Matej Bogataj
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura
Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom
Tarasu Birsi se tudi med planinarjenjem nastavljajo trupla in spet ga sodelavci in nadrejeni sumijo, da dela na svojo roko, celo mimo zakona, čeprav je tokrat presenetljivo inerten in spravljiv. -
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Poljska pesnica in pisateljica Wioletta Grzegorzewska (1974), ki piše pod psevdonimom Wioletta Greg, se po izkušnji emigracije na britanski otok Wight v Rokavskem prelivu in romanih o nefunkcionalnem zakonu z nasilnim možem alkoholikom v pripovedi vrača v kraje svojega odraščanja, na poljsko podeželje ob koncu sedemdesetih let in v osemdesetih, ko se mešata dva ekskluzivizma – poudarjeni katolicizem s primesmi vraževerja in partijski aktivizem, ki poskuša prvega izganjati in nadomestiti.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga Za naročnike
Trilogija Mojce Širok z dogajalnim prostorom med Rimom, Ljubljano in Brusljem se seveda konča v središču odločanja; v prvih dveh kriminalnih romanih, Pogodba in Evidenca, kjer je pomembnejša politična razsežnost kriminala kot detekcija, smo spremljali tradicionalne mafijske posle, spremembo namembnosti zemljišč, pripravo logistike za dispečerske centre v lasti kriminalnih združb, vse posejano tudi z umori, zdaj pa gre za pravne akte evropskih birokratov. Ti poskušajo – nam zatrjujejo – čim bolj pomagati spet na noge in kolesa vsemu tistemu, kar je v času pandemije in zaprtih trgovskih poti pretrpelo največ škode. Oni za to blagohotno izdajajo akte s privilegiji, subvencijami, s tistim blagodejnim zlatim dežkom, ki se usipa od zgoraj navzdol in ga lovijo in se z njim močijo izbrani vmesniki, bolj ali manj nagneteni pri koritu.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Hanna Bervoets: Vse to smo videli
Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
S Pulitzerjevo nagrado ovenčani obsežni roman Trust Hernana Diaza (1973) je štiridelen in kar nekaj časa potrebujemo, da vidimo, da so pod posameznimi deli navedeni pripovedovalci, da ga sestavljajo štiri različna pričevanja o istem, čeprav včasih pod različnimi imeni. Najprej je namreč fikcijsko delo o slavnem denarnem mogotcu, enem tistih, ki iz denarja delajo denar, o njegovi muhavosti in tudi o psihični nestabilnosti in končnem zlomu njegove žene. To izpostavljenost radikalnim terapijam na eni od švicarskih klinik, tisti, iz katere je neznano kam pobegnil njen hospitalizirani in manični oče, ubije. Preveč je napada na njeno telo, preveč poskušajo v času pred drugo vojno krotiti njeno melanholično naturo in presežke ustvarjalnosti.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Vse bolj priznani in nagrajevani nemški pripovednik Lutz Seiler (1963) je že v prejšnjem prevedenem romanu, Kruzo, uporabil isto scenografijo in situacijo; na vzhodnonemškem otoku v počitniški koloniji med pomivalci posode in tistimi, ki sanjajo o pobegu čez, mimo patruljnih čolnov in vojaških utrdb, nastaja utopična skupnost, ki premišlja o razmerah po prevratu, po padcu Zidu.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu
Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.
-
V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.
-
Kar nekaj slovenske literature se ukvarja s situacijo, ko je v politiki (ne) uspelo začetnikom in diletantom; Partljičeva komedija Gospa poslančeva je v parlament prenesena karikatura ihtavosti, s katero se naivneži in entuziasti soočijo z lastno predimenzionirano veličino. Tudi Roman Rozina v romanu Županski kandidat Gams piše o začetnikih na političnem laminatu, vendar zastavi cankarjansko; ni zunanja moč tisto, pred čimer se zlomijo na novo vpreženi v politiko, temveč njihova notranja šibkost, dialektiko med hlapcem in gospodarjem bijejo navznoter.
-
Nekje v partizanarici o uporu obleganega mesta zamenjajo nemškega poveljnika, ki neuspešno preganja Valterja – med drugim je bilo to eno od Titovih konspirativnih imen – in ta nasledniku kot nekakšno oporoko, kot zbir podatkov o nadsposobnem in vseprisotnem nasprotniku, reče nekaj v slogu, poglejte to mesto, to, to je Valter! Podobno funkcijo imata v Štiksovem romanu Valter in Vladimir, vojni siroti, ki v šestdesetih letih pobegneta v Pariz in potem sodelujeta pri vseh pomembnih akcijah levice, od študentske zasedbe pariških univerz do RAF in Rdečih brigad, zapatistov … ni da ni, vseprisotna sta.
-
Tone Partljič: Strnišča. Zgodbe o otrocih in vojni
Tone Partljič (1940) se je tudi v svojih drugih delih posvečal otroškemu pogledu; njegova prva prebojna in nagrajevana zbirka Hotel sem prijeti sonce je bila zbirka zgodb, namenjena odraščajnikom. V komediji Moj ata, socialistični kulak je Tinček, ki pridno pobira in ponavlja vse, kar sliši, ne da bi razumel politično razsežnost, motor komedijskega zapleta, in to v časih, ko je bilo treba biti še posebej previden, kaj in kje govoriš. Podobno v komediji En dan resnice Katka postavi svet na preizkušnjo, ko od dedka zahteva, da se en sam dan ne zlaže, pa gre potem vse narobe, od službe do zakona. Sicer daje Partljič glas in pripovedno perspektivo – če ne ravno otrokom – malemu človeku, ki je pogosto prevrtljiv in upogljiv pri svojih odločitvah, torej načeloma neheroičen in z močnim preživetvenim gonom. Da je zbirko devetih novel ali zgodb Strnišča posvetil otrokom v tako občutljivem času, kot je vojna, samo potrjuje njegovo siceršnjo pisateljsko usmeritev.
-
Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju
Mariana Enriquez (1973), argentinska pripovednica in novinarka, strašno in čudežno uzre čisto blizu vsakdanjega življenja; njene pretežno protagonistke in pripovedovalke zgodb se zdijo malo stabilnejše in pogosto precej bolje gmotno preskrbljene kot svet, v katerega trčijo in jih navda z grozo in poruši njihove predstave o njem. Pogosto so to odraščajnice, ki si šele ustvarjajo identiteto, tudi spolno, in so zato rahle na vsak dražljaj iz okolice; večinska mnenja in prepričanja, s katerimi se spoprijemajo, so pretežno sestavljena iz moških, nasilnih, tudi kriminalnih glasov.
-
Metka Zupančič: Tisto neustavljivo
Metka Zupančič (1950) je profesorica in literarna zgodovinarka, strokovnjakinja za nouveau roman in Clauda Simona, ki ga je tudi prevajala, in Tisto neustavljivo so prozni zapisi, nujno tudi avtofikcijski, kot zapiše v uvodu, ki so nastajali v času njenega bivanja in poučevanja v Kanadi pred četrt stoletja in so izšli v francoščini.
-
Irene Solà: Pojem in gora pleše
Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.
-
Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.
-
Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom
Katarina Marinčič (1968) je v prejšnjih proznih delih pokazala precejšnjo jezikovno izbrušenost, bolj kot zgodba so jo zanimali sofisticirani opisi in poglabljanje v notranjo dinamiko protagonistov, pač ustrezno njenemu siceršnjemu profesorskemu in prevajalskemu početju. Ženska s srebrnim očesom, sicer krajši roman z zapletom in zgodbenim obsegom novele, je ena redkih njenih proz, v katerih se ne vrača v preteklost, temveč srednjeletnega protagonista in rezonerja, pisatelja Emila, postavi v tukaj in zdaj, v zaostrene razmere čisto blizu njegovega resda urejenega, a precej neodločnega vsakdanjika.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu
Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1979), ustanoviteljice organizacije za pravice Palestincev in njihovo resnico (tudi sama se je rodila beguncema iz arabsko-izraelske vojne), se začne in skoraj konča s prizorom, ki se potem ponavlja v različnih oblikah, z različnimi osebami in v daljšem časovnem obdobju, nekje od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja: vojak meri v civilista, v žensko, v civilista. Ženska s puškino cevjo med očmi, Amal oziroma Amy, je potem osrednja pripovedovalka obširnega in krajevno in časovno razvejenega romana, ki se začne v Palestini med figovci in oljkami, in nadaljuje z njenim šolanjem in delovanjem v Ameriki.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Josef Winkler: Natura morta: rimska novela
Josef Winkler (1953), koroški pisec, je obseden s smrtjo, je tanatolog in zbirka zgodb in avtopoetskih izpovedi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem že z naslovom poudarja veliko občutljivost, ko lahko las prebije kožo, to edino zastavo, kot bi rekel Curtio Malaparte v Koži. S citatom iz tega dela pisec začne in z drugimi citati kolegov nadaljuje, piše čez njihove ugotovitve, zaostruje in polemizira, zato so zgodbe polne obsesivnih podob, fascinantnih in estetiziranih vzorcev in ponovitev. To nas od smrti v vseh pojavnih oblikah za čuda ne oddaljuje, temveč zadrsa vedno bližje črni luknji izničenja.
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Irsko-ameriški avtor Douglas Stuart (1976) nas v prvencu, za katerega je prejel bookerja in je posvečen materi, najprej sooči z odraščajočim Shuggiejem, ki v ceneni sobi ždi in se malo upira pohotnim starcem, ki mu malo tudi plačujejo, punce iz trgovine, v kateri dela, ga skoraj posvojijo in malo ošlatavajo; naslovni junak se nam zdi precej izgubljen, sramežljiv in brez preživetvenih strategij. Pa ni, samo prehitro je odrasel, ker je moral, in potem se spuščamo v prejšnje faze njegovega življenja – k skrbi za zapito mater, k izpostavljenosti vrstnikom zaradi nešportnega, za klene knapovske vnuke tudi feminilnega obnašanja, zaradi čudne neodločnosti in dezorientiranosti, kadar ga napadajo priložnostni pohotni pijanci in seveda duhovnik.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt
Janji Rakuš se pozna, da je vizualna umetnica. Njena proza je zato izrazito fragmentarna, bolj kot za ugodje pri naraciji gre za kopičenje in ponavljanje fragmentov, aforizmov in mnenj, ki napadajo različne spektre linearnega in strnjenega pisanja: v »lingvističnem kabaretu« Hotel Andro.gen je ustvarila bohotno mrežo referenc in samonanašalnosti, ki je pobirala tudi iz prejšnjih romanov Električna zadrga in Amsterdam 12.45 Ram. Predvsem je prepoznavna njena naravnanost k širjenju pisanja v splet, enkrat so to reference, tokrat, v sprimku Tri barve za eno smrt, pa pogoste navezave na tisto, kar se skriva v QR-kodah – za tiste, ki jih bodo med branjem odklepali. Za vse druge je sklicevanje na avtoričina vizualna dela samo še dodaten način širitve teritorija, in kakor je bil Hotel Andro.gen nekakšne litanije, je zgoščenka proznih fragmentov Tri barve za eno smrt posvečena barvam. Njihovemu mitičnemu izvoru, svetotvornosti, predvsem pa – kar je spet prepoznavno avtorsko – nezmožnosti besede, jezika, da bi poimenovala vse odtenke, da bi vzpostavila dovolj gosto in natančno mrežo označevalcev, ki bi lahko zajeli celoten barvni spekter.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Angleški pisatelj Matt Haig (1975), tudi pisec stvarnega, priročniškega čtiva, na koncu romana Človeška bitja doda za literaturo sicer nepotreben dodatek o vzrokih za nastanek tega pisanja. Upraviči ga kot samoterapevtsko, po depri se je usedel za tipkovnico, da bi videl in sprevidel, kako je čutiti in govoriti o čustvih, ki so mu bila prej nedostopna. Da bi razumel skrivnosti človekovega srca, zapletene mehanizme, ki nam omogočajo preživeti in se včasih celo izvleči iz depresije, si je omislil Nezemljana na tajni misiji. Ta je nesmrten, kot se za visoko razvita bitja spodobi, a se preveč ufura v svojo nalogo in je zato za nadrejene izgubljen. Mogoče tudi nevaren za razkritje civilizacije nekje tam daleč in njene namere, da izbriše človeški rod z obličja Zemlje in mu prepreči, da bi zavojeval neke daljne in s tem njene svetove.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer
Čeprav na koncu žena komentira, da je roman, ki se ravno končuje, eden bolj filozofskih, torej manj pripet na izkušnjo in bolj špekulativne narave, sodi Pa čeprav buldožer med osebnejše romane domačega pisatelja in prevajalca Andreja E. Skubica (1967). Tudi zato, ker se tokrat pojavi v fokusu in dobi glas pisatelj in ne oglaševalci, odvetniki poštenjaki (vsaj po lastnih besedah) ali izraelski znanstveniki, ki poskušajo izločiti notorično h kregarijam nagnjeni gen Praslovenca in ga podtakniti Palestincem, da jim zaradi notranjih driblarij nikoli ne bi uspelo ustvariti države. Pa zato, ker roman obdeluje teme, ki so pisateljskemu poklicu lastne: težave s samotnim nočnim pitjem v imenu kreativnosti, premislek, kako resnično življenje in osebe iz pisateljevega kroga vstopajo v njegovo literaturo, tu so nujno še etični zadržki pred razprodajo svoje preteklosti in intime.
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce
Nobelovec Kazuo Ishiguro (1954, Nagasaki), pripovednik japonskih korenin, ki je v angleški pripovedni tradiciji domač in zato prevzema zahodne žanrske predpostavke, je zaslovel z romanom Ostanki dneva, v katerem je združil japonski način služenja in manire angleškega visokega plemstva. V romanu Ko smo bili sirote je dogajanje prenesel v Šanghaj v času japonske okupacije, v katerem detektiv, ki je odraščal v Angliji, išče svoje starše in se ukvarja z njihovo skrivnostno ugrabitvijo; vendar je velemesto s svojimi iracionalnimi zakonitostmi preveč kaotično, da bi ga lahko zaobjel z razumom, zato se pripoved izteče v razočaranje, v deziluzijo, stvari pa se izkažejo za popolnoma drugačne od preiskovalčevih pričakovanj.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Emily St. John Mandel: Postaja Enajst
Postaja Enajst kanadske avtorice Emily St. John Mandel (1979) je nastala pred kovidno socialno ohromitvijo, tako da ne zapade aktualizmu, čeprav ima z zadnjo pandemijo tesno navezo. Le virus gruzijske gripe s kar najkrajšo mogočo inkubacijsko dobo, ki hipoma pobere skoraj vse in zaradi katerega sledi zatemnitev nam znane civilizacije, je precej usodnejši in zato po opravljenem delu brez popisa represije in karantenskih prepovedi hitro izzveni. Preživelci pretežno po naključju tako razen ostalin civilizacije in okostnjakov, starejši tudi spominov na tehnologijo in prejšnjo normalo, nimajo stika s preteklim, to jim ne pomeni morebitne grožnje, prej prostor nostalgije. In postopoma ponuja upanje, da bo enkrat spet vsaj nekoliko bolje.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat
Že v prvi knjigi, Vsi moji grehi, avtobiografiji, za katero je v Bosni in Hercegovini rojeni pisatelj Feliks Plohl (1973), ki zdaj živi na Danskem, navdih in metodo dobil na delavnicah kreativnega pisanja v slovenskem zaporu, se je ukvarjal s potovanjem po deželi senc, z brodenjem po ameriškem in kanadskem socialnem dnu, med prostitutkami in prekupčevalci. Vmes se je malo považil s svojimi junaštvi, recimo z ustrahovanjem kolegov v času vojne v Bosni, pa z ljubezenskimi pustolovščinami, ampak vseh grehov, recimo tistega, zaradi katerega je pristal na mednarodni tiralici, seveda ni popisal, kar je kar zvijačno za nadaljevanje. In v primeru uspeha kliče po njem.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko
Vesna Lemaić (1981) je v prejšnjih zbirkah kratke proze in krajših romanih popisovala svoje sprotno družbeno življenje, od zasedbe trgca pred borzo in taborjenja na njem, potem pa v nagrajeni zbirki Dobrodošli spregovorila o različnih vidikih sprejemanja tujcev, tudi neolepšano in realistično – recimo o kregarijah mater okoli podarjenih koles, pa tudi o organizaciji in prostovoljcih, ki so se javili za lajšanje migrantskih usod. Tokrat je v zbirki šestih zgodb Trznil je, odprla je oko angažma usmerjen v popisovanje lastne zgodbe, kakor jo vidi skozi dedove oči, in čeprav je v ospredju on, borec in kasnejši oficir, hkrati gledamo postaje na pripovedovalkini poti.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Per Petterson: Moški na mojem mestu
Norveški pisatelj Per Petterson (1952), ki je bil pred leti čtivo za maturitetni esej z romanom Konje krast, ta se je dogajal v času druge vojne na Norveškem, se tokrat loteva prebolevanja. Potem ko so pisatelju na goreči ladji, ki je seveda vsesplošno znana nesreča in pobere na ta račun precej sočutja pri soljudeh, umrli vsi najbližji, njegova primarna družina, se žena s tremi hčerami odseli. S puncami se najprej še redno sestajajo, dokler enkrat iz jeze ne zavijuga v jarek z njimi vred; potem se obiski razdredčijo.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Roman Tine Vrščaj Na Klancu, dobitnik lanske nagrade modra ptica, v naslovu seveda priklicuje Ivana Cankarja in popis življenja njegove matere Francke, te večno hrepeneče in za vozom tekoče podobe močne, občudovanja vredne matere. Vendar Na Klancu tokrat govori o odnosu do matere in njenega življenja drugače in posodobljeno glede na načine dela in produkcije; tudi mater je več, na eni strani Eva, ki ima dva otroka z Gregorjem, in potem njena mati, ki se zdi najprej hladna in pretirano kaznovalna, čeprav se potem izkaže, kje ždi vsota njenih strahov, in to je seveda odsotni mož oziroma oče in njegovo z leti napredujoče vedenje.
