - njegov Mifune (1999), film o japijevi vrnitvi domov, je postal hit Dogme, ki ne trpi izumetničenosti, kompliciranja in pretiranega zanašanja na tehniko. Saj veste, Dogma pomeni več kreativnosti, več spontanosti in več svobode - in Mifune, himna družinski disfunkcionalnosti, je bil tako osvobojen, da je izgledal kot garažna verzija Rain Mana. Zdaj, ko Dogma na lepem ni več nič urgentnega, je Soren očitno izgubljen - še vedno ga sicer rajcajo družinske disfunkcije in socialna retardiranost, toda da bi se našel, napol "romarsko" krene na Škotsko, kjer je njegov guru Lars briljiral z Lomom valov.

Žurke je konec, ugotovita Marie (Iben Hjejle) in Sophie (Bronagh Gallagher), Danka in Irka, hedonistični prijateljici, ki v Sladkih sanjah, remixu romantične komedije, telenovele, pravljice in tragedije, kolobarita med priložnostnimi džobi in priložnostnim seksom, dokler ne obtičita na Škotskem - oropani, pretepeni, obupani in zavrženi, kot so lahko zavržene le princese v pravljicah. In glej, no, na vidiku se res prikaže princ, bolje rečeno - misteriozni aristokrat, sir Robert Lumley (James Cosmo), obubožani Marie nenadoma predlaga, da bi njegovemu sinu in snahi rodila otroka. Sladke sanje so pravljica o novi Evropi - o sterilnosti in retardiranosti, ki žre staro aristokracijo, hitrem bogatenju in razredni družbi, ki sta le oviri za ljubezen, in proletariatu, ki mu sodobna kapitalistična mašina namenja le še vlogo nadaljevalca vrste.

ZADRŽAN