MLADINA Trgovina

Erik Valenčič

  • Erik Valenčič

    23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Politika

    Zavezništvo s hudičem

    V Evropski uniji si ni več moč predstavljati volitev brez protibegunske (oziroma protimigrantske) retorike, ki je skupni politični prostor okužila z rasizmom in marsikje celo z nacifašizmom. Pred stotimi leti je bilo glavno gorivo evropske skrajne desnice antisemitizem, danes je to islamofobija. Prihod več kot milijona pribežnikov pozimi 2015 je dal zagon desničarskim populistom, ki so že ustaljeno sovraštvo do muslimanov nadgradili s sistematično histerijo. Ta še vedno traja. Skrajno desne stranke prepričujejo javnost, da želijo Arabci oziroma muslimani zasesti Evropo in da begunci z Bližnjega vzhoda s seboj prinašajo terorizem in islamizacijo. Več

  • Erik Valenčič

    12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Politika

    Pesek, pepel, kri. Beg.

    Pet humanitarnih agencij Združenih narodov je v skupnem septembrskem poročilu o stanju prehranske negotovosti v svetu opozorilo, da se število kronično podhranjenih ljudi spet povečuje – prvič v tem stoletju pravzaprav. Ugotovitev je hud udarec za mednarodno skupnost, ki je pod pokroviteljstvom Generalne skupščine OZN septembra 2015 sprejela sveženj 17 Ciljev za trajnostni razvoj, med katerimi se drugi nanaša na »odpravo lakote in zagotovitev prehranske varnosti do leta 2030«. Zelo težko si je predstavljati, kako naj bi Združenim narodom uspelo doseči tako velikopotezen cilj, toda dejstvo je, da se je število lačnih oziroma podhranjenih med letoma 2000 in 2015 res postopoma zmanjševalo. A »zaradi širitve vojaških spopadov in vse hujših vplivov podnebnih sprememb« je bilo leta 2016 kronično podhranjenih 815 milijonov ljudi, kar je 38 milijonov več kot leto prej. »To je sprožilo alarm, ki ga ne moremo prezreti,« piše v predgovoru poročila. »Ne bo nam uspelo odpraviti lakote in različnih oblik podhranjenosti, razen če se ne bomo postavili po robu vsem dejavnikom, ki spodkopavajo prehransko varnost. Vzpostavitev mirnih in vključujočih družb je nujna za dosego tega cilja.« Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

    Hupa Brajdič, umetniški kolektiv

    Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike. Več

  • Erik Valenčič

    8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Svet

    Kraljestvo črnega zlata in črnih zastav

    Britanski zgodovinar Robert Lacey je v knjigi Inside the Kingdom napisal verjetno najboljši uvod v analizo Savdske Arabije: »Teoretično Savdske Arabije ne bi smelo biti – njeno preživetje se upira zakonom logike in zgodovine. Poglejte njene vladarje, oblečene v smešne obleke, možje bolj zaupajo bogu kot ljudem in svojo naftno državo upravljajo na načine, kakršne je večina sveta z olajšanjem opustila.« Lacey ni rasist, kar bi bilo mogoče sklepati iz besed »oblečene v smešne obleke«; iz knjige je razvidno, da se je med 18-mesečnim bivanjem v Džedi precej navezal na kraljevino. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Miha Mohorič

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Politika

    Zbogom, orožje?

    Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Miha Mohorič, filmski ustvarjalec

    Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami. Več

  • Erik Valenčič

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Svet

    Lahko noč, Turčija, in čim manj nočnih mor

    Samo še fanfare mu manjkajo, da bi bili njegova aroganca in pompoznost dovršeno usklajeni, uglašeni in sploh popolni. Kako močan se te dni zdi sam sebi Tayyip Recep Erdogan, ko o tistih, ki jih je obtožil, da so vodje pučistov, razglaša: »Ljudje menijo, da je treba te teroriste ubiti. Zakaj bi jih leta in leta držal in hranil v zaporu?« V zrcalni podobi se najbrž vidi kot oče nacije in angel varuh, ko kriči v mikrofon: »Če zahtevate smrtno kazen, vam bo vaša vlada ugodila!« In kako nepremagljivega se mora počutiti, ko obkrožen z množico vedno glasnejših islamističnih fanatikov pred mošejami naznanja: »Ne bomo zapustili javnih trgov. To ni dogodek, ki bi trajal samo dvanajst ur!« Več

  • Erik Valenčič

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Svet

    Mohamed Ilyas, raziskovalec terorizma

    Mohamed Ilyas, Britanec pakistanskega rodu, je raziskovalec na oddelku za sociologijo, družbeno politiko in kriminologijo na Univerzi v Liverpoolu. Natanko deset let po najhujšem terorističnem napadu na ZDA je doktoriral na londonski univerzi Goldsmiths z disertacijo na temo džihada, islamske svete vojne, proti Zahodu. Velja za enega uglednejših britanskih raziskovalcev na področju globalnega terorizma, islamizma in zločinov iz sovraštva. Kmalu zatem, ko se je pred enajstimi leti, po bombnem napadu v Londonu, odločil preučevati islamski ekstremizem, je ugotovil, da preučevanje enega ne gre brez razumevanja drugega. Ekstremizmi hranijo ekstremizme, slednji spet hranijo prve … in tako po spirali navzdol. Več

  • Erik Valenčič

    12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Politika

    Glava v pesku

    Kurdi veljajo za ene najboljših borcev na Bližnjem vzhodu. To sem spoznal tudi sam decembra 2014, ko sem se vozil v dolgi koloni vojaških vozil in tovornjakov s človekoljubno pomočjo, namenjenih na goro Sindžar na skrajnem severovzhodu Iraka. Takrat je pešmerga, kurdska vojska, izvedla silovito ofenzivo na ozemlje samooklicane Islamske države in v nekaj dneh ji je uspelo prebiti obroč islamistov okoli gore, na kateri je stradalo več tisoč pripadnikov verske manjšine jezidov, ki so preživeli srhljive pokole. Če jim ne bi priskočile na pomoč najprej kurdske Ljudske obrambne enote (YPG) iz Sirije in nato še pešmerga, bi bil genocid popoln. V obeh državah so se Kurdi, sicer sunitski muslimani, izkazali za zaščitnike manjšin. To je eden od razlogov, zakaj jim zahodne države pomagajo z oborožitvijo in usposabljanjem. In Kurdi oboje res potrebujejo. Pri ofenzivi na Sindžar so bili bistveno slabše oboroženi kot islamisti, premoč v boju so jim zagotovile šele ameriške zračne sile. Več

  • Erik Valenčič

    29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Svet

    Odkrižani

    Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.« Več