Logarjeva emancipacija

Trinajstega aprila je Delo v dveh mesecih in pol objavilo že 12. afirmativni članek o Anžetu Logarju in njegovi domnevno neodvisni politični platformi, tokrat z naslovom Logar bo svojo platformo ustanovil konec pomladi. Istega dne je stranka SDS na spletni strani objavila fotografijo in poslansko vprašanje svojega poslanca Anžeta Logarja o kibernetskem napadu na zunanje ministrstvo. Povsem enako, kot je dan prej objavila poslansko vprašanje svoje poslanke Anje Bah Žibert ali dan kasneje svojega poslanca Jožeta Tanka. Kje torej poteka Logarjeva emancipacija od stranke SDS in obrat k platformi, ki naj bi »povezovala čez politične ločnice«? Ali recimo Logar v državnem zboru vsaj zadnje mesece glasuje drugače kot sinhronizirana poslanska skupina SDS? Ali vsaj po predsedniških volitvah, na katerih je nastopil pod krilatico »nestrankarski kandidat«, redkeje podpisuje skupne zahteve SDS? Ali si recimo upa ostati v dvorani državnega zbora, ko iz nje protestno odide vodja poslanske skupine Jelka Godec z vsemi drugimi poslanci SDS? Koliko se je Anže Logar res oddaljil od SDS in koliko je to le propaganda?

Vlado Miheljak

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Dva leva

Komentar / Cirkus grande Slovenija

V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.

Kako je živeti v golobnjaku?

Kdor se spomni lanskega predvolilnega časa, se spomni tudi ogorčenja, s katerim so pripadniki tedanje vladne garniture opisovali zbirko satiričnih pesmi Svetlane Makarovič Vladavina muh. Bila naj bi neokusna, vredna prezira, širila naj bi sovražni govor in žalila oblastnike. V resnici jim je, res ne prijazno, zgolj nastavljala ogledalo. Politična satira pač nikoli ne more biti posebej prijazna, vedno pa mora v ozadju, tako pesnica Svetlana Makarovič, prižgati »majceno luč«. Lahko ima tudi mehko ali manj mehko šapo, a brez majhne hudobije prave satire ni.

Zakaj mediji ne smemo razkriti identitete nepravnomočno obsojenega kmeta, ki je kršil okolijsko zakonodajo?

Pred dnevi so v Društvu novinarjev Slovenije opozorili na »nesorazmeren in neupravičen poseg v pravico javnosti do obveščenosti« nekaj sodišč, ki so z začasnimi odredbami več medijem preprečila objavljanje osebnih podatkov storilca okoljskega kriminala, ki je bil na prvi stopnji obsojen, a sodba še ni pravnomočna. Kaj to pomeni za poročanje medijev o sodnih postopkih in za obveščenost javnosti o tej temi?

Pogovorimo se o bolečih menstruacijah

Menstruacija je v javnem diskurzu pogosto tabu tema, pojem, ki ga poimenujemo z drugimi skovankami, da se počutimo manj nelagodno, včasih neznosna menstrualna bolečina, drugič je nekaj, s čimer naj bi se osebe, ki jo doživljajo, enostavno sprijaznile. A ravno o tej bolečini, ki jo neredko spremljajo še glavoboli, prebavne težave, slabost, bruhanje, utrujenost in omedlevica, se v zadnjih mesecih govori toliko kot morda še nikoli poprej.

Res javni interes?

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so v zadnjih mesecih preverjali, ali Društvo za otroke, očetovstvo in resnico – DOOR dejansko izpolnjuje pogoje za status nevladne organizacije v javnem interesu na področju družine, po neuradnih podatkih naj bi društvo status izgubilo. V sredo so v zvezi s tem na ministrstvu odgovorili, da zadeve za zdaj ne morejo komentirati, na društvu pa so potrdili, da so februarja od ministrstva prejeli dopis za preverbo izpolnjevanja pogojev.

Nasledstvo kot resničnostni šov

Ponedeljkovi večeri so te dni vrhunec tedna, saj je to čas, ko se na televizijskih zaslonih pojavijo nove epizode satirične serije Nasledstvo televizije HBO, ene največjih mojstrovin sodobne TV-produkcije, ki so ji, žal, šteti dnevi: četrta sezona je tudi njena zadnja. Serija te dni prahu ne dviguje zgolj zaradi napetih zapletov v mojstrsko napisani zgodbi, temveč tudi zato, ker so na plan prišli namigi, da niti ni tako izmišljena, kot smo mislili. Nobena skrivnost ni, da nadaljevanka, ki spremlja disfunkcionalno družino medijskega mogotca Logana Roya, navdih deloma črpa iz resničnosti: njen ustvarjalec Jesse Armstrong vztraja, da je dinastija Roy bolj ali manj izmišljena, a je za časnik The New York Times priznal, da je vseeno delno zamišljena na podlagi tega, kar je znano o družinah milijarderjev, kot so Summer Redstone, Conrad Black in Robert Mercer, največ navdiha pa črpa iz življenja Ruperta Murdocha, razvpitega predsednika korporacije Fox Corp., ki nadzoruje skoraj 40 odstotkov medijskega prostora v Združenih državah Amerike.

Janko Lorenci

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Kolumna

Komentar / Koliko gorjače?

Marko Radmilovič je pretekli teden v svoji rubriki na Radiu Slovenija Zapisi iz močvirja bistrovidno opisal razliko med janševskimi in liberalnimi mediji: prvi naskakujejo in rušijo samo liberalne vlade, svojih nikakor, liberalni mediji pa rušijo oboje, Janševe in levosredinske vlade. A vlade niso enake; Janševe so do ljudstva sovražne, liberalne pa »samo« nesposobne. In ko liberalni mediji rušijo liberalne oblasti, pomagajo vračati Janšo na oblast. Ergo: liberalni mediji naj liberalne vlade – to manjše zlo – z vsemi močmi podpirajo.

Heni Erceg

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Komentar / Dekanja fašistka

»Leto za letom opozarjamo, kako nesmiselno je, da je 22. junij dan antifašizma in državni praznik. Mnenje temelji na kopici zgodovinskih dejstev. Bridka resnica je, da je gozd Brezovica postal veliko povojno morišče, kjer je bilo ubitih približno 6000 ljudi, za njihovo smrt pa ni nikoli nihče odgovarjal. Tam se 22. junija 1941 ni zgodilo prav nič, le skupina siških komunistov je zaradi razveljavitve pakta med Nemčijo in Rusijo prestrašena pobegnila v gozd. To je zamolčano dejstvo … Zahtevati je treba ustanovitev komisije, ki naj se loti raziskovanja zločina v Brezovici, s tem pa bi bil izpolnjen tudi prvi pogoj za odpravo dneva antifašističnega boja.«

Napoved »rahlega« znižanja cen

Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije so bile lani v prestolnici, ki narekuje trende na slovenskem nepremičninskem trgu, 2203 prodaje stanovanj, kar je skoraj petina manj kot leto prej, ko jih je bilo 2699. Čeprav je bilo poslov manj, so se prodajne cene lani dodatno znižale; s predlanske sredinske ravni 3500 evrov so se že v prvem polletju pomaknile do rekordnih 4000 evrov za kvadratni meter. Zadnje mesece cene stanovanj stagnirajo, analitiki Geodetske uprave pa ne izključujejo niti rahlega znižanja.

Urbanizacija v koridorjih javnega prometa

Trajnostnost je že nekaj desetletij ena od glavnih konceptualnih razvojnih usmeritev sodobne družbe. Spričo velikega vpliva, ki ga ima trajnostni pristop na rabo naravnih virov in podnebne spremembe, vse bolj prežema tudi gradbeno dejavnost. Raste pa tudi zavedanje, da za trajnostno gradnjo še zdaleč ne zadoščata le energetska učinkovitost stavb in uporaba naravnih materialov ter da tudi vgrajevanje fotovoltaičnih panelov in vožnja z električnimi avtomobili sama po sebi ne bosta prinesla odločilnega preloma. Prvi korak je treba storiti že pri usmerjanju gradnje in z njo povezane infrastrukture, predvsem prometne. Torej s trajnostnim pristopom v urbanizmu in umeščanju v prostor. A kakšen naj bo ta urbanizem oziroma prostorsko načrtovanje? Vemo, da je treba z naravnimi viri ravnati kar se da skrbno, varovati kmetijske površine ter dobro ohranjena in ekosistemsko pomembna naravna območja. Dejansko je prav ves prostor na zemeljski površini omejen naravni vir in naj bi ga, če ga že pozidamo, čim bolje izkoristili ter s tem zagotovili racionalno izrabo spremljajoče infrastrukture. Iz tega razmisleka izhajata zavračanje razpršene gradnje v obliki enodružinskih hiš, redko raztresenih po pokrajini, ter načelo zgoščanja že urbaniziranih območij. Trajnostni prostorski razvoj pa bi vendarle moral ponuditi tudi bolj celostne odgovore, kako graditi mesta.

Je kdo rekel zadruga?

Leta 2019 je v barcelonski delavski četrti Sants kot odgovor na gospodarsko in stanovanjsko krizo zrasla sodobna stanovanjska zadruga La Borda. Ljudje so imeli dovolj; dovolj naraščanja cen stanovanj, dragih posojil, nestabilnih najemnih razmerij, izrinjanja ljudi iz domov, da bi se stanovanja oddajala turistom, in neznosnih dolgov. Vse bolj krutemu poblagovljenju domov in prelaganju bremena stanovanjskih stisk na posameznike so se uprli tako, da so se organizirali, zavzeli za svoje pravice in začeli skupnostno reševati težave – s stanovanjskim zadružništvom.

V ravnovesju z naravo

Če kje še vedno hranite udobne nihajne stole s sedalom in naslonjalom iz ratana, spletenega v mrežasti vzorec z drobnimi luknjicami – stole, na kakršnih so pred približno štirimi desetletji obedovali v številnih slovenskih gospodinjstvih –, je morda čas, da jih prinesete z zaprašenega podstrešja ali iz kleti in spet namestite v kuhinjo oziroma jedilnico. Ratan je po letih nezanimanja zanj, ko se je obdržal le še na trpežnih balkonskih sedežnih garniturah, zadnja leta namreč dočakal veliko vrnitev. Lahki prožni les tropske vzpenjavke se danes bohoti na več predmetih za opremo domov kot kadarkoli doslej, denimo na elegantnih lučeh, posteljnih vzglavjih, ličnicah predalov in vratih omar, okrasnih loncih za rože, predelnih stenah.

Dekarbonizacija in dekolonizacija

Že pred dvema letoma, na 17. mednarodnem arhitekturnem bienalu, je bila v ospredju problematika našega sobivanja na planetu, torej sodelovanje vseh ključnih akterjev ter arhitektura kot socialna komponenta in družbeno nadvse relevantna tema. Na letošnjem, ki bo potekal od 18. maja do 26. novembra, se bodo poleg tematiziranja uspešnega ali manj uspešnega sobivanja ukvarjali še z nekaj zanimivimi temami: nestabilnostjo in polarizacijo današnjega sveta, procesi dekolonializacije in dekarbonizacije, torej zmanjšanjem ogljičnega odtisa v luči skupnega delovanja vseh akterjev na planetu. Poudarek bo na poskusu spreminjanja pogleda na svet in tudi iskanju rešitev za probleme, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Tako se zdi, da bodo sama arhitektura in njene strukture v prostoru v drugem planu. Ambiciozna je tudi želja organizatorjev, da bi spodbudili uresničitev vizije sodobne, zelo raznolike in vsevključujoče družbe.

O svetlobi, pogledih in preseganju

Prihodnjo sredo bodo v Narodni galeriji odprli razstavo, ki so jo naslovili Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra. Na njej bodo obiskovalcem predstavili 43 grafik holandskega baročnega mojstra Rembrandta, enega najodličnejših slikarjev v zgodovini evropske umetnosti, a tudi virtuoznega risarja in grafika. Z dobrim ducatom del drugih avtorjev pa bodo pokazali še na vpliv, ki ga je imelo njegovo delo na sodobnike in kasnejše umetnike, med drugim na Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja in Pabla Picassa.

V peklu antropocena

Kako je z našo prihodnostjo? Bo prišla? Je že tukaj ali pa smo jo že zamudili? Bomo lahko vstopili vanjo ali nas bodo steklena vrata za vedno zadržala tukaj, v tem peklu antropocena, kot imenujemo sedanjo geološko dobo – dobo, katere začetek se ujema z začetkom usodnega človekovega vpliva na planet in s tem tudi na podnebne spremembe?

dr. Bogomir Kovač

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Komentar / V lastnem močvirju

Politična farsa z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem je dosegla na začetku aprila 2023 vrhunec, tragedija zmešnjav s prostovoljnim in obveznim zavarovanjem pa je stara dobri dve desetletji. Dejansko nimamo klasičnih zavarovalnih produktov treh zasebnih zavarovalnic in tudi javna ZZZS ni prava zavarovalnica, temveč bolj neprofitni sklad. V tem institucionalnem kaosu in »narobe svetu« zdravstvenega financiranja ni mogoče vzpostaviti dobrih, pravičnih in racionalnih rešitev. Sedanja vladna preusmeritev plačil od zasebnih zavarovalnic v javno zdravstveno blagajno je zgrešena, politično nevarna, ekonomsko pa tvegana. Dejansko košarica predlogov zdravstvenih zakonov ne prinaša niti pravih niti dobrih rešitev, stopnjuje pa probleme. Na tej točki se je leta 2019 razbila Šarčeva vlada. Golobova pa je padla na limanice orkestrirane opozicije in se potaplja v lastnem močvirju vodenja sprememb. Politično je vlada spet delovala gasilsko in reaktivno namesto strateško in proaktivno. In to postaja ob obletnici volilnega zmagoslavja Svobode usodni problem zaletavega Golobovega vodenja države.