Vesna Teržan
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Družba
Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Kultura
Človek, ki je videl v drobovje tega sveta
Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je imel 17 let, odraščal je v izredno turbulentnih časih, svet se je hitro spreminjal, začela se je tako imenovana modernizacija, ki pa je bila za 20. stoletje dvorezni meč – hkrati spodbudna in pogubna. Mladeniča je vodila neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Dijaki brez ustreznih prostorov
Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ponovno pustilo povsem samo na čistini. Ni bilo dovolj, da jo je leta 2019 na milost in nemilost prepustilo Mestni občini Ljubljana in Festivalu Ljubljana, ki sta jo želela izgnati iz matične stavbe v Križankah. Letos jo prepušča iskanju ustreznih nadomestnih prostorov za pouk, potem ko je zasebni investitor gradnje stavbe Elipsa na Roški ulici, kjer je SŠOF v zgradbi Srednje ekonomske šole izvajala del pouka, pri opravljanju zemeljskih del stavbo tako poškodoval, da je inšpektorica do preklica prepovedala pouk v njej. Šola že zdaj izvaja pouk na treh lokacijah in zaradi polnega predmetnika imajo dijaki pouk do 16. ure; ure pri večini strokovnih predmetov potekajo v skupinah, zaradi česar obstaja dodatna potreba po prostorih. Če bi morali pouk izvajati na štirih lokacijah, je simulacija urnika pokazala, da bi se podaljšal do 17. ali celo 18. ure. To pa je nevzdržno za vse, za dijake in profesorje. Navsezadnje bi prostorsko zagato lahko rešili tudi tako, da bi Festival Ljubljana in njegove pisarne, ki se bohotijo v enem krilu Križank, izselili na drugo lokacijo, šola pa bi s tem pridobila ustrezne prostore v Križankah. Res je, da tudi Križanke v celoti ne bi zadostovale za vse potrebe šole, a z manjšo dodatno lokacijo bi lahko organizirala pouk v celoti. Toda ne, kot smo poročali že novembra 2019, je Festival Ljubljana močno lobiral za spremembo lastništva Križank. Sledili so sestanki med predstavniki mestne občine in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, na katerih so sklenili, da bo država Križanke prodala mestni občini prav z namenom širitve Festivala Ljubljana na celotni historični kompleks Križank. Takrat je vodstvo SŠOF tudi izvedelo, da je datum izselitve šole že določen – september 2022. No, za zdaj je ta selitev preklicana, toda le za kako dolgo!?
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Družba
Slab teden po objavi članka Kvadratura kroga, v katerem smo opisali že 30 let trajajoče prostorske težave Prirodoslovnega muzeja Slovenije, smo z ministrstva za kulturo (MK) dobili delne odgovore na svoja vprašanja. Seveda prepozno, članek je izšel v petek, 18. junija, v prilogi Bivanje. A kljub temu smo se razveselili odgovora in dokumenta – Idejne zasnove za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti in dozidavo obstoječega kasarniškega objekta na Metelkovi 6 v muzejsko stavbo. Na ministrstvu so pripisali, da je za zdaj pripravljena le prostorska umestitev Prirodoslovnega muzeja v stavbo na Metelkovi 6, o samem projektiranju pa se s projektantom še pogajajo.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura
Noč za nočjo je Božidar Dolenc (1950–2008) sledil dogajanju na klubski sceni in dan za dnem lovil v objektiv utrip ulic in trgov. Vedno je bil tam, kjer se je kaj dogajalo. Bil je tihi, pozorni in natančni opazovalec življenja zadnje tretjine 20. stoletja v Ljubljani. Na njegovih fotografijah vidimo takratne mlade, ki so se zavedali svojega telesa, in odločno iskali alternativno identiteto. O tem pričajo njegove fotografije, posnete v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, na koncertih v Šiški, v Galeriji ŠKUC, na koncertih v Poletnem gledališču Križanke ...
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura
Vztrajali so demonstranti in vztrajal je fotograf. Vsak petek je spremljal dogodke na protestih proti avtoritarnim ukrepom slovenske vlade, vse od marca 2020 do marca 2021. Čutil je, da je to njegova državljanska dolžnost. Hkrati s tem, ko je s fotoaparatom demonstracije dokumentiral, je bil tudi njihov dejavni udeleženec. Prav tako je spremljal in fotografiral torkove proteste umetnikov pred ministrstvom za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani in kasneje nasilno izselitev nevladnikov iz avtonomne cone Rog.
-
Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.
-
Modri ptič, ki je široko razprostrl krila
»V mojem razumevanju je gledališče vedno izrazito družbeno in izrazito angažirano. To je tako rekoč njegovo bistvo,« je prepričan gledališki režiser Tomi Janežič, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najvišje nagrade, ki jo naša država podeljuje za dosežke v umetnosti. Ne le sedaj, v tem kritičnem družbenem trenutku, ampak vedno potrebujemo angažirano gledališče. Gledališče je zmeraj politično angažirano, čeprav ne nujno vedno tudi eksplicitno dnevnopolitično. In ker je v zadnjih desetih mesecih prav politika tista, ki je pri nas gledališčnikom povsem onemogočila delo, ne bi bilo prav, da bi jim tudi na tem mestu ponovno odžrla prostor in pozornost. V usodnem letu 2020 so gledališča lahko svoja vrata odprla le v juniju in septembru, vendar zaradi epidemioloških razmer pod izjemno strogimi merili delovanja, zaradi česar so predstave, v katere so vložili veliko truda, igrali pred skoraj praznimi dvoranami. Od oktobra do danes, torej v glavni gledališki sezoni, so gledališča spet že mesece zaprta. Pa vendar, kaj za gledališče kot institucijo in za gledališko umetnost kot tako pomeni večmesečna popolna cezura, ta strašni premolk? »Verjamem, no, ali pa upam, da bo tako, kot je bilo skozi zgodovino: gledališče se bo vrnilo sveže in začelo pisati novo poglavje,« je optimističen.
-
Na prekmurskih ravnicah je Upravni odbor Prešernovega sklada našel kar dva letošnja lavreata – pisatelja Ferija Lainščka in slikarja Sandija Červeka. Oba imata za seboj izreden opus in oba si zaslužita najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Pa vendar so se komisarji odločili, da bo 8. februarja Lainšček dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Červek pa »le« nagrado Prešernovega sklada za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih, četudi je njegov celotni opus »že« vreden velike nagrade. Kakorkoli obrnemo, sta nagradi vendarle pomembno priznanje velikima ustvarjalcema. To je dejstvo.
-
IN MEMORIAM: Dušan Jovanović (1939 - 2020)
Kakšna bo slovenska družba odslej, ko je odšel pretanjeni, nadarjeni umetnik, ki je ustvarjal z zanosom, strastjo in veseljem? Odšel je velikan slovenskega gledališča, Dušan Jovanović. Pisatelj, dramatik, esejist, režiser, scenarist, predvsem pa človek, ki je neusmiljeno iskal resnico. Bil je analitičen, pogosto preveč natančen; pravijo, da je znal biti strog, pa tudi pozoren in nežen, zahteven do sebe in drugih, njegov um je bil oster kot britev, imel je širok smisel za humor; bil je naglega temperamenta, poredko potrpežljiv, pa vendar vztrajen garač; sodelavce je znal spodbujati, bil jim je naklonjen, jih navduševal, in če je kdo hotel spodkopati samozavest njegovih igralcev in igralk, jih je odločno branil, znal je biti prijatelj.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura
Ali me nočete, ker sem kritična?
Politika je novembra zaradi epidemioloških razmer ponovno zaprla kulturne ustanove, a to še ne pomeni, da ustvarjalci ležijo na kavču. Ne, ne morejo in ne znajo mirovati, njihov poklic je tisti, ki jih žene naprej: ustvarjati, oblikovati, pisati, misliti, risati, plesati, igrati, snemati … Ustvarjalnost pač ne pozna miru, pa tudi meja ne. Navadno imajo galerije in muzeji pripravljen vsaj dveletni programski načrt. Razstave so pripravljene, zanje se je porabilo veliko ur in energije, tudi nekaj malega denarja. V novogoriški Galeriji GONG so pripravili razstavo vizualne umetnice Vesne Bukovec, ki pa je bila zaradi lockdowna sprva na ogled le na spletu in v izložbenem oknu pod galerijskim prostorom. Zdaj, ko so se galerije in muzeji za nekaj dni spet odprli, pa bo končno na ogled tudi »v živo«. »V umetniške projekte je namreč vloženih ogromno časa, miselnega in fizičnega dela, čeprav se to na prvi pogled ne vidi. Nismo lenuhi in paraziti, ampak ustvarjalci boljšega sveta,« pravi avtorica razstave.
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Družba
»Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«
Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje.
-
26. 6. 2020 | Mladina 26 | Kultura
40 let skupine Laibach: Rekapitulacija 2020
Študentsko naselje je bilo pogreznjeno v zimski večer, mularija je hitela proti bloku številka 4. Na koncu dolgega kletnega hodnika, v zakajenem prostoru z nizkim stropom, kjer je redno potekal program diska FV, so se člani skupine Laibach pripravljali na svoj prvi ljubljanski koncert. Na steni je bila obešena bela tkanina, na njej odtisnjen znak – v sredini črn enakokraki križ, ki ga je krožno obdajal napis Laibach Kunst. Člani benda so postavljali mikrofone, bobne in poleg kitare še nekaj lastnoročno narejenih glasbil in aparatur. Radovednost me je pognala bliže in prav, ko sem začela opazovati dogajanje, sta vame udarila silovit hrup in kakofonija zvokov. Industrijski rock je pokazal vso svojo moč. Po nekaj sekundah sem začutila, kako mi vibrirajo notranji organi, telo je ječalo, morala sem se umakniti nekaj korakov nazaj, da so me zaščitila telesa tam nagnetenih tovarišev in tovarišic. Telo ni pozabilo teh industrijskih zvokov, sicer pa je spomin varljiv. Da je ta januarski koncert leta 1982 zabeležila oblast, pričajo tudi stari časopisni članki.
-
Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Družba
Bodo Križanke postale skladišče?
»Treba je senzibilizirati javnost, pozvati k akciji nekdanje dijake Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ljubitelje in poznavalce Plečnikove arhitekture, pa tiste, ki dobro vedo, kaj pomeni, če stara stavba izgubi življenje in ostane prazna ali pa zgolj skladišče,« je nad prihodnostjo ljubljanskih Križank zaskrbljen nekdanji profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki pa zdaj opravlja občutljivo državno funkcijo in zaradi tega ne želi biti imenovan. Govorice, da bo morala šola leta 2022 zapustiti svoje prostore in da bodo ti prepuščeni Festivalu Ljubljana, so našega sogovornika razjezile. »Festival nima svoje produkcije. Le kaj bodo s temi velikimi površinami? Najhuje pa je to, da bodo Križanke brez dijakov izgubile življenje. Dijaki vse leto dajejo živahnost tudi širši mestni četrti.« S tem se bo prekinila tudi linija šol in fakultet, ki je bila načrtovana v osi od rimskega zidu pa tja do Kongresnega trga. »Takšen prostorski načrt je bil pomemben za prestolnico, da se je ohranjala njena vitalnost. Sedanje mestne oblasti središče mesta praznijo ter ga prepuščajo kapitalskim in tržnim špekulacijam. Turistična industrija staro Ljubljano in center lišpa le za nekajurno turistično doživetje,« je kritičen naš sogovornik.
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Družba
Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake
Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura
Skrivnost prazgodovinskih grobov
Leta 1934, bilo je 19. januarja popoldne, so petičneži in radovedneži hiteli v dražbeno hišo American Art Association Anderson Galleries v New Yorku, kjer je potekala dražba zaklada s Kranjskega. S tem imenom (Treasure of Carniola) so poimenovali arheološko zbirko tedaj že pet let pokojne vojvodinje Mecklenburške, ljubiteljske arheologinje, ki se je z leti prelevila v pravo strokovnjakinjo. V njeni zbirki je bilo na tisoče najdb, kar okoli 20 tisoč predmetov, najdenih na Kranjskem. Da, v naših krajih. Natančneje, v grobiščih treh največjih železnodobnih mest, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem obstajala na ozemlju današnje Slovenije, torej Vač, Stične in Magdalenske gore (blizu naselja Šmarje - Sap), ter nekoliko mlajše Vinice.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura
Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu
Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička.
-
Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica
Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Družba
Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj
Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas.
-
»Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture.
-
Kaj imajo skupnega z umetnostjo koza, kokoš in čebele? Tako rekoč vse, če jih vzame v roke Polonca Lovšin ter razišče njihov civilizacijski in družbeni kontekst. Sodobna visokotehnološka civilizacija zanemarja naravo in hkrati posega vanjo. Spremembe, ki jih je človek povzročil v naravi v obdobju antropocena, pa že zaznavamo kot usodne, katastrofalne ali celo apokaliptične. Izumiranje številnih rastlinskih in živalskih vrst je za Lovšinovo skrb zbujajoče dejstvo in impulz za njene umetniške akcije. Tri od njih predstavlja na razstavi Človek sit in koza cela. Ali gre za kompromis ali za dilemo, na katero opozarja star pregovor Volk sit, koza cela, in ali lahko umetnost spreminja svet?
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Družba
Leta 2014 sta dve vodilni znanstveni reviji – Nature in Science – izrazili skrb glede usode naravoslovnih zbirk ter pripravili niz poglobljenih člankov. Te zbirke so namreč edini arhiv, edini dokazi o okolju, ki ga človek tako hitro spreminja. V obdobju biodiverzitetne krize so nenadomestljive pri dokumentiranju raznovrstnosti življenja, predvsem pa zaradi njihovega propadanja. Poročali so, da je v naravoslovnih muzejih Italije propadla najmanj tretjina bioloških primerkov, a italijanski primer je menda le eden izmed mnogih. Gre za to, da zbirke niso hranjene v ustreznih prostorih, in podobno je tudi pri nas. Prav naravoslovna zbirka je bila temelj prvega muzeja. Kranjski deželni stanovi so namreč oktobra leta 1821 s sklepom ustanovili Deželni muzej. Iz njega sta kasneje nastala dva muzeja: Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej Slovenije. Tako letos oba praznujeta 200. obletnico, a še vedno sobivata v isti stari stavbi – v Rudolfinumu na Prešernovi, v stavbi, ki jo je dal leta 1883 zgraditi cesar Franc Jožef po načrtih arhitekta Viljema Trea.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Družba
Kjer je nekoč stal majhen hotel Evropa, želita občina Bled in tuji vlagatelj postaviti hotel s petimi zvezdicami. Investitor je sprva načrtoval hotel z 90 sobami, a je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije) dosegla, da so predvidene hotelske zmogljivosti zmanjšali za tretjino. Po zaključku javnega natečaja pa se je na družbenih omrežjih razvila vroča razprava, kajti računalniška vizualizacija novega hotela je osupnila vse. Ogorčeni so Blejci, pa tudi vsi ljubitelji Bleda in narave. Marsikomu, doma in v tujini, ni vseeno, kaj se bo zgodilo s tem tako imenovanim gorenjskim biserom.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Družba
Arhitektura, ki tiho podpira življenje
»Preoblikovanje že obstoječega daje možnost, da narediš več in bolje. Odloćitev za rušenje je sicer lažja, vendar zelo kratkoročna, saj pomeni zapravljeno priložnost. Z rušenjem se po nepotrebnem troši energija, zavrže material, predvsem pa se izgubi zgodovina,« je Anne Lacaton razložila, zakaj sta obnova in preoblikovanje že obstoječe arhitekture koristna in dobra za prebivalce, mesto in družbo. Poudarila je tudi, da ima rušenje negativne družbene posledice. Zanjo je rušenje akt nasilja. Prav zaradi tega stare stavbe raje obnavljata in jim dajeta povsem nove razsežnosti in pomene.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura
Bil je eden tistih oktobrskih dni, ko je sonce skozi meglice prodrlo šele okoli poldneva in ko smo iz ure v uro čakali, da zaradi naraščajočega števila okužb s covid-19 ponovno razglasijo »lockdown«. Že od marca, ko smo doživeli prvo popolno ustavitev javnega življenja, živimo v nekem nerealnem svetu, v katerem smo izgubili nadzor nad svojim življenjem, in zdi se, kot da ga upravlja nekdo drug. V takšnem razpoloženju je izšel novi glasbeni album Dancing Machine skladatelja Boruta Kržišnika. Album z več zornih kotov problematizira vlogo človeka v prihodnosti, ko bo umetna inteligenca vse bolj dominantna. »Za največji kamen spotike se je seveda izkazalo oblikovanje ciljev, vrednotnega sistema in moralnih norm,« pravi Kržišnik. »Četudi je umetna inteligenca že zelo zmogljiva, je njeno razumevanje človekove moralnosti še na zelo nizkem nivoju, nekje na ravni ščurka. Zato je vsaka človekova raba oziroma zloraba te inteligence izključno plod človekovih namer.« A kako naj se umetna inteligenca nauči etike, ki je tako arbitrarna in nedoločljiva. Žal ne od človeka samega, saj v njegovi zgodovini kri teče v potokih, nepravičnost in trpljenje pa sta nepogrešljivi sestavini gibala razvoja. »Ko bo umetna inteligenca dosegla stopnjo, da bo lahko zapopadla človekovo etiko, bo verjetno ravno ona najbolj kompetentna, da ugotovi, katera družbena ureditev je za človeka najprimernejša,« sklene razmišljanje Kržišnik. In ko prisluhnemo njegovemu novemu albumu, slišimo, kako skladba Thought Collider s ponavljajočim se ‘strojnim ritmom’ in z detajliranim šumom napeljuje k prav temu razmisleku.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Družba
Na zahodu Slovenije, kjer pokrajina prehaja v Furlansko nižino, leži od vetra in sonca izklesana vinorodna Vipavska dolina. Nad njo se dviguje Nanoška planota, ki prehaja v rob Trnovskega gozda, od Krasa pa dolino ločujejo Vipavski griči. Submediteransko podnebje, ki z nenehnim menjavanjem toplo-vlažnega jugozahodnega vetra, imenujejo ga mornik, in mrzle severovzhodne burje, ki zapiha s Trnovske planote, daje dolini svojstven pečat.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Kultura
Pogled v galerijski prostor odkrije drobne lesene lutke, sedeče pri mizicah, upodobitve človeške skupnosti, ki nas zdrznejo z zgoščeno materializirano zbranostjo. Podobne so nam, te tihe lutke, ki nemo ždijo, razmišljujoč o svoji družbeni vlogi in same o sebi. Na hrbtu začutimo vodila, takšna, kot jih imajo lutke, skozi katera so speljane nevidne niti, ki nas upravljajo. Prav v teh tesnobnih časih covid-19, ko gospodarji našega življenja odločajo, kdaj lahko odidemo od doma, kdaj lahko srečamo sorodnike in prijatelje, čutimo, da nas nevidne niti hromijo in nam jemljejo svobodo gibanja. Četudi se zdi, da lutkam gledališče daje svobodo, je njihova prava svoboda v galeriji. Tukaj same krojijo svoj gibalni potencial, brez gledališča, brez animatorjev in niti.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Družba
Vinska klet med preteklostjo in sedanjostjo
Drobna arheološka najdba, kepa zemlje in v njej več kot 2500 let stare grozdne pečke, govori o tem, da je vinska trta rasla v Goriških brdih že v mlajši železni dobi. Dokaz za to so arheologi našli ob izkopavanjih v Golem Brdu tik ob italijanski meji. Vendar je zgodovina te kulturne rastline daljša. Za izvorno deželo vinske trte velja Perzija, njena pokrajina Širaz, drugi arheološki dokazi govorijo, da so na ozemlju današnje Armenije in Gruzije trto gojili že v neolitiku. Vinska trta se je naglo širila z območja Črnega morja v Sredozemlje. Po Evropi so jo razširili Grki in Rimljani. Ko so Rimljani dosegli Brda in se tod naselili, se je vinogradništvo okrepilo in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Rimljani so trto sadili pod sadnim drevjem in vino hranili v keramičnih amforah. Stoletja so minevala, vino se je pilo, a pridelovalo se je v različnih prostorih tako ali drugače. Arhitekturni objekti, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje v francoski pokrajini Bordeaux, ki ima bogato enološko tradicijo. V drugi polovici 19. stoletja pa se je težišče novosti v arhitekturi vinskih kleti preneslo v Španijo. Naključje ali ne, ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1881, je v Goriška brda prišel katalonski grof Silverio de Baguer (1838–1927), se poročil v družino Catterini, ki je imela v lasti grad Dobrovo, ter v Brda prinesel nekaj vinogradniškega znanja in novosti iz Španije. Pomemben je zato, ker je vinograde zasadil na nov način brez opore dreves, kot je bil tod običaj prej. Grajska vinska klet tega renesančnega dvorca pa je postala nepogrešljiv prostor za zorenje vina.
