Erik Valenčič

  • Erik Valenčič

    25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Politika

    Neonacizem v Sloveniji: Povej mi, s kom se družiš

    Kristjan Podobnik iz Žirov je član tamkajšnje Slovenske demokratske mladine (SDM), podmladka Janševe SDS. Od ustanovitve SDM v Žireh 15. decembra 2010 je Kristjan zelo dejaven v njenih vrstah. O tem pričajo fotografije in njegovo sodelovanje na podmladkovi strani na Facebooku. Udeležuje pa se tudi dogodkov, ki jih pripravlja SDS. Poleg tega, da je Kristjan zvest privrženec SDS, je tudi odkrit neonacist in privrženec neonacistične skupine Blood & Honour.

  • Erik Valenčič

    18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Politika

    Nasvidenje Vatikan?

    Zaradi gospodarske recesije in praznega proračuna, ki je njena posledica, je ena izmed osrednjih tem predvolilne kampanje nadaljnje krčenje državne porabe. Govori se predvsem o javnem sektorju, natančneje o zniževanju plač javnih uslužbencev, odpuščanju v javni upravi in tako naprej. Veliko manj pa se govori o našem diplomatskem aparatu. Bo tudi na tem področju »manj države«, torej bomo imeli manj države po svetu? Slovenija ima v tujini 42 delujočih veleposlaništev, sedem stalnih predstavništev, šest generalnih konzulatov, dva konzulata in en urad. Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih (DKP) pa je zaposlenih 265 diplomatov in strokovnih delavcev.

  • Erik Valenčič

    18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Svet

    Neonacistični terorizem

    Odkritje neonacistične teroristične skupine Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) je v Nemčiji za nekaj dni odrinilo gospodarsko krizo z naslovnic tamkajšnjih medijev. Državo je šokirala vest o najmanj desetih hladnokrvnih umorih, ki so jih zagrešili pripadniki NSU. Ubili so devet prodajalcev hitre prehrane, osem Turkov in enega Grka, s streli v glavo sredi belega dne na več krajih po državi. Njihova deseta žrtev pa je bila policistka iz mesta Heilbronn. Po razkritju so sledile zaskrbljene izjave državnikov. Notranji minister Hans-Peter Friedrich je posvaril pred novo obliko neonacističnega terorizma, kanclerka Angela Merkel pa je dodala: »To je sramota za Nemčijo in naredili bomo vse, da stvari pridemo do dna. To dolgujemo žrtvam.«

  • Erik Valenčič

    11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Družba

    V čakanju na ničelno toleranco ...

    Kot ugotavlja inštitut, ima samo teh 14 strank in združenj na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let, tri četrtine je moških, brezposelnost med njimi pa je višja od povprečne. To je v sodobnem času gospodarske krize še posebej velikega pomena, saj ksenofobija v družbi raste skupaj s krizo.

  • Erik Valenčič

    11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Politika

    Gorenakova resnica

    Poslanec SDS Vinko Gorenak je na svojem spletnem blogu ponovno vzel v bran Katjo Šoba, eno novih pridobitev stranke, ki bo glasove za SDS nabirala na voliščih v Mariboru.

  • Erik Valenčič

    11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Svet

    Vojno dobičkarstvo

    Na začetku tedna je priplavalo na dan, da so evropske ribiške korporacije vojno v Libiji izkoristile za lastno korist in v libijske teritorialne vode napotile ogromno svojih ribolovnih ladij. To jasno ustreza definiciji vojnega dobičkarstva, za katerega je mogoče obtožiti kogarkoli, ki vojno in okoliščine vojne kakorkoli izkoristi za osebne zaslužke. Da, to zdaj spet vemo na pamet zaradi aktualnega procesa proti nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, a v primerjavi s splošno evropsko tradicijo vojnega dobičkarstva je Ivo res mala riba. Taka grda, a mala.

  • Erik Valenčič

    4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Politika

    Ljubezenski trikotnik

    Majhnim neizmerno prija, ko jih pohvalijo večji, in tako so tudi v stranki SDS na svoji spletni strani takoj pohiteli z objavo sporočila, da je nemška kanclerka Angela Merkel prav posebej pohvalila njihovega Janeza Janšo, rekoč: »Popeljal je Slovenijo v evroobmočje in je velik Evropejec, zato mu želim veliko uspeha in energije v volilni kampanji.« Celotno sporočilo za javnost je nato po pričakovanjih povzel še MMC RTV in ga, v skladu s svojo uredniško politiko, obdržal med glavnimi novicami.

  • Erik Valenčič

    4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Svet

    Niti Unesco!

    Potem ko so članice Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) na zasedanju v Parizu z velikansko večino (107 za, 14 proti, 52 vzdržanih) podprle polnopravno sprejetje Palestine v svoje vrste, sta režima v Washingtonu in Tel Avivu začela dokončno snemati svoje maske. Američani so s tem v bistvu pohiteli že pred glasovanjem z grožnjo, da novembra ne bodo nakazali načrtovanega denarja Unescu; gre za 60 milijonov dolarjev. Grožnjo so nato tudi uresničili. Izraelski veleposlanik pri organizaciji Nimrod Barkan pa je izid glasovanja označil za tragedijo, čemur so prikimali tudi v Tel Avivu, kjer je Netanjahujeva vlada zatrdila, da bo sprejela nove ukrepe za de facto kolektivno kaznovanje Palestincev, ker so si ti sploh drznili zaprositi za polnopravno članstvo v Unescu.

  • Erik Valenčič

    7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Družba

    Spolni bojkot

    Na filipinskem otoku Mindanao se je v dveh odročnih vaseh pred časom vnela vojna. Kdo bi vedel, zakaj, a poganjal jo je - kot pogosto - moški napuh. Stalni spopadi niso terjali samo smrtnih žrtev in povzročali gmotne škode, temveč so tudi dodobra ohromili in izčrpali skupnosti obeh vasi. Cesta, po kateri so pred sporom prebivalci vozili kmetijske pridelke in drugo blago na bližnji trg, je bila zaprta in ljudje so celo postali odvisni od vladne pomoči v hrani.

  • Erik Valenčič

    23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Svet

    Zdaj bi se seveda pogovarjali

    Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v torek prek medijev predsedniku palestinske oblasti Mahmudu Abasu ponudil neposredne pogovore, ki bi se, kot je dejal, »začeli v New Yorku ter nadaljevali v Jeruzalemu in Ramali«. Abas je ponudbo vljudno sprejel, a takoj dodal, da ga to ne bo odvrnilo od prizadevanj za priznanje Palestine v Združenih narodih. Po nagovoru pred Generalno skupščino v petek naj bi, tako je predvideno, generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu predal uradno prošnjo za priznanje suverenosti palestinske države z mejami iz leta 1967 (Gaza in Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico).

  • Erik Valenčič

    23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Politika

    Ravnodušnost

    Ko je sin ljubljanskega župana Jure Janković izrekel grožnjo novinarju Financ Jaki Elikanu, so se v SDS na to odzvali na svoji spletni strani v pisni izjavi »Grožnja, ki nas ne sme pustiti ravnodušne«. Izjavo je napisal poslanec Miro Petek in v njej poudaril, da takšna grožnja ne more biti in »ni nedolžna. Treba jo je jemati nadvse resno, kajti tudi če gre zgolj in samo za grožnjo, ne dejanje, je pomembno, kdo je grožnjo izrekel. Do grožnje novinarju Financ ne smemo biti ravnodušni ravno zaradi tega, ker ne gre za kogarkoli. Prvič, gre za grožnjo novinarju, in drugič, grožnja prihaja od posameznika, ki ima veliko kapitalsko moč in politično zaledje.« Razumljivo je, zakaj je prav Petek podpisal te besede. Pred leti je bil novinar Večera in je preiskoval gospodarski kriminal na Koroškem, zaradi česar je bil surovo pretepen pred svojim domom. Ko protestira zoper grožnje novinarjem, nastopa z neko moralno avtoriteto in kredibilnostjo.

  • Erik Valenčič

    23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Svet

    Sprašuj in govori!

    Politika je pogosto poligon za sprejemanje gnilih kompromisov. Vzorčni primer tega je bil denimo zakon oziroma uredba, ki jo je 21. decembra 1993 sprejel tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, nanašala pa se je na služenje homoseksualcev v ameriški vojski. Ker so jih konservativci hoteli brez izjeme pometati ven iz vojske (in potem po možnosti še naložiti na grmade), liberalnejši demokrati pa so se zavzemali za njihovo odprto služenje domovini oziroma interesom naftne industrije, je Clinton tuhtal ter tuhtal in na koncu serviral kompromis: okej, geji in lezbijke lahko služijo v vojski, ampak naj ne razglašajo svoje spolne usmerjenosti, njihovi nadrejeni in soborci ter soborke pa naj jih o tem nikar ne sprašujejo. Ime uredbe se je glasilo »Ne sprašuj, ne govori« (Don't ask, don't tell - DADT). O njej lahko rečemo predvsem to, da so kozo snedli, volk pa je bil še vedno lačen. V resnici ni politika DADT nikogar zadovoljila, liberalci so bili razočarani, fanatiki pa so še naprej grozili s peklom. Kot tudi sedaj, ko je Obamova administracija odpravila to uredbo.

  • Erik Valenčič

    16. 9. 2011  |  Mladina 37  |  Svet

    12. september

    Deseta obletnica terorističnega napada na dvojčka WTC-ja in Pentagon je bila po vseh pričakovanjih spektakelska. Poleg objokovanja »Zakaj nas sovražijo?« je šlo predvsem za manifestacijo ameriške moči v svetu. Eden od vrhuncev obletnice oziroma ena od glavnih ceremonij je bila žalna seja, ki je potekala v Generalni skupščini Združenih narodov. Predsedujoči, Švicar Joseph Deiss, je med drugim dejal: »Tu smo zato, da izrazimo svoje ogorčenje nad strahopetnostjo terorizma, ga brez omahovanja in kategorično obsodimo, se borimo proti njemu in zagotovimo, da bodo krivci zanj odgovarjali.« Lepo.

  • Erik Valenčič

    28. 8. 2011  |  Mladina 34  |  Svet

    Posli se morajo nadaljevati

    Prvega septembra 2009 je bil Tripolis najbolj slovesna prestolnica v vsej Afriki. Vodja tako imenovane zelene revolucije iz leta 1969, polkovnik Moamer Gadafi, je praznoval 40. obletnico svojega prihoda na oblast in v Libijo so se na proslavo, ki jo je zaznamovala tudi vojaška parada, stekale številne državne delegacije z vsega sveta. Nekateri mediji so jo označili za »prvo libijsko mednarodno proslavo«, odkar so bile leta 2004 preklicane gospodarske sankcije proti tej državi. Zahodni voditelji, zaskrbljeni za svoj ugled pred domačo javnostjo, se je niso udeležili, vendar pa so tja vseeno poslali svoje predstavnike - kot znamenje dobre volje. Španija je poslala svojega zunanjega, Italija obrambnega ministra, Francija pa državnega sekretarja. Britancev ni bilo, a so nekaj dni pred samo proslavo iz zapora izpustili Abdula Al Megrahija, sicer obsojenega na dosmrtni zapor zaradi terorističnega napada na potniško letalo, ki je eksplodiralo nad škotskim mestom Lockerbie. Kot se je kasneje izkazalo, je Brownova vlada to storila zato, da bi britanskemu podjetju BP izborila naftne posle v Libiji. Številčna prisotnost gospodarskih delegacij na sami proslavi je bila zgovorna. Skorajda vsa podjetja, ki poslujejo v Libiji, so se prišla priklonit Gadafiju. Južnokorejski Daewoo je pred svojim gradbiščem hotela v centru Tripolisa postavil ogromen pano, posvečen »graditelju slave« za 40 let njegove vladavine. Na eni izmed petih stolpnic, v katerih so bila predstavništva tujih korporacij, je visel velik portret Gadafija in tako dalje. Oktobra isto leto je v Tripolisu potekal mednarodni vojaški sejem, na katerem so bile prisotne tudi tiste korporacije, ki svojo tehnologijo prodajajo državam Nata (EADS, Boeing, General Dynamics, MDBA Missiles Systems ...).

  • Erik Valenčič

    12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Ekonomija

    Veš, delodajalec, svoj dolg?

    Davčna uprava (Durs) je prejšnjo sredo sporočila, da je leta 2010, letos pa še dodatno poostrila nadzor nad plačevanjem prispevkov za socialno varnost, in pri tem zaposlene pozvala, naj morebitne delodajalčeve nepravilnosti sporočajo čim prej. To, kar imenujejo nepravilnosti, so v bistvu kazniva dejanja. Sicer pa je poziv upravičen, saj pregled podatkov iz zadnjih treh let kaže, da so razmere na tem področju katastrofalne. Dursovi izračuni opozarjajo, da so bili delodajalci iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje zaposlenim junija 2008 skupno dolžni dobrih 139 milijonov evrov; ta dolg je nato na leto naraščal za približno 30 milijonov in po podatkih iz 31. maja 2011 znašal že 230.191.529 evrov. Gre za skrb zbujajoče povečanje za 65 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati še eno skrb zbujajoče dejstvo. Danes je okrog 60.000 manj zaposlenih, kot jih je bilo pred tremi leti. To pa logično pomeni, da so zdaj delodajalci manj delavcem dolžni več. Ponazorimo s številkami. Če omenjeni dolg razdelimo med vse zaposlene v državi, vidimo, da je ta junija 2008 znašal slabih 176 evrov. Do danes je narasel na več kot 314 evrov, to pa je povečanje za 80 odstotkov.

  • Erik Valenčič

    15. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Svet

    Rojstvo sredi kaosa

    V Džubi, prestolnici najnovejše države na svetu, je v soboto vladalo slavnostno oziroma že kar karnevalsko razpoloženje, ko so se pisane reke ljudi stekale na glavni Trg svobode, kjer je na 30-metrskem drogu zaplapolala slikovita zastava Južnega Sudana. Osrednje proslave ob uradni razglasitvi neodvisnosti, na kateri je slovesno prisegel predsednik Salva Kir in podpisal ustavo, se je udeležila dolga vrsta afriških voditeljev in vidnejših predstavnikov mednarodne skupnosti, tudi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. Tisti, ki se jim ni uspelo osebno udeležiti dogodka, so poslali pisne čestitke. Denimo ameriški predsednik Barack Obama, ki je med drugim zapisal: »Ponosen sem, da lahko razglasim, da ZDA priznavajo Južni Sudan za suvereno in neodvisno državo. Ponosna zastava danes vihra nad Džubo in zemljevid sveta je začrtan na novo. Ta simbola govorita o krvi in solzah, ki so bile prelite, o glasovnicah, ki so bile oddane, in o upanju, ki se je uresničilo za milijone ljudi.« Britanski premier David Cameron je v svoji čestitki poudaril, da je razglasitev neodvisnosti »zgodovinski dan za Južni Sudan in celotno Afriko«, »najtoplejše čestitke« pa sta poslala tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in njegov kitajski kolega Hu Jintao.

  • Erik Valenčič

    7. 7. 2011  |  Mladina 27  |  Svet

    Princ vojne

    Ena izmed zloglasnejših stvari, ki so se dogajale med iraško vojno, je bila vpletenost vojaških plačancev ameriškega podjetja Blackwater v številne poboje Iračanov. Kot so pred časom poročali glavni ameriški mediji, je CIA redno uporabljala storitve Blackwaterjevih plačancev; zanjo so po vsem Iraku izvajali atentate na ljudi, ki jih je tajna agencija sumila sodelovanja z uporniki.

  • Med dvema ognjema

    Hamas je zaprl številne civilnodružbene centre, med njimi tudi center Šarek, ki je za otroke v Gazi organiziral različne aktivnosti čez poletne počitnice. Zdaj so zanje v glavnem na voljo Hamasovi centri, v katerih jih učijo militantno interpretacijo Korana in borilne veščine.

    Dom Amal Tavofik Hamd je eden lepših, kar sem jih videl v Bejt Hanunu, kraju na skrajnem severu Gaze. Z zaobljenimi zidovi, širokim glavnim vhodom in velikimi okni v pritličju spominja na vilo. Med zadnjo vojno pred dvema letoma so ga izraelski vojaki uporabljali za bunker. Ko je buldožer podrl del zidu in zapeljal na vrt, se je Amal, ženska skoraj petdesetih let, odločno postavila predenj in od začudenih vojakov...

  • Erik Valenčič  |  foto: Matic Zorman

    7. 4. 2011  |  Mladina 14

    Davljenje Gaze

    Tipična ulica v begunskem taborišču Džabalija. Zaradi hude prostorske stiske so prebivalci pozidali skorajda vsak kvadratni meter površine taborišča.

    Ko so prejšnjega izraelskega premiera Ehuda Olmerta novinarji vprašali, kaj meni o humanitarnih posledicah blokade, zaradi katere v Gazi občutno primanjkuje najosnovnejših stvari od zdravil, elektrike in knjig do gradbenega materiala in goriva, je odgovoril: »Kar se mene tiče, lahko ljudje tam hodijo tudi peš.« To je še vedno uradno izraelsko stališče: Palestinci naj se sprehajajo, le kaj je v tem...

  • Erik Valenčič

    24. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Svet

    Valid Tumi: »Pripravljamo se na najhujše«

    /media/www/slike.old/mladina/libijawalid_tumi.jpg

    Zaradi Odisejeve zore, kot se imenuje vojaška akcija zahodnih držav v Libiji, se je mednarodna skupnost že nekaj dni po prvih bombardiranjih dodobra razklala, še posebej po tem, ko je bilo napadeno Gadafijevo vojaško poveljstvo v Tripolisu. Toda kaj si o vsem skupaj mislijo prebivalci Tripolisa in kako doživljajo bombardiranje? O tem in še drugih stvareh smo se pogovarjali z Validom Tumijem, enim izmed tistih prebivalcev Tripolisa, ki si še vedno prizadevajo demonstrirati proti Gadafiju.

  • Dr. Primož Šterbenc: "Protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije."

    /media/www/slike.old/mladina/vint_velikaprimo_terbenc_bkimg_4002.jpg

    Dr. Primož Šterbenc je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, in pa doktor sociologije religije. Deluje kot raziskovalec in publicist, v svojem raziskovanju pa se osredotoča na islam, politično zgodovino ter religijsko-politične odnose znotraj muslimanskega sveta, politično-varnostna dogajanja na Bližnjem vzhodu, odnose med Zahodom in muslimanskim svetom, politiko EU do Bližnjega vzhoda in globalni strateško-varnostni položaj. Medtem ko se v medijih pojavljajo različno površne interpretacije ljudskih vstaj in uporov v arabskem svetu, ki med drugim zaznavajo komaj kaj več od tega, da gre pri vsem skupaj za tako imenovane Twitter oziroma Facebook revolucije, dr. Šterbenc opozarja, da vrenja v arabskem svetu ni mogoče dobro razumeti brez poznavanja islamske religije, številnih zgodovinskih ozadij ter ne nazadnje vloge neoliberalne ekonomske agende, ki jo je muslimanskemu svetu vsilil Zahod.

  • Erik Valenčič

    24. 2. 2011  |  Mladina 8

    Konec še ene soap opere

    Protestniki v mestu Tobruk na vzhodu Libije trgajo izvod Gadafijeve Zelene knjige, ki v Libiji velja za nekakšno ustavo in mu s tem na simboličen način sporočajo, da je njegove vladavine konec. 22. februar.

    »Nekaj moraš razumeti glede Libije. Tu živimo v nekakšni soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja,« je povedal Valid Tumi, mladenič iz Tripolisa, medtem ko je neko popoldne septembra 2009 s svojima prijateljema sedel pred kavarno Al Saraja na osrednjem tripolitanskem Zelenem trgu.

  • Erik Valenčič

    24. 2. 2011  |  Mladina 8  |  Družba

    »To je bil genocid nad kanadskimi Indijanci«

    Kevin Annett (desno) pred kandasko ambasado v Londonu 12. aprila 2010. Napis na transparentu: „Vsi otroci, njih 50.000 in več, si zaslužijo dostojanstven pokop.“

    Leta 1992 je Kevin Annett, duhovnik protestantske Združene cerkve (United Church), prispel v Alberni, majhno mesto na zahodni obali Kanade. Kmalu po prihodu je začel ugotavljati, da ima mesto skrivnostno preteklost, s katero se nikakor ne more pomiriti. Domorodni prebivalci so mu pripovedovali, da so v tamkajšnji šoli z internatom za Indijance, ki jo je vodila Združena cerkev, dolga desetletja umirali otroci.

  • Pogled iz grmovja

    Gneča pred vstopom na volišče

    Čakalnice na letališčih so praviloma polne ljudi, ki imajo vsak svojo zgodbo in namen potovati kamorkoli že, vendar sta tokrat v Kairu na vkrcanje v letalo za Sudan čakali le dve vrsti potnikov. Eni so bili temnopolti prebivalci Južnega Sudana, ki so leteli domov, da bi bili tam navzoči v zgodovinskem trenutku, to je na referendumu o neodvisnosti, drugi pa smo bili »bledoliki« novinarji, ki smo jim...

  • Erik Valenčič

    11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Svet

    Igranje z mirom

    Lajun, 2. oktobra: Mirni protest sahravijskih aktivistk in aktivistov v Lajunu, prestolnici okupirane Zahodne Sahare. Z obliži čez usta sporočajo, da ne morejo opozarjati niti na kršitve človekovih pravic, ki jih nenehno doživljajo pod maroškim režimom.

    Skupina evropskih poslank in poslancev različnih političnih usmeritev je pred kratkim na seminarju Trgovanje z ribami ali človekovimi pravicami, ki je potekal v bruseljskem parlamentu, pozvala evropsko komisijo k premisleku o podaljšanju ribolovnega sporazuma med Marokom in EU. Ta sporazum določa, da lahko evropske ribiške flote plujejo tudi v vodah vzdolž ozemlja Zahodne Sahare, katerega večji del že 35 let...

  • Erik Valenčič

    4. 11. 2010  |  Mladina 44  |  Svet

    Po sledeh laži

    Prejšnji teden je tudi v Sloveniji izšla knjiga Zločin ob 19.30 (čas osrednjih tv-poročil) avtorja Kemala Kurspahića, sicer legendarnega urednika bošnjaškega časnika Oslobođenje. Knjiga nazorno prikazuje, kako so jugoslovanski mediji, začenši s srbskimi, v drugi polovici osemdesetih let iz partijskega sistematično prešli v drugo – ultranacionalistično enoumje.

    Po širšem območju Balkana vojna ne divja več že kar nekaj let, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini petnajst, na Kosovu enajst let, a kljub temu je medetnično sovraštvo še zelo prisotno in v resnici ogroža umetni mir, ki ga še vedno pomagajo vzdrževati pripadniki tujih mirovnih sil. Že sama njihova navzočnost pove marsikaj o sedanjih razmerah.

  • Erik Valenčič

    23. 9. 2010  |  Mladina 38  |  Družba

    Dvoboj, ki je določil zgodovino

    Jonathan Jones, avtor knjige Izgubljeni bitki.

    Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

  • Molk je zlato

    Marcial Maciel je užival veliko zaupanje papeža Janeza Pavla II. Ta ga je ob neki priložnosti označil celo za »predanega voditelja mladih«.

    Ameriški spletni medij Catholic Online je konec avgusta, sklicujoč se na italijansko katoliško agencijo Chiesa, poročal: »Zaradi sprememb v samem vrhu Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja so zdajšnji glavni predstavniki Kristusovih legionarjev, nasledniki osramočenega ustanovitelja Marciala Maciela, le še bolj živčni.

  • »Barack Obama je zgolj marketinški trik«

    Jello Biafra ob svojem prvem obisku Slovenije letos na Šklabfestu v Trbovljah 3. julija. V sredo pa je s svojim novim bendom The Guantanamo School of Medicine nastopil še v ljubljanskem Kinu Šiška.

    Jello Biafra, idejni vodja in pevec nekdanjega legendarnega pankerskega benda Dead Kennedys iz San Francisca, trenutno nastopa po Evropi s svojo novo glasbeno skupino The Guantanamo School of Medicine; slovenskemu občinstvu so to sredo predstavili svoj prvi in doslej edini album Audacity of Hype. Urbani slovar besedo ''hype'' prevaja kot »premeteno marketinško potezo pri trženju nekega produkta, ki naj bi ga...

  • Skejtistan

    Avstralec Oliver Perkovich je leta 2007 prišel v Afganistan in s svojim skejtanjem navduševal tamkajšnje otroke. V nadaljnjih dveh letih mu je uspelo, da jim je v Kabulu postavil šolo, v kateri se skejtanja zdaj uči že okoli 300 fantov in deklic. Nova Gorica, 4. avgust.

    Nedavne raziskave Unicefa so pokazale, da imajo otroci, ki se rodijo v Afganistanu, najslabše možnosti. V Afganistanu je polovica prebivalcev mlajša od 16 let. Otroci niso le neposredne žrtve vojne, odpisani kot kolateralna škoda, temveč v nasilnem in negotovem okolju postajajo ujetniki svojih domov, odrezani od vrstnikov in družabnega življenja.