Dino Bauk, pravnik in publicist

  • Za oblast gre

    Ko človek posluša argumente in strahove nasprotnikov izenačitve pravic istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze s pravicami raznospolnih parov, bi lahko pomislil, da gre pri spremembi slovenskega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v delu, ki zakonsko zvezo zdaj definira kot življenjsko skupnost dveh oseb, za popolno avantgardo, še nikjer preizkušen svetovni unikum, katerega posledice za družbo in državo so popolnoma nepredvidljive. Kar je seveda daleč od resnice.

  • Žižek v Snegu

    Roman Sneg turškega pisatelja Orhana Pamuka se začne z opisom vrste skrivnostnih samomorov v Karsu v vzhodni Anatoliji, mestecu, odmaknjenem od oči in srca sekularne Turčije, skorajda na sami armenski meji. Mlada dekleta si življenje jemljejo, ker so se v svojih očeh znašla med tnalom zapovedi muslimanske vere ter nakovalom prepovedi turške sekularne države: »To je bil samomor enega izmed slovitih ‘deklet z naglavno ruto’. Ko so oblasti prepovedale nošenje naglavnih rut v izobraževalnih institucijah po državi, mnoge ženske niso hotele ubogati; neposlušnim mladim ženskam s karskega Izobraževalnega instituta so najprej prepovedali vstop v učilnice, nato pa tudi v šolo. Ko je dekle videlo, da so se nekatere njene prijateljice vdale in si odkrile glave, druge pa so opustile rute in namesto njih začele nositi lasulje, je začelo očetu in prijateljicam dopovedovati, da je življenje nesmiselno in da noče več živeti. Ko je tistega večera končalo umivanje, je pokleknilo na molilno preprogo in se za nekaj časa zatopilo v misli in nato v molitev, preden je pritrdilo naglavno ruto na kljuko luči, na katero se je obesilo.«

  • Žiletka

    Do tod smo torej prišli. Ali morda bolje: sem dol smo torej padli. V praktično nekaj tednih. Od avgustovskega zasmehovanja neofašista iz soseščine, ki se z žiletkami ograjuje od svobodnega sveta, do kupovanja presežkov njegove ograje. Oni dan, katerega datum si velja zapomniti, 11. novembra 2015, ko so se tako imenovane »tehnične ovire« izkazale za nič drugega kot žico, okrašeno z bleščečimi in ostrimi žiletkami, mi je na misel prišla stara urbana legenda o skrivnostnem postavljavcu žiletk na tobogane mestnih bazenov, ki smo si jo tistega daljnega poletja pripovedovali na ljubljanskem kopališču Štern ob cockti, jupiju in mastnem pomfritu. Ker sem si že od nekdaj zgodbe vedno rad živo predstavljal, so se mi takrat pred očmi po eni strani odvrteli prizori malih masakrov, v katerih otroci eden za drugim, prešerno nasmejani frčijo dol po toboganu, vmes pa jim nastavljene žiletke odpirajo hrbte in mehke bele trebuhe, po drugi strani pa sem si predstavljal tudi tisto bedno kreaturo od človeka, ki žiletke na tobogan namešča. Niti sanjali nismo, da bo nekoč v naši prihodnosti, čez trideset in nekaj let, nekdo ostre, bleščeče se žiletke na veliko nastavljal naokrog kar v našem imenu, kot del državotvorne politike varovanja državne meje, s širokim nacionalnim konsenzom za povrh.

  • Pazi, Radio Študent

    Na tisoče ljudi vseh starosti, ki so za seboj pustili celotna življenja, ne da bi se ozirali nazaj, beži brez oddiha, razen tistega prisilnega, ko se znajdejo pred mejami, vrati, ograjami ali kordoni specialcev v polni bojni opremi. Bežijo mimo nas, po naših poljih, cestah, pod našimi okni, v neskončnih kolonah, tiho in dostojanstveno. Ne zanimajo jih naše stvari, ne razgrajajo, ne razbijajo, ne kradejo, samo čim prej bi radi naprej. Nam, domačinom, ki so nas zmotili v rutini našega vsakdana, v naši normalnosti, ki jo jemljemo za samoumevno, in to njihovo solzno pot, te biblične prizore, opazujemo s svojih oken in balkonov, iz svojih dnevnih sob, atrijev in vrtičkov, upajoč, da gre za nekaj prehodnega, nekaj, kar bo šlo mimo, po glavah rojijo tako misli o pomoči in o usmiljenju kot tiste o drugačnosti in o tesnobi, pa tudi tiste o strahu in o sovraštvu. Strahu? Strahu pred kom? Ne more nas vendar biti strah teh ubogih, razčlovečenih ljudi, katerim smo zgolj postaja na poti, ena izmed mnogih. Tako kot pred nami turška, grška, makedonska, srbska in hrvaška. Ne zanimamo jih, niti najmanj, čim prej bi nas radi pustili za seboj in šli naprej, za svojimi sanjami, ki jih skromno sanjajo danes, potem ko so več let živeli nočno moro. Nemčija je njihov Oz, mi smo samo delček rumene ceste. Lahko bi se potrudili biti eden izmed prijetnejših postankov, eden izmed tistih, ki si ga popotnik zapomni po topli besedi, toplem obroku in suhem prenočišču. Po gostoljubju, skratka. Konceptu, ki ne bi smel biti tuj deželici, tako na gosto posejani z zvoniki, pod katerimi domačinom že stoletja berejo iz istega bestselerja, v katerem se najdejo pasusi kot denimo: »Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali.«

  • Begunci z Rodosa

    Predvidljivost sodnih odločb naj bi bila načeloma nekaj pozitivnega, znak stabilnosti in zrelosti pravne države. Zakaj je potem ravno predvidljivost, tako predvidljivost odločitve kot tudi predvidljivost tesne večine, pet proti štiri, s katero je bila izglasovana, tisto, kar najbolj zmoti ob odločitvi ustavnega sodišča, da dopusti referendum o spremembi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ki zakonsko zvezo opredeljuje kot vsako življenjsko skupnost dveh oseb in ne več izključno moškega in ženske. Morda zato, ker ne gre za predvidljivost v načelnosti (pri čemer mislim na načelnost pozicije varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne glede na to, za pravice katerega posameznika ali skupine v konkretni zadevi gre), pač pa ravno nasprotno, za predvidljivost v nenačelnosti. Če bi namreč isto ustavno sodišče dosledno zastopalo stališče in favorem pravici do referenduma, kot ga je v zadnji odločitvi, potem bi državljani pred slabimi tremi leti na referendumu morali odločati tudi o usodi zakonov o SDH in ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Pa nis(m)o. Čeprav s(m)o še kakšno leto prej na referendumu odločali o usodi pokojninske reforme.

  • Kratka sapa Aylanovega zadnjega diha

    Zdi se, kot da nam je vsem skupaj z zadnjim dihom, ki ga je nekje v vodah pred obalo turškega letovišča Bodrum na koncu vnaprej izgubljenega boja z valovi spustil v poletno noč mali Aylan Al Kurdi, poslal tisto malo poguma in srca, potrebnega za človeka vreden odziv na nesrečo drugih. Lepo je bilo videti Avstrijce, ki gredo z osebnimi avtomobili beguncem naproti, da bi jim prihranili kilometre hoje po avtocestah. In lepo je bilo slišati aplav-

  • Kip svobode ne more kar izginiti

    Ničesar še nisem naredil za begunce iz Sirije. No, nekajkrat sem s prijatelji s facebooka delil pretresljive reportaže, fotografije in udarne komentarje na to temo, ampak kakorkoli že, ničesar konkretnega, otipljivega, od česar bi imel majhno, minimalno korist vsaj eden izmed deset-, stotisočev, ki prihajajo. Nekaj vsekakor moram storiti, saj prihajajo, mi pa smo se predolgo pretvarjali, da jih ne vidimo. Da jih ni. Kar je vedno težje. Pred dvema letoma je bilo preprosto. Ko so takrat poročila v naše tople in varne domove prinašala posnetke vojne v Siriji, posnetke porušenih mest in od eksplozij razmesarjenih teles, posnetke otrok, zadušenih v napadu s strupenim plinom, poleženih tesno drug poleg drugega, kot so jih verjetno ne tako davno zlagale babice v porodnišnici, grozljivo odprtih oči, katerih prazni, mrtvi pogledi so bili preveč za naš želodec, smo lahko na hitro pritisnili na daljinca in si v dnevne sobe priklicali prijetnejše podobe nogometne tekme, dokumentarca o velikem belem morskem psu ali še ene kultne nadaljevanke na HBO. Saj ni, kot da tudi takrat ne bi bili čutili sočutja, usmiljenja do žrtev oddaljenega spopada tam nekje na Bližnjem vzhodu, seveda smo ga, saj smo civilizirani ljudje, le vedeli nismo, kaj naj z vsemi temi močnimi čustvi, ki jih podobe vojne, predvsem tiste civilnih žrtev, nedvomno zbujajo v nas. Samega dejstva krvave vojne zagotovo nismo bili sposobni spremeniti, prav tako nismo mogli kakorkoli zares pomagati ljudem, katerih trpljenje smo spremljali neposredno, in to na posnetkih z visoko ločljivostjo. V takšnih položajih, ko čutimo, da ne moremo ničesar storiti, da smo nemočni, postanemo tudi ob najgrozljivejših podobah človeškega trpljenja zdolgočaseni, cinični in apatični, pravi Susan Sontag v delu Pogled na bolečino drugega: »Sočutje je nestanovitno čustvo. Hitro odcveti, če ni prevedeno v dejanje, akcijo.« Eskapizem z uporabo daljinskega upravljalnika je bil v takšnem kontekstu morda celo bolj human od praznega voajerizma nad trpljenjem drugih. Danes nič več.

  • Vapšuvarivari, vapšuvarivari

    Nisem eden tistih, ki bi si, odkar sta Slovenija in Hrvaška določitev meje prepustili arbitraži, grizel nohte od nestrpnega pričakovanja, kakšna neki bo odločitev. Pravzaprav, če sem čisto iskren, sem na to, da se tam nekje daleč v Haagu, na obali nekega drugega, severnejšega in hladnejšega morja, bije veliki, usodni in dokončni slovensko-hrvaški pravniški boj, naj mi dr. Sancinova in dr. Škrkova oprostita, preprosto pozabil. Dokler mi celotne zgodbe iz najbolj skritih predalčkov spomina, tistih, v katere navadno potlačim kakšne osebne neprijetnosti, kot je recimo glasen prdec v imenitni družbi, niso na plano potegnile poletne naslovnice hrvaških in slovenskih časopisov. Te so me iz Tiskovega kioska na Pelješcu pozivale, naj se, čeprav je zvizdan tisti dan res dajal vse od sebe in je vsak, tudi najmanjši gib sprožal valove neustavljivega potenja, zdrznem iz dopustniške fjake in radijski sprejemnik iz praznega šumenja na poziciji stand by nemudoma preklopim na najbližji domoljubni kanal. Zaman. Nekaj je bilo očitno narobe s prednastavitvami, saj je na vseh kanalih mojega radia igral isti komad: ... manistra od jučer i salata k tome, od kapule i pome ... Ništa mi neće ovi dan pokvarit, vapšuvarivari, vapšuvarivari ... ni lupeži, barbari ni glupi političari, vapšuvarivari, vapšuvarivari ...

  • Udobnost pozicije lepe duše

    Do problema izbrisanih imam že dolgo precej oseben in prizadet odnos, saj bi se tistega 26. februarja 1992, samo teden po devetnajstem rojstnem dnevu, prav lahko znašel med 25.671 žrtvami tega administrativnega pogroma. Ni veliko manjkalo. Ko z današnjimi očmi pogledam nazaj, pravzaprav zelo malo. Dovolj bi bilo, da bi me neka, z današnjega vidika kakršnakoli popolnoma nepomembna banalnost zvabila iz tiste dolge vrste na Mačkovi ulici, v kateri sem čakal za vložitev prošnje za državljanstvo (ki se mi je, glede na to, da nikoli nisem živel drugje kot v Ljubljani, zdela sama po sebi absurdna in odvečna), in me iz mirnega, zelenega podalpskega tira preusmerila na tistega od smodnika zakajenega in s krvjo zapacanega, balkanskega. 

  • Druga stran ulice

    Uvodni verz je iz stare uspešnice kultnega sarajevskega benda, ki govori o možnostih za ljubezen med fantom iz blokovskega naselja na Koševu, pripadnikom delavskega razreda, in dekletom iz očitno »boljše« družine, ki živi na drugi strani ulice, verjetno v hiši ali pa vsaj v kakšnem nadstandardnem vila bloku, njeni starši pa so del ene od družbenih elit, ugibam, da zdravniške, politične ali pa celo zgodnje podjetniške. Tema pesmi je torej večna, v kontekstu tega članka pa se mi zdi zanimiva predvsem zaradi letnice izdaje. 1985 je namreč leto, ko smo vsi skupaj živeli še precej globoko v socializmu, jugoslovanskem, jasno, drugega niti ne poznamo in še na misel nam ne pride, da bi se to v doglednem času lahko bistveno spremenilo. A glej ga, vraga, oziroma šejtana, če poskušam ostati v sarajev-

  • Veliki dan za pravo

    23. september 1957 – dan, ko je tisoč pripadnikov elitne 101. padalske divizije v popolni bojni opremi, s čeladami na glavah in puškami na ramah, na prvi šolski dan v dotlej segregirano, izključno belsko srednjo šolo v Little Rocku spremilo devet temnopoltih najstnikov in jih tako zaščitilo pred razjarjenimi bodočimi sošolci, njihovimi starši in še kom, je bil po mnenju ameriškega vrhovnega sodnika Stephena Breyerja nič manj kot velik dan za pravo. Vojaški padalci, heroji druge svetovne vojne, so bili tega dne, po neposrednem ukazu predsednika Eisenhowerja, v vlogi izvršiteljev odločitve vrhovnega sodišča v zadevi Brown vs. Board of Education, s katero je najvišja sodna instanca tri leta prej odpravila segregacijo v javnih šolah Združenih držav Amerike. Velik dan za pravo je torej po mnenju sodnika Breyerja tisti dan, ko vrhovno sodišče navkljub dejstvu, da to neki večini morda ne bo niti malo všeč, sprejme odločitev v prid neke brezpravne manjšine ali posameznika, ne pa morda dan (kot je to iz določenih krogov slišati zadnje čase v Sloveniji), ko bi bil z vzpostavitvijo interpretacije ustavnega teksta, kazenskega pregona odrešen kakšen tak ali drugačen vplivnež. Slednje je, bolj kot ne, pričakovano, normalno stanje stvari, po katerem ima posameznik z vplivom in denarjem pač boljše možnosti, da bo v sodnih postopkih deležen ugodnega razpleta, s čimer seveda še zdaleč ne trdim, da bi po drugi strani velik dan za pravo pomenila obsodba tega istega vplivneža za vsako ceno.

  • Sezona lova

    V legendarnem nagovoru diplomantom, znanem pod naslovom »To je voda«, David Foster Wallace pove poučno zgodbico, v kateri se v baru, nekje na Aljaski, vernik in ateist pregovarjata o obstoju Boga. Ateist v nekem trenutku reče: »Poglej, saj ni, kakor da nikoli nisem poskušal empirično preveriti, ali Bog zares obstaja. Zadnjič me je v gozdu zajel snežni metež, zaradi katerega sem popolnoma izgubil orientacijo. Zeblo me je, strah me je bilo, bil sem prepričan, da je to moj konec, in sem padel na kolena ter prosil Boga za pomoč ...« Vernik navdušeno vzklikne: »No, in? Sedaj moraš verjeti, saj si vendarle tukaj z menoj, nisi umrl v metežu!« »Ah, kje pa! Mimo sta čisto po naključju prišla dva Eskima in mi pokazala pot ...« Z zgodbo je želel Wallace pokazati, kako ima pri dveh različnih ljudeh popolnoma identičen dogodek lahko diametralno nasproten pomen zaradi različnih nazorskih prepričanj na katerih vsak od njiju izoblikuje pomen konkretne izkušnje.

  • Monetizacija represije

    Tudi če bi na nacionalni televiziji v prihodnje posneli še tisoč prispevkov o revščini v Sloveniji, dvomim, da bi kateri bolje povzel njeno pojavnost in razloge zanjo kot en sam stavek v nedavnem kratkem prispevku, prikazanem ob rob temu, kako banke jemljejo po 30 evrov z računov dolžnikov, za katere so ugotovile, da jim ni dovoljeno rubiti denarja z izvršbo. Gre pa približno takole: »... je medicinska sestra in redno ji zmanjka denarja za plačilo položnic ...« Včasih so v prispevkih o revščini in pomanjkanju nastopali brezposelni, dolgotrajno bolni, neizobraženi, skratka ljudje, ki jim je v življenju na kakršenkoli način spodletelo in mu sami preprosto niso bili več kos. Danes so v teh prispevkih začele nastopati medicinske sestre, malo pred njimi bolničarke, za strežnice pa je že dolgo jasno, da se s tistim, kar zaslužijo, ne morejo prebiti skozi mesec. Novica dneva torej ni, da imamo v Sloveniji revščino in z njo revne ljudi, novca dneva je, da imamo v Sloveniji revne zaposlene, in to ne katerekoli zaposlene, pač pa celo javne uslužbence. Da, prav tiste, ki jim plačo določa in izplačuje država.

  • Dino Bauk, pravnik in publicist  |  foto: Ilustracija: Tomaž Lavrič

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Komentar

    Kurz Norveška!

    V portu v Pučišćih na Braču je majhen, v ničemer pretenciozen kafič, z malim štekatom, katerega glavna kakovost je njegov lastnik, ki ti ob kavi vedno postreže še zgodbo, vic ali novico. Tako mi je tudi pred nekaj leti, v trenutku posebnega navdiha, povedal utopično vizijo prihodnosti svojega otoka. On bi z veliko klesarsko frezo spodrezal celoten otok, na vrh Vidove gore zapičil ogromno jadro in nato na otoku-splavu odplul prek Sredozemlja. Smer Casablanca! Bračani bi se tako, nezadovoljni s svojim trenutnim muringom ob obali srednje Dalmacije, podobno kot Portugalci in Španci v Saramagovem romanu, s svojim kamnitim splavom prestavili na neko bolj eksotično lokacijo, ki v resnici še ni natančno določena, saj Casablanca v tej točajevi mini viziji verjetno pomeni bolj idejo lepšega jutri kot pa resnični geografski pojem. Zgodbica, ki mi jo je zgovorni lastnik lokala serviral na hitro ob kavi, tako kot v bolj petičnih kavarnah mini pecivo, v sarajevskih pa lokum, mi je na misel prišla zadnjič, ko sem v medijih zasledil izjavo, ki ni prišla od kogarkoli, da naj bi bili Slovenci po nekih najnovejših raziskavah genetsko blizu Norvežanom, z drugimi južnoslovanskimi narodi pa naj bi imeli bore malo skupnega.

  • Sodni dan

    S spremembo definicije zakonske zveze v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki jo je v obravnavo vložila Združena levica, je zakonska zveza odslej lahko vsaka življenjska skupnost dveh oseb in ne več izključno skupnost moža in žene. V torek zvečer je bila s presenetljivo visoko podporo tako širše javnosti kot večine parlamentarnih strank izglasovana v državnem zboru in z njo je postavljen zakonski enačaj med heterospolnimi in istospolnimi življenjskimi skupnostmi.

  • Krasni novi svet

    Kakšne so nacionalne države, ki so nastale kot spin off razpadle Jugoslavije. Je nastalo šest manjših nacionalnih držav z vrhunskimi univerzami in gimnazijami, z brbotajočo kulturno sceno, delujočim zdravstvenim in pokojninskim sistemom, torej držav, v katerih se živi vsaj tako dobro, kot se je v sedemdesetih in osemdesetih letih v večnacionalni Jugoslaviji? Hm.

  • Logika po Bugsu Bunnyju

    Na javne uslužbence gledamo kot na neproduktivni del družbe, obravnavamo jih kot strošek. A samo do tistega trenutka, ko iz javnega sektorja preidejo v zasebnega. Zakaj kot po čudežu postanejo takrat ti poklici visoko profitni?

  • Biti James Lingk

    V filmu Glengarry Glen Ross, posnetem po drami Davida Mameta, je prizor, v katerem Al Pacino v nepozabni vlogi nepremičninskega posrednika Rickyja Rome leporeči in prepričuje Jamesa Lingka, ki ga igra Jonathan Price, naj kupi zemljišče, ki ga v resnici ne potrebuje. Ricky Roma je brezhibno oblečeni smooth talker, ki točno ve, na katere tipke mora pritiskati, da bo nazadnje sklenil kupčijo. Sklenitev kupčije je edino, na kar je osredotočen, cilj, za dosego katerega je pripravljen na vse, tudi na čustveno manipuliranje in potvarjanje dejstev.

  • Dino Bauk, pravnik in publicist  |  foto: Borut Krajnc

    14. 8. 2014  |  Mladina 33  |  Komentar

    Svoboda je prav v teh stvareh

    On mi je prvi začel govoriti o ženskah. Rekel je, da je to prva stvar, zaradi katere se drugi pritožujejo. Odvrnil sem, da je z mano prav tako in da se mi zdi tako ravnanje nepravično. Rekel je: »Prav zato vas imajo v ječi.« – »Kako zato?« »Seveda, svoboda je prav v teh stvareh. Vam to svobodo kratijo.« Nikdar nisem pomislil na to. Dal sem mu prav. »Res je,« sem mu rekel, »v čem bi bila pa sicer kazen.« – Tujec, Albert Camus.

  • Ta čudovita igra

    Bratovševo ploščad, med katere betonskimi stolpnicami sem odrasel, je Vladimir Braco Mušič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih trdega socializma, projektiral tako, da bi bila, kljub izjemno veliki koncentraciji ljudi na razmeroma majhnem prostoru, čim prijetnejša za njihovo oziroma naše bivanje. Med drugim je obkrožena z več prostori, na katerih je bilo mogoče igrati nogomet. Lahko smo ga igrali na ogromni zelenici čez cesto na severni strani, saj takrat še ni rabila izključno kot stranišče za štirinožne oziroma parkirišče za jeklene ljubljence, ali pa na asfaltnih igriščih na južni strani naselja. Kot da teh prostorov ne bi bilo zadosti, smo žogo brcali tudi na betonski ploščadi med bloki, jo nabijali v njihove stene, naravnost v dnevne sobe nesrečnikov v pritličnih stanovanjih. Nogomet je bil za nas pomemben. Igrali smo ga vsak prosti trenutek in v vsakem vremenu. Na dva gola, na enega, na male, na odbitke, »ševo« ali »pimplerja«, v nešteto izvedbah. Se medsebojno razvrščali, povezovali, prepirali, se sočno preklinjali, včasih tudi stepli, a ga nikoli nehali igrati.

  • Zabijanje žebljev

    Bernard Henry Levy je v filozofskem dvoboju s Slavojem Žižkom, ki sta ga uprizorila v Newyorški javni knjižnici, konec pariške pomladi maja leta 1968 in zamrtje takratnega upora in protestov umestil v trenutek, ko so, simbolno povedano, sindikati in uveljavljene leve politične stranke prevzeli revolucijo iz tresočih se in negotovih rok mladih francoskih študentov in njim pridruženih delavcev. Upora, v katerem so študentje in delavci, prvi mimo takrat uveljavljenih levih političnih strank, drugi pa mimo svojih sindikalnih organizacij, zahtevali korenite družbene spremembe, je bilo v trenutku konec. Na junijskih volitvah, ki so sledile družbenim nemirom v maju, je De Gaullova stranka le okrepila svojo moč. Na tej točki lahko potegnemo poučno vzporednico z družbenim vrenjem, protesti in vstajami, ki smo jim bili priča pozimi 2012 in spomladi 2013 v Sloveniji: tudi ti so se končali s tem, da je bil upor oziroma vstaja vzeta iz rok protestnikov in položena v bolj predvidljive, izkušenejše roke političnih strank. Na videz so bile to najprej roke Alenke Bratušek, ki je z obljubo o prehodni vladi, ki da bo državo vodila zgolj do predčasnih volitev – te naj bi bile razpisane tako, da bi se lahko alternativne politične opcije, katerih obrisi so se kazali na vstajah, nanje ustrezno pripravile –, umirila družbeno vrenje in vstajnike umaknila s trgov in ulic, nazaj v manj nevarno območje internetnih družbenih omrežij. A njeno mandatarstvo v resnici ni bilo odločilno za zamrtje vstaj. Prevzem vstajniške ideje oziroma upora iz rok državljanov v roke političnih strank je bil veliko bolj perfiden in zato tudi tako učinkovit.

  • Lustratio iudiciaria*

    Lustracija (lat. lustratio) je pojem, s katerim so v antiki označevali proces moralnega očiščenja, po padcu berlinskega zidu in kolapsu vzhodnoevropskih komunističnih režimov pa se je uveljavila kot pojem očiščenja teh družb od vseh tistih, ki so bodisi neposredno bodisi posredno, z ideološko podporo, sodelovali v množičnih kršitvah človekovih pravic. Nekatere vzhodnoevropske postkomunistične države so po letu 1991 s sprejemom lustracijskih zakonov lustracijo tudi dejansko izvedle. V Sloveniji takšnega zakona nismo sprejeli. Eni bodo rekli, da zato, ker kršitev človekovih pravic v slovenski totalitarni različici ni bila takšne intenzitete in obsega, da bi lustracijo opravičevala, drugi, da zato, ker se je preveč nekdanjih partijskih funkcionarjev in tudi ideoloških podpornikov režima preobleklo v demokratične barve in obdržalo vzvode oblasti v svojih rokah, tretji pa, da zaradi obojega. Več >>