MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Sam Smith: The Thrill of It All

    Za prvenec je pokasiral štiri grammyje in ga prodal v 14 milijonih izvodov. Leto pozneje je za eno najslabših Bondovih naslovnih skladb, ki se je prvič v zgodovini Bondove franšize znašla na prvem mestu britanske lestvice, prejel še oskarja. Z novo ploščo se je zdaj znašel na prvem mestu lestvic doma in v ZDA. Založba šteje denarce, ljubiteljem X-factorjev se ulivajo solze, dobršen del radijskih poslušalcev pa ob iztrošenih, klišejskih baladah na temo neuslišane ljubezni in strtega srca ugaša sprejemnike. Ja, Sama Smitha in njegov stokajoči falzet bodisi obožuješ ali pa ga preprosto ne preneseš. Že žalost po propadu petmesečne ljubezenske zveze je težko poslušati, ob morebitnem koncu novega, daljšega razmerja pa si bomo zavatirali ušesa. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Vrnitev v devetdeseta

    Glede na to, kolikšen odmev je imel v devetdesetih downtempo in/oziroma trip hop, se zdi precej nenavadno, da je žanr z novim tisočletjem praktično povsem zamrl. Mnogi glasbeni ustvarjalci so sicer posvojili nekatere njegove značilnosti, pa vendar njihova glasba z estetiko tega pojava, ki je vzniknil v britanskem Bristolu, od koder so izšli velikani tega žanra, Massive Attack, Portishead in Tricky, ni imela prav veliko skupnega. Ena redkih izjem je francoska zasedba Nouvelle Vague, dasiravno so njeni priljubljenosti, vsaj toliko kot ugajajoč downtempaški karakter, botrovale tudi priredbe novovalovskih hitičev. Smo pa prejšnji teden v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, kjer se je obetal nastop domače zasedbe Blu.Sine in madžarske Belau, preverili, ali se potencial še skriva tudi v tistem pristnejšem downtempu. Več

  • Goran Kompoš

    17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Kultura  Za naročnike

    Pop aktivistka

    Ko so jo vprašali, ali se ima za Šrilančanko ali Britanko, je odgovorila, da se ne opredeljuje po mejah, državljanstvu in potnem listu. Mathangi »Maya« Arulpragasam, bolj znana kot M.I.A., ki se je v zadnjem desetletju povzpela med najpriljubljenejše glasbenice, je svoj odnos do mej eksplicitno izpostavila tudi v lanskem (zanjo tipično) kontroverznem videospotu Borders. Skladbo bi zavoljo besedila sicer težko umestili med njene boljše, toda njeno sporočilo je bilo ob prizorih, v katerih skupaj s stereotipno upodobljenimi begunci pripluje do ograj »zahodnjaške trdnjave«, jasno: »Čigava življenja cenite?« Ker ima sama podobno življenjsko izkušnjo, ni naključje, da je postala eden vidnejših glasov beguncev v svetu pop kulture. Več

  • Goran Kompoš

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Mito: Bratstvo in estradstvo

    To je ena tistih plošč, ki si jih, ko se končajo, predvajaš še enkrat in še enkrat. Toda zaradi zgoščenih rim in besedne akrobatike ji ne prideš do dna. Mito v šestnajstih komadih – pol časa kritično, pol humorno – tolče po mariborskih kvazi elitah, političnih voditeljih, se sprašuje o medgeneracijskih napetostih, vijuga med čeferini, cigani, domoljubi, migranti, pidžiji, predini, kendricki (kalamarji), kanyeji, hipsterji, milficami, šampanjci na strehah, diplomanti v henklu, napove štajerski plebiscit ... Z mojstrskim občutkom za drzne, avanturistične, sodobne raperske beate, ki mu jih ukrojijo YNGFirefly, Tamau, Nite, Wrong Idea in Šuljo. Poleg letošnje solistične plošče slednjega je Bratstvo in estradstvo še en nesporen favorit za ploščo leta iz tabora Tekocheega Kruja. Več

  • Goran Kompoš

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Rone: Mirapolis

    Naslovnica četrte plošče francoskega elektronskega producenta Erwana Castexa, bolj znanega pod imenom Rone, je zgovorna demonstracija tega, kaj se zgodi, če oblikovanje zaupaš filmarju. Ni sicer znano, ali je Michel Gondry (Večno sonce brezmadežnega uma), ko si je za motiv izposodil filmsko mojstrovino Fritza Langa Metropolis, o plošči vedel kaj več od naslova. Je pa zdaj jasno, da Rone navdiha zanjo ni našel v distopičnih filmskih ekskurzijah, pač pa v nekdanjem tematskem parku Mirapolis, nekakšnem francoskem odgovoru na Disneyland. Menda ga nikoli ni obiskal, očitno pa so mu v spominu ostali prizori mogočnih fantazijskih konstrukcij, ki jih je v otroštvu opazoval skozi okno družinskega avtomobila, ko so se mimo parka vozili na počitnice. To ne pomeni, da Rone s ploščo Mirapolis zganja nostalgijo. No, sodeč po njegovi naklonjenosti (znanstvenofantastični) sintovski melodiki so na popotovanjih morda res poslušali glasbo Jean-Michela Jarra. Toda Mirapolis je kljub retro pritiklinam izrazito sodobna plošča. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Glasbena (meta)fizika

    Kanadski Montreal že od druge polovice devetdesetih slovi kot mesto z eno najmočnejših glasbenih scen, ki jo je širše občinstvo opazilo predvsem po zaslugi kultnih postrockerjev Godspeed You! Black Emperor. Skoraj enako kot po vplivnem zvoku pa tamkajšnja glasbena skupnost, v kateri deluje kopica glasbenikov z Bližnjega vzhoda, slovi tudi po svoji družbenopolitični angažiranosti. Med njimi se je pred dobrima dvema desetletjema znašel tudi libanonski migrant Radwan Ghazi Moumneh, ki je leta 2005 zasnoval avdiovizualni projekt Jerusalem In My Heart, s katerim v samosvoj izraz spaja arabske tradicije in sodobno, alternativno (zahodnjaško) glasbo. S sodelavcem, filmarjem Charlesom-Andréem Coderrejem, sta slovensko občinstvo prvič očarala pred dvema letoma, ko sta v okviru festivala Sonica nastopila v nekdanjem zaklonišču v Argentinskem parku sredi prestolnice. Minuli torek pa sta nas s svojim impresivnim performansom pretresla še v Kinu Šiška. Fizično in metafizično. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Bowrain, skladatelj in pianist

    Na spletni strani ima zapisano: »Klavir je moje orodje, moj inštrument. Ko se potopim vanj, se zgodi recipročna domačnost. Igranje klavirja je zame nekaj bolj naravnega od govorjenja.« Ja, o tem, da je pritiskanje črnih in belih tipk prva ljubezen Tineta Grgureviča, ki od leta 2014 ustvarja pod psevdonimom Bowrain, ni nobenega dvoma. A s tem, kako se loteva igranja klavirja, ponuja veliko več od stereotipne podobe v črni frak odetega pianista, ki z virtuoznostjo navdušuje privržence klasične glasbe. Več

  • Goran Kompoš

    3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Emkej: Probaj razumet

    Rdečo nit četrte plošče mariborskega rimoklepača Emkeja, sicer člana Tekochee Kruja, bi lahko našli kar v komadu Prava mera, v katerem zarapa »ej veš kaj je smisel lajfa zlata sredina, prava mera«. Tudi v drugih pronicljivih, avtoreferencialnih skladbah izvemo, kaj je tisto, kar kroji to pravo mero, pa naj gre za druženje s prijatelji ob smotkah, duhovite življenjske projekcije, tegobe prekariata ali razmišljanje o revoluciji. Brez pridigarskega kompleksa in moraliziranja, pač pa z umirjenim, lagodnim flowom, ki mu ga s starošolskimi beati podložijo Emiljo A. C., Ghet Heat in Sunny Sun, ter z drznejšimi, sodobnimi beatovskimi biseri mlajša producenta Tamau in Rey Topol. Tisti, ki si z Emkejem delijo usodo, ga bodo nedvomno razumeli. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Dogodki

    Rockovska katarza

    Turneja, na kateri Nick Cave & the Bad Seeds po največjih britanskih in evropskih arenah predstavljajo lansko, šestnajsto ploščo Skeleton Tree, je popoln dokaz tega, da se brezkompromisno ustvarjanje in množična priljubljenost ne izključujeta. Ne le zato, ker si kultna zasedba s konsistentnimi ploščami in koncerti že dobra tri desetletja nabira privržence, ampak zato, ker se zdi, da z vsako novo ploščo in turnejo postaja le še boljša. Nič drugače ni bilo ob njenem tokratnem obisku Ljubljane, kjer je bil koncert zaradi velikega zanimanja iz prvotno načrtovane Hale Tivoli prestavljen v mnogo večjo areno v Stožicah in bil razprodan tudi tam. Pojavljalo se je le vprašanje, ali bo Cavu tudi z ogromnega odra uspelo vzpostaviti neposreden, intenziven stik z občinstvom. No, ko je že med četrtim komadom Higgs Boson Blues, naslonjen na fene v prvih treh vrstah, kričal »čutite utrip mojega srca«, so se vsi pomisleki razblinili. Več

  • Goran Kompoš

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Kultura

    Nick Cave

    »Ne zanima me tisto, kar lahko razumem v polnosti. Besede, ki sem jih napisal skozi leta, so le furnir. So resnice, ki ležijo pod površjem besed. Resnice, ki se kot grbe morske pošasti pojavijo brez opozorila in spet izginejo. Izvedba pesmi je zame iskanje poti za to, da pošast primamiš na površje. Da ustvariš prostor, v katerem stvor prodre skozi resnico in tisto, kar nam je znano. Svetleč prostor, kjer se križata domišljija in stvarnost. Prostor, kjer obstaja vsa ljubezen, solze in veselje. Prostor, v katerem živimo.« S temi besedami Nick Cave v zadnjem prizoru sklene film 20.000 dni na Zemlji, v katerem odigra »vlogo« starajočega se rockovskega zvezdnika, ki se spominja svoje kariere in življenja. Več