Ilustrirana biografija Nataše Pirc Musar

Natašo rodijo 9. maja 1968 v Ljubljani. Otroštvo preživlja v Mekinjah nad Kamnikom, lučaj proč od nekdanjega samostana uršulink. Kasneje bo dejala, da je otroštvo preživela v delavski družini, v kateri ni bilo prostora za luksuz. Že zgodaj spozna, kaj je to trdo delo. Očetu, ki dela v tovarni Titan, pomaga pri spravilu premoga v klet, materi, ki dela na zavodu za zdravstveno zavarovanje, pa s sestro Tatjano, če je le mogoče, pomaga pri vsakodnevni pripravi kosila. Kasneje ji kuha postane tudi hobi. Specializira se v peki slaščic, ki jih s pomočjo silikonskih modelov z veliko natančnostjo in obilo truda sestavlja po več dni.

Vlado Miheljak

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Dva leva

Komentar / Ime česa je Anže Logar?

Zame osebno bodo nedeljske volitve bolj kot spopad dveh antagonističnih in konkurenčnih političnih pozicij predvsem svojevrsten skupinski, množični test inteligentnosti. Točneje, politične inteligentnosti volilnega telesa. Na teh volitvah me zares zanima zgolj in predvsem Logar. Bo resnično prišlo do prevare, kot se v teh dneh pogosto opozarja? Ne, nikakor. V tako poenostavljeno tezo je težko privoliti. Če bo izvoljen, bo prišlo kvečjemu do samoprevare volivcev in volivk. In če ga bodo izvolili, ga bodo pač imeli. Ne bo konca sveta. Bo pa to kaj povedalo o volilnem telesu. Pa da ne bo nesporazuma. Z vidika politične kulture ne bi bilo nič narobe, če bi volivci izbrali zvestega Janševega sopotnika ter imanentnega in eminentnega predstavnika janšizma. To morda za marsikoga ne bi bilo prijetno. Priznam, tudi zame ne. A treba bi bilo vzeti v zakup. Tako pač deluje demokracija. Nelagoden pa je občutek, da bi se volivci in volivke lahko samoslepili, da Logar ni (več), kar je vedno bil. Razen v času politične kampanje. O. K. Če bi stopil Logar pred volivce s svojo pristno podobo, s takšno, kot jo je gojil leta, takšno, kot smo jo poznali, nihče, ki je zavezan demokraciji, morebitni zmagi ne bi smel oporekati. Pač, ljudstvo se je odločilo. Ljudstvo je izbralo. In pika.

Grega Repovž

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Uvodnik / Janševa zmaga

Čeprav so ankete javnega mnenja teden dni pred volitvami nakazovale spodobno prednost Nataši Pirc Musar pred zmagovalcem prvega kroga Anžetom Logarjem, v nedeljo zvečer, po zaprtju volišč, presenečenje ni izključeno. Anže Logar je namreč močan kandidat. To se zdi presenetljivo glede na zelo jasen odklon večine javnosti do stranke SDS, izkazan tudi na parlamentarnih volitvah letos spomladi. Logar je namreč dejansko drugi človek SDS, Janša le redko komu tako zaupa kot Logarju. Ob sebi ga ima ves čas in Logar mu enako zvesto stoji ob strani v dobrih in tudi slabih časih.

Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

Bodo stanovanja gradili tuji »veleposestniki«?

Zaradi pomanjkanja javnih najemnih stanovanj je nujno pospešiti njihovo gradnjo, glede tega pa naj bi med strankami sedanje koalicije veljal velik konsenz. Nemudoma je treba pripraviti načrt za reševanje stanovanjske krize in si prizadevati za konkretni cilj, to je zagotoviti 20 tisoč javnih najemnih stanovanj do leta 2030, se zavezujejo v koalicijski pogodbi. Minister za finance iz Gibanja Svoboda Klemen Boštjančič pa je v nedavnem intervjuju za Mladino razkril, da je naklonjen ideji, da bi najemna stanovanja v Sloveniji gradili zasebni institucionalni investitorji, saj bi s tem odvzeli finančno breme državnemu proračunu: »Zagovarjam idejo, in tudi v Evropi so to države že dokazale, da pri teh projektih ni potrebno, da je vse financirano le iz javnih sredstev ali iz proračunskega denarja. Tega niti nimamo dovolj.« A njegovi »rešitelji«, torej institucionalni investitorji oziroma »veleposestniki«, ki po Evropi oddajajo več sto tisoč najemnih stanovanj, so v nekaterih delih Evrope obravnavani kot del problema in nikakor kot rešitev.

Pot do spet velike Amerike

Ameriške vmesne volitve – alias midterm elections – so vedno veselica, karneval, freakshow in teater krutosti – republikancem pa se itak povsem zmeša. Iz njih udarijo neprebavljena preteklost, ekstremnost in lunatičnost. Na vmesnih volitvah kakopak ne volijo le kongresnikov in senatorjev, temveč tudi guvernerje in celo šerife. No, v severnokarolinskem okrožju Columbus so republikanci mirno podprli ponovno kandidaturo eksplicitno rasističnega Jodyja Greena, nekdanjega šerifa, ki je bil pred kratkim prisiljen odstopiti prav zaradi svojega rasizma – na dan so prišli posnetki, na katerih se je slišalo, kako je leta 2019 razlagal, da bo vse temnopolte policiste odpustil, ker tem »črnskim prascem« ne more zaupati. Ja, rasisti črncem ne morejo zaupati. In ja, to očitno velja tudi za republikance – črncem ne morejo zaupati. Zato niti ne preseneča, da so republikanske oblasti v nekaterih zveznih državah, recimo na Floridi, v Teksasu in Georgii, pred volitvami uzakonile »volilno policijo«, ki naj bi skrbela za red in varnost na voliščih – kar seveda spominja na rasistične čase (na čase »Jima Crowa«), ko je policija na voliščih tako nadlegovala in zastraševala črnske volivce, da niso mogli niti upali oddati svojega volilnega glasu. A kot rad reče Donald Trump, oblikovalec republikanske agende – to so bili časi, ko je bila Amerika »velika«.

Inšpekcijski nadzor ugotovil, da je Nova24TV spodbujala nasilje in sovraštvo

Inšpekcijski nadzor Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (Akos) je ugotovil, da je televizijski program Nova24TV s komentatorsko oddajo Kdo vam laže?, ki je bila predvajana konec junija, kršil zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, ko je spodbujal nasilje in sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja.

Slovenska tvitosfera

Programer Marko Plahuta se ljubiteljsko ukvarja z raziskovanjem medijske krajine in družabnih omrežij, zlasti slovenskega dela Twitterja. V svoji bazi hrani podatke tako rekoč celotne slovenske tvitosfere, z analizo teh pa pogosto prihaja do zanimivih spoznanj.

V novem skvotu

Na prvo septembrsko soboto, sončen dan ob izdihljajih poletja, se je na Linhartovi cesti 43 v ljubljanski četrti Bežigrad, v prostoru, ki je bil včasih menza gradbenega podjetja, zbralo okoli sto ljudi. Njihov cilj: ustvariti nov prostor.

TV komentar / Ko transspolnost dobi obraze, imena in starše, ni prostora za primce

Seveda bi se bilo neprimerno zabavneje še naprej ukvarjati z muzejem osamosvojiteljev in razburjenjem, ki ga je med zaslužnimi, ki si že 30 let postavljajo spominske table in kipe, izzvala odločitev ministrice za kulturo Aste Vrečko, da se tega država ne bo šla, ker gre za amaterski, politični in ideološki projekt, ki nima nič z zgodovino in ohranjanjem zgodovinskega spomina. No, televizije so zgodbo zagrabile, sploh ker Nova Slovenija in SDS napovedujeta interpelacijo zoper ministrico. Je pa zabavno, Asta Vrečko in tudi direktor nesojenega muzeja Željko Oset sta iz Šentjurja pri Celju, od tam je tudi Igor Grdina, ki agitira za muzej osamosvojitve, za županjo Šentjurja pa kandidira tudi prva dama SDS Jelka Godec.

Inšpektor za posebne naloge

Policija je bila eden od državnih organov, ki so bili v času vlade Janeza Janše najbolj grobo zlorabljeni za politične namene vladajočih strank, predvsem SDS. To se je navzven videlo, ko so policisti najbolj represivno pritisnili na moteče kritične glasove, ki so na ta ali oni način javno opozarjali na naraščajočo vladno avtokracijo, kršenje ustave in zakonov, kadrovanje in korupcijo. Pa navsezadnje tudi, ko je na desetine za boj z množicami oboroženih policistov varovalo sestanek vrha SDS v neki gostilni v Marezigah. Manj vidno je bilo, kar se je dogajalo navznoter, v policiji sami. Predstavljamo primer »inšpektorja za posebne naloge«, ki je zbiral informacije o sodelavcih, tudi o sedanji ministrici za notranje zadeve, in zoper njih pisal kazenske ovadbe.

Referenduma ne bo

Izteka se rok za vložitev pobude ustavnemu sodišču, da bi to dokončno odločilo, ali bomo o izenačitvi pravic istospolnih parov s heteroseksualnimi znova odločali na referendumu. Tokrat ne bi glasovali o odločitvi politike, da te pravice izenači, pač pa kar o odločitvi ustavnega sodišča. Vodja svete vojne proti gejem in lezbijkam Aleš Primc pa je po drugi strani vseeno prepričan, da bodo volivci dobili priložnost in še v tretje vzpostavili diskriminacijo, ki jo je ustavno sodišče poleti odpravilo.

Nedopustni poseg v svobodo izražanja

V starem jedru Ljubljane se je v nedeljo, 6. novembra, odvil umetniški dogodek v sklopu koncertnega cikla Jazz klub Mezzoforte. Ker je šlo za dogodek na prostem, je umetnik Žiga Pilih ob glasbeni spremljavi, za katero je tokrat poskrbel kontrabasist, svoj, performativni del izvedel tako, da je s kredo pisal družbeno kritična sporočila po javni površini. Na Šuštarskem mostu je denimo izrazil podporo Avtonomni coni Rog, kjer je do njene nasilne izselitve s strani občine deloval tudi sam. Zavzel se je proti sežigalnici, ki ji je mestno vodstvo naklonjeno, okoljevarstveniki pa ne. Pred mestno hišo pa je napisal »Rekviem za prašiča Napoleona«. S tem je spomnil na Orwellovo klasiko Živalska farma, v kateri se živali rešijo človeške nadvlade in živijo v slogi, dokler se prašiči nasilno ne povzdignejo nad ostale in postanejo enako kruti kot ljudje. Zaradi teh napisov, narejenih s kredo, mu je mestno redarstvo izreklo globo v višini 208,65 evra.

Muzej narodne revolucije

Ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko napovedala, da bo ukinila pod Janševo vlado ustanovljen Muzej osamosvojitve in ga pridružila že obstoječemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je nastal vihar. Napovedani so bili protesti, razpravlja se o interpelaciji, pojavljajo se besede o zlorabi in obračunu. Kar je bilo pričakovano. Osamosvojitev je pri nas razumljena kot nekaj svetega, brezmadežnega, nedotakljivega, kot udejanjenje tisočletnega sna stoterih generacij Slovenk in Slovencev, ki so si že od kralja Sama dalje želeli živeti v samostojni in demokratični državi. Na tem mitu o sveti osamosvojitvi so zrasli politiki, nekatere politične stranke pa iz njega črpajo ideološke korenine. Zato je drugačen pogled na osamosvajanje, zapišimo: drugačen pogled na strokovno in muzejsko predstavitev zgodovine nastanka slovenske države, za nekatere napad na eksistenco.