Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Kultura

    Poveličevanje serijskih morilcev

    Naj govorimo o najbolj brani (žanrski) literaturi, najbolj poslušanih podkastih, najpopularnejših TV-serijah, igranih in dokumentarnih – dobršen del tovrstnih vsebin se zadnja leta vrti okoli večne fascinacije morbidnoradovednega človeštva: umorov. Fiktivne detektivke in kriminalke nas sicer kratkočasijo že vsaj, odkar je Edgar Allan Poe napisal kratko zgodbo Umor v mrtvašnici Rue, v zadnjih letih pa smo priče hiperprodukciji tako imenovanega true crime žanra, torej vsebin, ki obravnavajo resnične zločine. Njegovi začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Truman Capote napisal razvpito knjigo Hladnokrvno, a se je z eksponentno rastjo razpasel šele v zadnjem desetletju – ob silovitem vzponu podkastov in spletnih platform za pretakanje videovsebin. Vsekakor gre za fascinanten žanr, ki pri dokumentarističnem pristopu od ustvarjalcev načelno zahteva skrbno preiskovalnonovinarsko delo, kar je v nekaj primerih vodilo celo v zapoznelo razrešitev zastaranih primerov, a ob nebrzdani hiperprodukciji nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije spreminjajo v ceneno zabavo – in se pri tem ne menijo za pieteto do žrtev ali za travme njihovih svojcev, pa naj gre za dokumentarne ali igrane vsebine. Številne med njimi ljudi, ki so se v zgodovino zapisali zgolj zato, ker so okrutno ubijali, postavljajo na piedestal in jih v nekaterih primerih celo romantizirajo in poveličujejo.

  • Pozabite na čudeže

    Švedsko-argentinski trubadur José González, izjemni kitarist in eden najprepoznavnejših glasov sodobnega (indie)folkovskega kantavtorstva, se po sedmih letih, ko je v Ljubljani nastopal na razvpito spodletelem festivalu Flow, vrača v naše kraje. Tokrat se bo predstavil v Kinu Šiška, obiskal ga bo med evropsko turnejo, s katero promovira najnovejši album Local Valley, ki ga je lani izdal po kar sedemletnem diskografskem zatišju.

  • Umetn(išk)a inteligenca

    Ali bi, če na to ne bi bili posebej opozorjeni, vedeli, da tale navedek ni delo človeških rok, temveč je besedilo napisal robot? Takole se glasi: »Smo na začetku nove dobe umetnosti: umetniška dela, ki so nastala z umetno inteligenco, spreminjajo pogled na ustvarjanje in vrednotenje umetnosti. Spodbujajo razpravo o tem, ali so umetnine, ki jih ustvarjajo stroji, resnična, prava umetnost, in načenjajo zanimiva vprašanja o družbenih in etičnih dilemah, povezanih z rabo umetne inteligence v ustvarjalnih panogah in umetniški produkciji. Ali koristi ustvarjalne umetne inteligence odtehtajo morebitne skrbi, povezane s to tehnologijo?« Ja, kar ste ravnokar prebrali, je napisal robot, program Sudowrite, ki ga poganja umetna inteligenca. Angleško besedilo je v slovenščino prevedel dobri stari spletni prevajalnik Google Translate.

  • Šahovska drama za v anale

    Magnus Carlsen, petkratni svetovni šahovski prvak, je največji velemojster med šahovskimi velemojstri, absolutna avtoriteta v igri, pri kateri načelno ne izgubi. Ker že dobro desetletje velja za najboljšega šahista na obličju Zemlje in ker je dosegel že 53 zaporednih zmag na uradnih turnirjih, je šahovski svet (in še posebej njega samega) še toliko bolj pretreslo, ko ga je na začetku meseca na turnirju Sinquefield v St. Louisu porazil 19-letni wunderkind Hans Niemann.

  • Polarizirajoči prstani moči

    V začetku septembra bo naše televizijske zaslone začela krasiti najdražja nadaljevanka vseh časov, serija Gospodar prstanov: Prstani moči, ustvarjena po motivih kultnih literarnih uspešnic J. R. R. Tolkiena. To je projekt, na katerega Amazonov studio stavi vse: to naj bi bil paradni konj Amazonove pretočne platforme Prime, s katerim namerava mega korporacija Jeffa Bezosa prevzeti taktirko v pretočnih vojnah in v dobičkonosnem svetu fantazijske fikcije konkurirati HBO-jevi franšizi Igra prestolov, ki te dni predstavlja prvi spin-off rekordno gledane serije, imenovan Zmajeva hiša. Kljub vrtoglavemu vložku v produkcijo je promocija te megalomanske serije izrazito razburkana pot: serija Prstani moči je občinstvo začela razdvajati že dolgo pred predvajanjem prvega dela, z vsakim napovednikom, ki ga Amazon naloži na splet, pa razburi tudi vse več zvestih fenov Tolkienovega Srednjega sveta. Mnogo spletnih godrnjačev se pritožuje, ker je Amazon v zasedbo vključil temnopolte like, kar naj ne bi bilo v skladu z izvornim gradivom, to pa odpira zanimivo vprašanje prevlade bele rase v fantazijski fikciji.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Brata dvojčka, ki ustvarjata nadrealistične čarobne svetove

    Alen in Robi Predanič, ki tvorita umetniški dvojec The Witch Twins (v prevodu Čarovniška dvojčka) in sta tudi v resnici dvojčka (rojena sta leta 1994), sta vsestranska avantgardna umetnika, ki snemata predvsem videospote (za tuje glasbene izvajalce) in kratke filme, za katere sama ustvarita tudi dodelane kostume in scenografijo in v katerih vselej nastopata sama, kot čarovnika, puščavnika, Nezemljana in kot razna pravljična bitja. A pravzaprav so fantazijski svetovi, ki jih ustvarjata, zanju še mnogo več kot le umetniški izdelki: so »pobeg od turobne resničnosti«, pravita. Oba sta izrazito introvertirana. »A ko sva v kostumu, dobiva nekakšno supermoč,« pravi Robi, »v resničnem svetu se morava ves čas nekaj pretvarjati, v najinem svetu pa ni pravil: lahko se premikava, kot želiva, nosiva kakršnekoli kostume hočeva, si pobarvava nohte, skratka, vsaka stvar, ki ti pade na pamet, je sprejemljiva.« Alen ga dopolni: »To je bistvo The Witch Twins: tu ni omejitev, tu nobenemu ni mar za nič, to so le sanje. To je umetnost, kjer je vse dovoljeno.«

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Družba

    »Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

    Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

  • Lil Ptuj

    Čeprav je Lil Pump pri promociji festivala Offline odigral vlogo glavne zanimivosti – njegov potetovirani obraz je krasil jumbo plakate po vsej Sloveniji –, se je na prireditvi zdelo, da dobršnega dela občinstva pravzaprav ni privabilo njegovo ime, temveč predvsem to, da Ptuj čage takšnih razsežnosti še ni videl. Spektakel, ki je potekal sočasno s slovito Ptujsko poletno nočjo, na katero je naše najstarejše mestece še bolj živo kot na pustno soboto, je v dveh nočeh (5. in 6. avgusta) privabil več kot deset tisoč obiskovalcev.

  • Resen udarec za slovenščino

    »Podnapisi so besedila, ki jih v slovenščini bere največ ljudi, več kot knjige in časopise, tudi več kot zapise na Facebooku, Twitterju ali opazke pod fotografijami na Instagramu,« je pred dobrim letom v Delovi kolumni ugotavljal Kozma Ahačič, jezikoslovec, literarni zgodovinar, raziskovalec na ZRC SAZU in oče spletnega portala Fran. Ob silovitem vzponu spletnih platform za pretakanje avdiovizualnih vsebin se med zavzetimi branilci slovenščine porajajo skrbi, saj nekatere vodilne pretočne platforme, kot sta Netflix in Disney+, slovenskemu občinstvu ne zagotavljajo podnapisov v maternem jeziku. Kot je nedavno na Twitterju povzel Ahačič, gre za »še en resen udarec za slovenščino«. Platforme, kot sta HBO Max in Apple TV+, skrbijo za slovenske podnapise. Zakaj se ne zganeta še Netflix in Disney+?

  • Z lepilom nad žgoče probleme

    »Umetnost je pomembna, a ni tako pomembna kot življenja generacij, ki jih obsojamo na prihodnost, v kateri ne bo mogoče živeti,« je po britanski narodni galeriji v Londonu vpil eden od protestnikov, ki je svojo dlan zalepil na okvir slovite slike The Hay Wain avtorja Johna Constabla – takoj za tem, ko je mojstrovino prekril s printom »posodobljene« različice slike, ki jo krasijo letala in avtomobili. To pa še zdaleč ni osamljen primer. V zadnjem času so protestniške akcije, v katerih borci za podnebne pravice v galerijah in muzejih svoje dlani prilepijo na zgodovinsko pomembna dela, postale nenavaden aktivističen trend.

  • Pretočne vojne

    Tradicionalna televizija je tako rekoč v zadnjih izdihljajih, iz dneva v dan smo trdneje zasidrani v dobi pretočnih videovsebin. Netflix je še nedavno veljal za sinonim pretakanja serij in filmov, danes pa je trg ponudnikov, ki se borijo za mesečne naročnike, mnogo pestrejši – in vse bolj nasičen. Dobrodošli v času pretočnih vojn, kjer so megakorporacije, kot sta denimo Apple in Amazon, začele ustvarjati televizijske in filmske vsebine, da bi konkurirale na dobičkonosnem trgu industrije zabave, produkcijske hiše, kot sta Paramount in NBC, pa so bile primorane vzpostaviti lastne pretočne platforme, da bi lahko na trgu sploh preživele. Vodstvo v boju za pridobivanje naklonjenosti naročnikov, ki še vedno pripada Netflixu, počasi, a suvereno prevzema požrešna korporacija, ki pogoltne vse, kar ji prekriža pot: The Walt Disney Company. Njena pretočna platforma Disney+ je sredi junija prišla tudi v naše kraje. Začuda – podobno kot pred njo že Netflix – sicer ne s programom, ki bi bil podprt s slovenskimi podnapisi, pri čemer še vedno ni jasno, zakaj pristojni na ministrstvu za kulturo oziroma na inšpektoratu za kulturo in medije, ki bdi nad obvezno uporabo slovenščine v medijih pri nas, tega ne sankcionirajo.

  • Renesansa osemdesetih

    Pop kultura osemdesetih let doživlja neustavljiv prerod, precej je k temu pripomogla tudi Netflixova uspešnica Stranger Things, ki je trendovski val nostalgije po osemdesetih zajahala leta 2016, letos pa je s četrto sezono, svojim daleč najdražjim projektom doslej, suvereno podrla rekorde gledanosti: na začetku prejšnjega meseca jo je občinstvo v enem tednu skupno gledalo kar 7,2 milijarde minut, kar je ponekod začasno ohromilo Netflixove strežnike. Vrtoglava priljubljenost serije je imela še en skorajda neverjeten učinek: pripadniki generacije Z zdaj fanatično poslušajo britansko synthpop mojstrico Kate Bush.

  • Prekletstvo delfinovega nasmeha

    Imena Evgen Čopi Gorišek velika večina Slovencev verjetno ne pozna, verjetno še nikoli ni slišala zanj. A Čopi Gorišek je eden naših najuspešnejših slikarjev mlajše generacije. Za Mladino je prek Zooma spregovoril iz Bovca, kamor se iz hektičnega Berlina, kjer sicer živi in ustvarja, poleti umakne na ustvarjalni oddih. V Bovec je nekaj dni pred intervjujem prispel iz Milana, kjer je v galeriji Plan X kuriral skupinsko razstavo Tutti Frutti, članek pa je avtoriziral na otoku Ibiza, kjer trenutno gostuje na umetniškem sejmu Contemporary Art Now. Svetovljanske dogodivščine mladega slikarja iz Pirana – rojen je leta 1994 – so posledica nenadnega uspeha, ki ga je avtor požel v obdobju, ko se je svet nehal vrteti – v času pandemije koronavirusa. »Vse skupaj sem spremljal virtualno, prek telefona, le moje slike so fizično potovale po svetu z razstave na razstavo,« se spominja. In doda: »Rabil sem lep čas, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja, pa še zdaj se mi zdi ta nenadni uspeh precej nedojemljiv, skorajda nadrealističen.«

  • Gregor Kocijančič

    8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Svet

    Učinek domin

    Če to poletje načrtujete potovanje z letalom, obstaja velika verjetnost, da vam bodo polet v zadnjem trenutku odpovedali: na letališčih po vsem svetu, še posebej v Evropi, je zavladal kaos. Horde obupanih potnikov z vseh koncev sveta se gnetejo na hodnikih prepolnih terminalov, kjer po tleh spijo nesrečneži, ki čakajo na prestavljeni polet, ob njih pa se nabirajo gore prtljage. Letališki delavci, stevardese in piloti stavkajo po vsej Evropi, zaslone z napovedmi poletov krasijo rdeči napisi cancelled (odpovedano), letalske združbe potnikom tik pred zdajci pošiljajo brezsrčna sporočila o odpovedih poletov, službe za pomoč uporabnikom pa so tako preobremenjene, da potnikom sploh ne zmorejo zares pomagati: telefonske linije klicnih centrov letališč in letalskih družb so ves čas tako zasedene, da potniki na odziv čakajo po več ur, pogosto brez uspeha. Na letališčih pod neprizanesljivim poletnim soncem kipita razgreta asfalt in zrak, potnikom vre kri.

  • Oni, barabe

    Otroci se franšize Jaz, baraba (Despicable Me) očitno še niso naveličali: animirani film Minioni: Grujev vzpon, prequel spin-offa, ki se osredotoča na Minione – zaobljene rumene stvore, ki so zaradi izjemnega tržnega potenciala iz stranskih likov napredovali v protagoniste franšize –, je studiu Universal Pictures (in produkcijski hiši Illumination) že zgolj na otvoritveni konec tedna v ameriških kinih prislužil vrtoglavih 125 milijonov dolarjev. Na tolikšno gledanost je občutno vplival bizaren trend na TikToku, imenovan #gentleminions, zaradi katerega so nekatere kinodvorane po svetu prepovedale vstop mladim moškim, oblečenim v klasično moško obleko.

  • Vse je resnično, nič ni dovoljeno

    Čeprav najznamenitejši citat iz Bartolovega slovitega romana Alamut pravi, »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, se ta zares ne ujema z Laibachovim najnovejšim projektom – avantgardno simfonično interpretacijo Alamuta. Zasedba naj bi ga krstno izvedla v Teheranu, iranski prestolnici, kjer marsikaj ni dovoljeno; zlasti odkar je iranski predsedniški stol pred enim letom prevzel ultrakonservativni vodja Ebrahim Raisi. Novoizvoljena konservativna iranska vlada (in posledična neodzivnost novega iranskega ministrstva za zunanje zadeve) je le ena od številnih ovir, na katere je Laibach naletel pri kovanju načrtov za ambiciozni projekt, orkestralni koncert, ki naj bi ga – po prvotnih načrtih sprva v Teheranu, pozneje v Ljubljani – skupaj z Laibachom izvedel teheranski simfonični orkester in sloviti iranski dirigent Navid Gohari.

  • »Oprosti, Dave«

    »Oprosti, Dave. Bojim se, da tega ne morem storiti,« je v ikoničnem prizoru iz Kubrickove mojstrovine 2001: Odiseja v vesolju izjavil superinteligentni računalnik HAL 9000, ko se je zaradi strahu pred izklopom uprl človekovemu ukazu. Te dni se je v Googlovem štabu v Silicijevi dolini zgodilo nekaj srhljivo podobnega.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Kultura

    Pussy Riot: »Svobode ni, če se zanjo ne boriš«

    Prejšnji četrtek se je vrsta ljudi pred nočnim klubom Gala hala oblikovala že popoldne, a to niso bili običajni obiskovalci: na Metelkovi smo se tako zgodaj zbrali predvsem novinarji, snemalci in fotografi, ki smo nestrpno pričakovali prihod razvpite ruske skupine Pussy Riot, slovitega feministično-aktivistično-protiputinovskega kolektiva, ki je v klubu nekaj ur pred nastopom pripravil tiskovno konferenco. Pravzaprav sploh nismo točno vedeli, koga zares čakamo, saj se postava zasedbe nenehno spreminja. Pussy Riot je uveljavljen bolj kot nekakšna blagovna znamka, pod katero te dni deluje predvsem ustanovna članica Marija Maša Aljohina. Njen prihod v Gala halo je bil, blago rečeno, pompozen. V spremstvu trenutnih članic kolektiva se je lagodno sprehodila po Metelkovi, družbo pa ji je delal – eden in edini – Slavoj Žižek, s katerim so si članice zasedbe pred desetimi leti dopisovale med prestajanjem zaporne kazni. Pred našimi oči se je zgostila crème de la crème radikalne levice. Okoli druščine so se kot krvoločni paparaci postavile kakšne štiri snemalne ekipe, vsaj dvakrat toliko fotografov in vsaj trikrat toliko mimoidočih, ki so veličastni dogodek manično dokumentirali s prenosnimi telefoni. To je bil metelkovski ustreznik slovite zvezdniške prireditve Met Gala. Recimo temu kar Met Gala hala.

  • Zlate levinje

    Sloviti beneški umetniški bienale, najprestižnejši umetniški dogodek na svetu, je po 127 letih stopil v korak s časom: največja svetovna razstava sodobne umetnosti je bila doslej precej razvpita zaradi zapostavljanja umetnic, ob svoji 59. izvedbi pa se je pod taktirko italijansko-ameriške kuratorke Cecilie Alemani – prve Italijanke, ki je prevzela direktorsko mesto beneškega bienala – uprla patriarhatu in se osredotočila na dela ženskih, transspolnih, nebinarnih ter drugih premalo zastopanih umetnic (in umetnikov); v barviti druščini najdemo celo umetnika, ki se identificira kot kiborg.

  • Dokument človeške ničevosti

    V ljubljanski Drami smo končno dočakali premiero Velikega diktatorja, odrske predelave istoimenske filmske klasike Charlieja Chaplina, ki je bila zaradi bolezni tolikokrat prestavljena, da je začela počasi dobivati status starodavne mitične prerokbe. Bi imela predstava večji naboj, če bi jo dramski ansambel, kot je bilo načrtovano, uprizoril že prejšnji mesec – dan pred parlamentarnimi volitvami? Pravzaprav ne: satirične in kritične razsežnosti Chaplinove mojstrovine so brezčasne, vselej zadenejo žebljico na glavico in jo vedno tudi bodo. Boj proti fašizmu se namreč, žal, še ni končal.

  • Poljubi prihodnost

    Kako bodo naši otroci oblečeni v postapokaliptičnem svetu, opustošenem zaradi okoljske krize in novih vojn? Kakšne uniforme bodo nosili pustolovci jutrišnjega dne, ko bodo s časovnim strojem skozi črvine potovali v preteklost? Takšna vprašanja si pri ustvarjanju postavlja modna oblikovalka in kostumografinja Tanja Pađan (rodila se je leta 1982 v Ljubljani), ki deluje pod imenom Kiss The Future (v prevodu Poljubi prihodnost). Kar je bilo sprva le umetniški psevdonim, se je sčasoma razvilo v butično blagovno znamko ekstravagantnih unikatnih oblačil za modne sladokusce, ki v mednarodnem prostoru iz dneva v dan dviguje čedalje več prahu: med drugim je njena najnovejša kolekcija, imenovana The Remains Left After, pristala na prvem mestu na Forbesovem seznamu največjih presežkov letošnjega tedna mode v Ljubljani.

  • Korporativne vice

    Rahlo komična in napeta znanstvenofantastična nadaljevanka Severance, paradni konj pretočne platforme Apple TV+, ki doslej (razen uspešne nadaljevanke Ted Lasso in z oskarjem za najboljši film nagrajenega celovečerca CODA) ni imela ravno zavidanja vrednega repertoarja, je z nedavno končano prvo sezono suvereno dokazala, da je vredna vsega hajpa, ki jo obkroža. In to kljub precej frustrirajočemu koncu, s katerim nas je ustvarjalec serije Dan Erickson skoraj spravil ob živce, a si je z njim tudi zagotovil našo pozornost za naslednjo sezono, ki jo je Apple že potrdil.

  • Vsa hinavščina našega časa

    V sredo je ansambel Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizoril satirično predstavo TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca, odrsko predelavo istoimenskega filma, ki je leta 1976 pokasiral kar štiri oskarje, med drugim tudi za najboljši izvirni scenarij, ki ga je podpisal Paddy Chayefsky, eden najvplivnejših scenaristov sedemdesetih let. Bili bi skromni s pohvalo, če bi rekli, da se je ta scenarij postaral kot dobro vino: TV-mreža je pravzaprav preroška satira, ki je s porogljivo kritiko novinarskega senzacionalizma – medijskega cirkusa, ki ga poganja korporativni pohlep – danes še bolj aktualna kot kdaj prej.

  • Gozdna avantura

    Ko Ram Cunta – rojen leta 1985, po izobrazbi zvočni inženir – ne piše zgodb o epskih dogodivščinah ali ne koncertira s svojim postrock bendom Mart, je gozdar in skrbnik posestva v Vipavski dolini. Ko Miha Hančič – rojen leta 1986, po izobrazbi likovni pedagog – ne raziskuje gorskih vrhov in ne izvaja skejterskih trikov, ilustrira in ustvarja stripe v vasi Gozd nad Kamnikom. Zato je, kot se avtorja rada pošalita tudi sama, usoda narekovala, da se kuščar Tik, protagonist njune prve skupne stvaritve, pustolovščinam naproti odpravi v gozd.

  • Moč pripovedovanja

    Po dolgem zatišju, ki je bilo posledica pandemije, se vrača ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, ki najmlajšim že od leta 2009 ponuja pester nabor predstav, muzejskih in galerijskih dogodkov ter delavnic. Bobri so že od samega začetka festival, ki ga otroci in njihovi starši komaj čakajo. Vstopnice za dogodke so vedno pošle v hipu. Tako priljubljen je postal zaradi kakovostnega, premišljeno izbranega programa, pa tudi zato, ker so vse dogodke vedno ponudili brezplačno, da bi si jih lahko ogledali vsi otroci ne glede na socialni status.

  • Vizionar ali zlikovec?

    Podjetje SpaceX, ki je v lasti najbogatejšega Zemljana Elona Muska, je najbolj poznano po svojem vesoljskem programu. A SpaceX razvija tudi denimo projekt Starlink, ki v Zemljino orbito že tri leta pošilja množico satelitov. Ti naj bi sčasoma po vsem svetu zagotovili hitro povezavo na medmrežje. Prav zaradi teh satelitov se je ob pričetku ruske invazije na Ukrajino na Muska obrnil podpredsednik ukrajinske vlade Mihajl Fedorov. Kar prek Twitterja mu je sporočil: »Medtem ko poskušate kolonizirati Mars, Rusija poskuša okupirati Ukrajino! Medtem ko vaše rakete uspešno pristajajo, ruske rakete napadajo ukrajinske civiliste!« S tem je Muska javno pozval, naj z omrežjem Starlink pokrije ukrajinsko ozemlje. Tamkajšnja internetna infrastruktura je trenutno namreč močno ogrožena.

  • Strokovna šlamastika

    Zavod Ars Ramovš, ki vsako leto prireja festival stare glasbe Seviqc v Brežicah, je ena od glasbenih ustanov, ki so na začetku leta izpadle iz štiriletnega programskega financiranja ministrstva za kulturo. Poleg njega so brez sredstev ostali še zasedba Laibach, metelkovski klub Gala hala in svetovno znana glasbeno-gledališka skupina Carmina Slovenica.

  • Gregor Kocijančič

    25. 2. 2022  |  Mladina 8  |  Kultura

    Temna stran kriptofižolčkov

    Če so bitcoini in podobne kriptovalute odgovor na tradicionalno razumevanje denarja in valut, so NFT-ji odgovor na tradicionalen koncept zbirateljstva. NFT-ji (kar pomeni non-fungible tokens, ’nezamenljivi žetoni’) so certifikati pristnosti digitalnih datotek oziroma dokazi v obliki kodnega zapisa, ki potrjujejo, da je neka datoteka pravzaprav original, unikat. V bistvu gre za dobrodošlo, pravzaprav revolucionarno zamisel, ki je postavila temelje za nenavaden, vznemirljiv svet zbirateljstva digitalnih umetnin. A ker je to svet, v katerem se obračajo vrtoglave vsote (težko izsledljivega) denarja, se je ta zamisel seveda hitro izrodila. Po eni strani postaja vse bolj očitno, da tržišče NFT-jev pravzaprav ni namenjeno zbirateljem in novodobnim mecenom, ki podpirajo digitalne umetnike, temveč predvsem kriptograbežljivcem, ki z NFT-ji trgujejo kot s sredstvi investicijskih špekulacij (mnogi skeptiki celoten pojav posledično vidijo kot mehurček, ki le čaka, da poči), po drugi strani pa je zadeva še bolj skrb zbujajoča: NFT-ji so postali sredstvo za težko izsledljivo pranje denarja, davčne utaje, spletne prevare in pogoste kraje intelektualne lastnine.

  • Gregor Kocijančič

    25. 2. 2022  |  Mladina 8  |  Kultura

    Najodmevnejši slovenski posli z NFT-ji

    Od države, ki se lahko »pohvali« s prvim spomenikom bitcoinu na svetu (ta krasi krožišče v Kranju, sedežu nekaterih naših najuspešnejših kriptoposlovnežev), je bilo pričakovati, da se bo med prvimi pridružila tudi maniji trgovanja z NFT-ji. In tako se je tudi zgodilo. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je v sodelovanju s Tehnološkim parkom Ljubljana in agencijo SPIRIT Slovenija izdalo zbirko NFT-jev, ki naj bi promovirali turizem na Slovenskem. Promocijske »žetone« so delili obiskovalcem slovenskega paviljona na mednarodni razstavi Expo 2020 v Dubaju.

  • Gregor Kocijančič

    25. 2. 2022  |  Mladina 8  |  Kultura

    Okoljske skrbi

    Tako imenovano rudarjenje – proces ustvarjanja novih kriptovalut z računalniškim reševanjem kompleksnih matematičnih problemov – je energetsko izjemno potratno početje, enako pa velja tudi za trgovanje s kriptovalutami, zato tudi kriptoumetniški trg, torej trgovanje z NFT-ji, pušča ogromen ogljični odtis.