N'toko
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Žive meje
»Vsi javni razpisi so zamrznjeni, dokler se ne izvede rebalans proračuna.« Birokrati, ki so na ministrstvih dobili neprijetno delo dvigovanja telefonov, že mesece ponavljajo ta isti stavek. Z neprijetnim dejstvom prihajajočega varčevanja morajo seznanjati vse od direktorjev velikih zavodov, ki še niso izplačali svojih podizvajalcev, do malih organizacij, ki poskušajo ohraniti delovna mesta in čakajo na denar za naslednji projekt. V zraku je tisoče služb, vezanih na javne finance. Zdravstveni, socialni in izobraževalni sistemi so se medtem znašli v hudi negotovosti. Zato je toliko težje sprejeti dejstvo, da se je med vso to negotovostjo skozi parlamentarno obravnavo prebil predlog za 780 milijonsko investicijo v slovensko vojsko. Kako je mogoče, da je med zamrznitvijo tisočih projektov vlada naredila izjemo za oklepnike in helikopter? Komu se je zdelo nujno prav zdaj kupovati orožje in zakaj ta poteza še ni nikogar politično pokopala?
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Žive meje
Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Žive meje
»Virus bo še dolgo z nami, morali se bomo navaditi na novo normalnost.« Že nekaj mesecev poslušamo takšne stavke od vlad povsod po Evropi. Ponavljajo se na vsaki tiskovni konferenci Jelka Kacina, na vsakem intervjuju s predsednikom vlade, v vsaki izjavi epidemioloških strokovnjakov. A po vseh teh mesecih ponavljanja dvomim, da zna kdo razložiti, kaj točno naj bi fraza »nova normalnost« zares pomenila. Bomo hodili v službe ali ne? Bomo dobivali nadomestila ali ne? Se bomo javno zbirali ali ne? Bomo obiskovali babice ali ne? Bomo potovali ali ne? Samo dajte odgovor, da bomo že enkrat vedeli, kako ravnati! Toda namesto konkretnih in v prihodnost usmerjenih načrtov dobivamo le kaotične ukrepe, ki se spreminjajo iz ure v uro. Ostani doma/vrni se na delo! Ne druži se z ljudmi/pojdi na dopust! Kot bi bili ujeti v neskončno spiralo sproščanja in zategovanja, spodbud in groženj.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Žive meje
V zadnjih tednih se je bilo povsem nemogoče izogniti posnetkom uličnega vstajništva po vseh ZDA. Na socialnih omrežjih smo levičarji delili viralne posnetke policijskega nasilja nad civilisti, desničarji pa viralne posnetke protestniškega nasilja nad stavbami – ne glede na politična prepričanja pa smo se vsi znašli v razpravah o policiji, kakršne pri nas niso pogoste. Ubiti George Floyd je ves svet potegnil v debate o njeni vlogi v družbi, o njenem nasilju in rasizmu. Hkrati pa se vse to dogajanje zdi milijone kilometrov daleč, zaradi česar se pogovori o reformiranju ali ukinitvi policije redko dotaknejo našega okolja. Le kaj lahko v vaški Sloveniji odnesemo iz razprav, ki potekajo v zahodnih metropolah?
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Žive meje
Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Žive meje
Leto 2018, tik pred parlamentarnimi volitvami, je madžarski filozof in glasni protifašist Gáspár Miklós Tamás gostoval na protijanševskih protestih. Med svojim predprotestnim predavanjem je javnost opozoril na skrb zbujajočo zgodovinsko resnico: Evropa se sama ni nikoli uprla fašizmu. Ne le Nemčija in Italija – vsaka država je imela svojo različico lokalne avtokracije, ki je čakala na svojo priložnost. Iz primeža etnonacionalističnih diktatur so nas povlekle predvsem tuje velesile, ki so povojno Evropo narisale na novo in upale, da se grozovita ideologija nikoli več ne vrne. Kljub temu pa grožnja radikalnih desnih vlad vseskozi visi nad evropskimi državami in se uteleša v čedalje močnejših strankah. Po tistih protestih leta 2018 Janši sicer ni uspelo sestaviti vlade, toda Tamásove napovedi so se uresničile dve leti kasneje – vsebinsko izžeti sredinski koaliciji ni uspelo dolgo zadržati vrnitve skrajne desnice na oblast. In tudi Evropa ni storila ničesar.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Žive meje
Tik preden so se na ulice odpravile prve skupine protestnikov na kolesih, so desni mediji od Nova24 do Domovina.je usklajeno lansirali članke, ki naj bi »razkrili organizatorje«. Moram priznati, da sem se veselil branja novih razkošnih analiz levoliberalne hobotnice, katere del naj bi bili vsi Janševi nasprotniki, a so me članki na koncu precej razočarali. Desni komentariat je postal len in nedomiseln. Vsak nekoliko sposobnejši novinar, ki bi želel diskreditirati protestniško gibanje, bi lahko z nekaj kliki odkril strankarske povezave med nekaterimi predstavniki ali pa bralce prestrašil z radikalnimi stališči drugih – na voljo so imeli cel kup slikovitih zarot. A namesto tega so Janševi sateliti posegli po najbolj dolgočasni zlajnani strategiji: na Facebooku objavljene protestniške skupine so vrgli v Erarjev iskalnik in objavili screenshote tistih, ki prejemajo javna sredstva.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Žive meje
Še nedavno, na vrhuncu tako imenovane begunske krize leta 2016, so se v slovenskem javnem prostoru pojavili številni projekti, namenjeni ozaveščanju prebivalcev o migracijah. Nevladne organizacije so si zastavljale vprašanje, »kako zbuditi empatijo ljudi in jim omogočiti, da se vživijo v kožo migrantov«. Tako smo se na primer v interaktivni gledališki igri »Skozi oči begunca« lahko preizkusili v vlogi migrantov na poti v Evropo, ki jih mejna policija obravnava kot čredo govedi. Drug projekt je obiskovalce koncerta pred vhodom v Kino Šiška postavil v vrsto za panelnimi ograjami, kjer so jih v maskah zakriti uradniki vodili skozi ponižujoč varnostni pregled. Za boljše razumevanje trgovine z ljudmi smo lahko obiskali ljubljanski escape room in poskušali pobegniti iz labirinta mafijskih izkoriščevalcev. Predpostavka vsega tega je bila, da bi bili ljudje manj rasistični, če bi le razumeli stisko tujcev.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Žive meje
V zadnjih tednih je močno porastlo zanimanje za deset let staro knjižno uspešnico z naslovom Doktrina šoka. Udarna teorija avtorice Naomi Klein, ki je celi generaciji predstavila povezavo med naravnimi nesrečami in kapitalističnim plenjenjem, je očitno postala orodje, po katerem posegamo tudi med epidemijo koronavirusa. Ponovno imamo namreč pred sabo hudo krizo, ob kateri so vsa pravila normalnega življenja suspendirana, na njihovo mesto pa vstopajo težko sledljivi koraki vladnih funkcionarjev in podjetniških združenj. Velike vsote javnega denarja krožijo z vrtoglavo hitrostjo, prej nemogoči posegi v naša življenja postajajo nekaj povsem normalnega. Nihče ne zna točno povedati, kaj imajo za bregom vladni svetovalci, vemo le to, da si med krizno zmedo nekdo zagotovo polni žepe.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Žive meje
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje neposredno občutil kak pozitiven ukrep politike. Kdaj sem nazadnje slišal politika govoriti o finančnih reformah in si mislil »bravo, to mi bo pa res pomagalo!«. Ponavadi gospodarske reforme do nas pricurljajo tako počasi in v tako majhnih dozah, da jih mirno spregledamo. Nekje se ti za par evrov zviša izplačilo, ampak se izgubi med višjimi položnicami. Morda se poviša minimalna plača, ampak se hkrati poslabšajo zaposlitvene možnosti. Le redko pa vladni ukrep začutiš direktno v žepu. In še redkeje ga hkrati občutimo vsi prebivalci, ne zgolj ena izmed interesnih skupin. Zato je bil torek, 24. 3. 2020 zgodovinski dan. Od koronakrize pretreseni prebivalci Slovenije smo lahko besede predsednika vlade prinesli naravnost v naša življenja. Toliko bom dobil na račun, toliko mi ne bo treba plačati, toliko bom imel dodatka … Prvič v življenju sem videl ljudi z leve in desne javno objavljati zahvale vladi. Politika je postala nekaj realističnega.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Žive meje
Prejšnji teden sem stisnil zobe in se prebil skozi vseh 96 minut oddaje Ekstravisor na temo socialnega sistema. Pričakoval sem mučno televizijsko izkušnjo, moram pa priznati, da so avtorji presegli vsa moja pričakovanja. Ne le, da je javna televizijska hiša izvedla propagandno akcijo, s katero bo novi vladi olajšala napovedane drakonske ukrepe na področju sociale, ampak je to naredila pod krinko »udarnega raziskovalnega žurnalizma«. Saj veste, to so tiste oddaje, v katerih novinarji ob dramatičnem zvoku violin kažejo na »šokantne podatke« in ponavljajo vprašanje »kaj boste storili politiki?!«. Toda potem ko nas stroga učiteljica Erika Žnidaršič in ravnateljev ljubljenček Viki Twrdy le pripeljeta iz labirinta grafov, številk in intervjujev, gledalci ne zvemo ničesar takega, česar ne bi že stokrat slišali od naših stricev in babic: da se lenuhi vozijo na zavod z bemfli, da brezdelneži odžirajo denar pravim revežem in da pokvarjeni politiki nočejo ukrepati.
-
Nedavni vojaški pretresi na Bližnjem vzhodu so ponovno spodbudili debate o slovenskih vojaških zavezništvih. In čeprav v SDS niso zamudili priložnosti za propagando in so javnosti spretno vsilili debato o uvedbi obveznega naborništva, je hkrati na dan prišla tudi skeptičnost do delovanja naše vojske v svetu. Zadnja anketa Ninamedie je pokazala presenetljivo visok odpor do članstva v Natu (okoli 43 % ljudi bi glasovalo proti), še večji odpor pa do sodelovanja Slovenije v vojaških akcijah v tujini. Zahteve po odpoklicu vojske iz Iraka so prihajale iz najbolj nepričakovanih koncev, zgodil se je protest proti militarizmu, nazadnje pa je celo predsednik Sindikata policistov Slovenije šokiral z objavo simbola Nata, predelanega v kljukasti križ. Morda si javnost ne bi upala čez noč zapustiti Nata, mirno pa lahko rečemo, da kljub 15-letni indoktrinaciji ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Žive meje
Neverjetno, kako vneto smo se vsi spravili v lov na goljufe. S kakšno strastjo navajamo zgodbe o ljudeh, ki »hodijo z audijem po socialno pomoč«. Kako znamo vsi na pamet našteti družbene skupine, ki naj bi živele na davkoplačevalski račun. Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj! In kako radi buljimo v tiste grafe, ki nam jih vsak dan kažejo na TV-ju in ki prikazujejo pičlo razliko med najnižjo minimalno plačo ter najvišjim možnim socialnim prejemkom. »V tej državi se sploh ne splača delat!« si ponavljamo. Novinarji in TV-napovedovalci zaskrbljeno kimajo z nami. Predsednik vlade nas razumevajoče gleda in tolaži, da tega že ne bo dovolil. Vsa država je odločena, da je treba te goljufe zlepa ali zgrda prisiliti k delu.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Žive meje
Po nekaj letih rednega pisanja kolumn me najbolj ob živce spravlja misel, da se moji argumenti ves čas ponavljajo. Saj ne, da bi želel ves čas pisati iste stvari, ampak me v ustaljene tirnice silijo odmevni dogodki in njihova obravnava v medijih. Zdi se, da se ves čas propagirajo iste politične rešitve, na katere se je treba neprestano odzivati. Tudi najbolj slaboumne ideje, za katere se mi zdi, da sem jih (skupaj z množico pametnejših komentatorjev) demantiral že tisočkrat, se vedno znova pojavljajo na naslovnicah in jih je torej treba znova in znova napadati. Včasih se vprašam: »A je to resnična narava tega dela? Da do groba ponavljaš ene in iste argumente, ne da bi se kadarkoli kaj zares spremenilo?«
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Žive meje
Letos smo spet presegli vse dosedanje vročinske rekorde. Višanje temperatur se med drugim kaže v ponavljanju vročinskih valov in vseh njihovih posledicah, od požarov do bolezni. In kot po navadi smo daleč najglasnejše pritožbe čez vročino spet izrekali ljudje, ki večino časa preživljamo za računalniki v klimatiziranih prostorih. Precej manj ogorčenja pa slišimo s strani tistih, ki te dni občutijo sonce direktno na svoji koži – naj gre za cestne delavce in gradbince ali pa zaposlene v proizvodnih halah, kuhinjah in pekarnah. Inšpektorat za delo sem in tja sicer opravi manjšo kampanjo, vsako drugo leto izide kak novinarski prispevek (pogosto z enakim poudarkom na poletni skrbi za delavce kot skrbi za živali), to pa je tudi vse. Kljub temu da lahko v času zgodovinske pripeke zunaj srečujemo stotine delavcev, ki na žgočem asfaltu popravljajo ceste in gradijo luksuzne stavbe, v medijih ni pravega občutka izrednih razmer. Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Žive meje
Miti o nevladnih organizacijah
Še nedavno je bil velik del slovenske javnosti navdušen nad preprostim in zdravorazumskim načinom komuniciranja Marjana Šarca. Njegova PR-ekipa je očitno dojela, da lahko nerazgledan politični novinec kljub ozkemu intelektualnemu dometu izžareva duh modre starešine, če na vsa vprašanja, ki jih ne razume, odgovarja v obliki ljudskih truizmov. »Če ne zalivamo vrta, nam v vročini rože ovenijo!« Uredniki to formo obožujejo, saj dobijo na pladnju servirane všečne enostavčne naslove za prispevke. No, v zadnjih mesecih so imeli aktivisti, nevladniki in strokovnjaki na različnih področjih priložnost videti, za kaj v resnici gre.
-
Kaj bi morala storiti mednarodna skupnost, ko se na čelo neke države povzpne sporen voditelj? Kako gledati na volitve, ki se dogajajo v senci nasilja in goljufij? Kaj naj si mislimo o aktualnem predsedniku, ki med volilno kampanjo zlorablja svojo moč, odstavlja neubogljive funkcionarje in zapira politične nasprotnike? Kako podpreti prizadevanja besnih množic, ki kljub naftnemu bogastvu svoje države živijo v totalni bedi? Kako pomagati regiji, da se izvije iz spirale slabega ekonomskega upravljanja, hiperinflacije in korupcije? Skratka: Kaj bi bilo treba storiti z Nigerijo?
-
Priznam, v življenju sem se spogledoval že z vsemi možnimi ezoteričnimi bedarijami. Sem prvi, ki bo priznal, da je včasih lepo slišati preprosto razlago sveta. Nekaj v smislu: »Ravnaj z drugimi, kot bi rad, da drugi ravnajo s tabo.« Ali: »Zaupaj v to, da ima vesolje zate načrt.« … Odraščanje je pač travmatična stvar in v nečem je treba najti smisel, se okleniti nekega reda in pravil. A naj sem še tako blodil med množico inspiracijskih govorcev, v nobenem obdobju nisem mogel zapopasti fenomena Janeza Ruglja. Znova in znova je klical po pozornosti, vendar nisem mogel razumeti, kaj je tako privlačnega na tipu, ki bi me najraje poslal umret na neko fronto, da mu dokažem svojo moškost. In kaj je tako jebeno osvobajajočega pri geslu »dec je dec, baba pa baba«? Če kaj, me je njegovo videnje sveta potisnilo globlje v najstniško depresijo. Toda Rugelj ni bil le vodilni glas popularne terapevtske kulture svojega časa, ampak tudi prototip današnjih life coachev. Logiko »spolnega reda vesolja« najdete povsod – od mednarodnega zvezdnika Jordana Petersona pa do profesorice Vesne Vuk Godine, kvaziprofesorja Romana Vodeba in navsezadnje celo Rugljevega učenca Perka. Mladi moški še vedno iščejo kozmični red in še vedno obstajajo guruji, ki jim razlagajo, da so ga podrle babe.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Žive meje
Sodeč po mirnem predprazničnem vzdušju in medijski tišini si človek v Sloveniji težko predstavlja, da te dni poteka ena najhujših evropskih političnih kriz zadnjih let. Da je Francija že tretji teden v ognju in da gre Madžarska hitro po isti poti, da Velika Britanija preživlja pretres za pretresom, da se v Italiji ob sprejemu proračuna prav tako obetajo turbulence. Medtem je Ukrajina razglasila vojno stanje, v Španiji pa se še ni polegel prah katalonske krize. Že res, da nam TV-dnevniki in časopisi med novicami iz tujine o teh dogodkih poročajo, a se vsa ta žerjavica, solzivec in jeza zdijo milijone kilometrov daleč. Prav nobenega znaka ni, da bi se pri nas lahko ulice kaj kmalu vnele ali da bi bila oblast kakorkoli ogrožena.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Žive meje
Novo obliko političnega komuniciranja sem prvič ozavestil leta 2012 med predsedniško kampanjo Boruta Pahorja. Čeprav sem politiko spremljal precej površno, sem težko spregledal, da Pahor v TV-soočenjih igra na najbolj otročje sentimente gledalcev. Bili so ga sami neumni buzzwordi, neznosno patriotsko petelinjenje in seveda značilno preoblačenje v »malega človeka«, ki je kasneje postalo njegov zaščitni znak. Pahor je na moje veliko začudenje zmagal, njegov stil nastopanja in instagram prezenca pa sta postali stalnici političnega komuniciranja. Poseganje po elementih iz sveta resničnostnih šovov seveda ni le Pahorjeva domena – ta medijska strategija, ki politično vsebino nadomešča s simbolnim dobrikanjem ljudstvu (»Jaz sem navaden človek kot vi!«), je danes povsod po svetu dominantna. Ko je na ameriških volitvah zmagoval pravi zvezdnik resničnostnih šovov, ki je igranje na otročje sentimente gledalcev pripeljal do ekstrema, smo začeli politični komentatorji to imenovati »populizem«.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Žive meje
Soseda je iz gledanja skozi okno naredila umetnost. Tisto značilno špejanje skozi žaluzije, ki ga poznajo vsi prebivalci predmestnih sosesk, je pripeljala na profesionalno raven. Nobena še tako majhna sprememba ji ni ušla. Vnaprej je vedela, kakšne rože namerava posaditi stara mama čez cesto, in razglasila svoje nestrinjanje celotni ulici. Vedela je, čigavi razpuščeni otroci so začeli pretep na dvorišču, in vsakič znova sinčku prepovedala druženje z njimi. Vedela je, kdo je bil pri kom na obisku, in znala iz frekventnosti njihovih srečanj izračunati, v kakšnih odnosih so. Poznala je vse registrske tablice na ulici in vsak kos perila, ki se je sušilo na balkonih. Ta panoptikonski nadzor ji je dajal občutek, da je gospodarica svojega sveta. Če že nima besede pri ničemer drugem, bo pač gospodovala nad šumi in ropoti v svoji ulici. Do skrajnosti je razvila tisto fanatično malenkostnost, za katero je v letih gospodarske rasti obolelo toliko pripadnikov srednjega sloja.
-
30. 3. 2018 | Družba
Ko vedo samo novinarji Nova24TV
Vrhunsko bizaren dan. Zjutraj me zbudi klic novinarke STA, ki preverja, če naj bi danes res deportirali Ahmada Šamija. In ji povem, da nič ne vem o tem, ampak sigurno ne more bit res, ker so ravno en teden nazaj na upravnem sodišču povedal, da ga Ministrstvo za notranje zadeve ne more dirat, preden ne izdajo odločbe o diskreciji, ki bi jo moral že nekaj mesecev nazaj, pa da morajo tudi v zvezi s potekom šestmesečnega roka izdat odločbo in mu zagotovit pravno varstvo. Pa novinarka pove, da so o tem poročali Nova24 TV in da je Ministrstvo potrdilo! Grem jst panično spraševat Šamija, pa mu nihče ni povedal nič, in grem preverit še enkrat pošto, pa ni tud tm nobenega obvestila. Na Pravno informacijskem centru, ki ga zastopa, tudi ne vedo nič. Vedo samo novinarji Nova24TV! WTF?
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Žive meje
Končno se je zgodilo. Miha Šalehar je postal kolumnist Financ. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo pero prvega slovenskega »rokerja, fotra, moža, gorskega kolesarja« našlo prostor v časopisu podjetnikov, nepremičninarjev in delničarjev. Šalehar je bil vseskozi kolumnist za ljudi, ki zaslužijo dovolj, da bi najraje brali Finance, a so se zaradi svoje z levičarskimi subkulturami zaznamovane mladosti (»Če si odraščal v Ljubljani in si hodil na faks, pa na koncerte Majk, je bilo jasno, da si tudi bral Mladino in gledal Studio City«) težko poistovetili s kravatarji na naslovnicah. S svojim edgy humorjem je bil eden izmed tistih, ki je generaciji middle class rock fotrov omogočil odkrito zasmehovati javni sektor, študente, brezposelne, čefurje in druge parazite, ki se zažirajo v njihov davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem izpadli kot desničarski pizduni.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Žive meje
Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati.
-
Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih.
-
11. 10. 2016 | Družba
Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!«
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.
-
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
-
V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Žive meje
Zadnje mesece so vladni posegi v neodvisne institucije in medije, predvsem pa v naša zasebna življenja, sprožili razgrete debate o stanju demokracije v Sloveniji. Po mesecih uličnega vrenja so se začele oblikovati tudi različne koalicije za obrambo demokracije, nastala sta manifest protestniške skupščine in politični program koalicije okoli Jožeta P. Damijana. A medtem ko se opozicijska gibanja srečujejo z zaostrovanjem epidemije in se možnosti za nasprotovanje vladi vztrajno krčijo, smo ta konec tedna, polnega slabih novic, po dolgem času dobili vsaj eno spodbudno informacijo – pa čeprav z drugega konca sveta. Sočasno, kot je bila pri nas razglašena policijska ura, je bila v Boliviji razglašena volilna zmaga stranke MAS Eva Moralesa, s čimer je bil lanski državni udar skrajne desnice dokončno zatrt.
