Gregor Kocijančič

  • »To, da imamo mir, ni samoumevno«

    Manca Juvan (rojena leta 1981) je neodvisna fotografinja, ki je že dobrih 20 let mojstrica dokumentarne fotografije in družbeno angažiranega fotoreporterstva; to poleg njenega izjemnega opusa dokazujejo številne nagrade, ki jih je prejela za svoje delo. Za sabo ima pestro fotografsko pot, med drugim je objavljala v uglednih časopisih, kot so The Guardian, The Times in The Sunday Times. Sodelovala je tudi z Mladino. Že pri 20 letih se je odpravila v Afganistan, v krizno žarišče, na vojno območje in tam dokumentirala »neobičajno življenje običajnih ljudi«, pozneje pa je delala v Venezueli, Iranu, na Tajskem in še marsikje: nazadnje v Istanbulu, kjer je v sklopu mednarodnega raziskovalnega projekta Svoboda metropole posnela serijo fotografij, ki jo te dni predstavlja v atriju ZRC SAZU v Ljubljani – na razstavi, naslovljeni Istanbul, Obrazi svobode.

  • Staro za novo

    Zaradi pandemije koronavirusne bolezni – in posledično zaprtih kinodvoran po vsem svetu – so hollywoodske studijske hiše začasno ustavile množico produkcij visokoproračunskih filmov. Med tistimi filmi, ki so na cedilu pustili največ čakajočih in neučakanih filmskih oboževalcev, so denimo 26. poglavje filmov o Jamesu Bondu, peti ponovni zagon franšize filmov o Batmanu, šesti del franšize Jurski park, drugo nadaljevanje filma Avatar, drugi del ponovno oživljenih Izganjalcev duhov, deveti del franšize Hitri in drzni, filmska predzgodba priljubljene serije Sopranovi, drugi del ponovno oživljenih filmov Lara Croft: Tomb Raider (ki so ustvarjeni po motivih istoimenske računalniške igre), peti film o Indiana Jonesu, kup filmov o Marvelovih superjunakih, četrti del Matrice in celo nadaljevanje akcijskega filma Top Gun, ki bo na platna prišel 35 let po izvirniku. Blockbusterji, filmi, katerih produkcijski proračuni so tako visoki, da prinašajo dobiček le, če jih v kinu gledajo večmilijonske horde, večidel temeljijo na starih, preverjenih zamislih. Zakaj Hollywood vlaga predvsem v recikliranje že obstoječega gradiva?

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Kultura

    »Včasih je bilo najlažje sprovocirati komuniste, danes pa cerkev in konservativne medije«

    Roman Uranjek (1961), akademski slikar in eden izmed ustanovnih članov slovite umetniške skupine Irwin, tudi v zrelih letih svoje pestre umetniške poti še naprej kipi od ustvarjalnosti. Marljivo vztraja pri neskončnem projektu Vsaj en križ na dan, v sklopu katerega že skoraj dvajset let nariše »vsaj en križ na dan«, še rajši dva, pogosto pa tudi tri ali štiri: v fasciklih, ki krasijo eno od polic njegovega bivalnega ateljeja v središču Ljubljane, se jih je tako nabralo že več kot 25.000. Ob delu z Irwinom sodeluje tudi z Radenkom Milakom, s katerim od leta 2014 ustvarjata v sklopu projekta Dates, zadnje čase pa je dejaven tudi kot (so)kurator številnih razstav, ki dvigujejo veliko prahu in povezujejo najrazličnejše generacije umetnikov. V svojem sila fotogeničnem stanovanju, katerega stene od tal do visokih stropov krasijo dela vrhunskih umetnikov, je med drugim razglabljal o možnostih za razvoj lokalnega trga umetnin, o pomenu medgeneracijskega povezovanja med umetniki, o politično motivirani umetnosti, o pomenu umetniške provokacije ter o izzivih in priložnostih, ki jih v svetu umetnosti odpira pandemija.

  • Nore gobe – antidepresiv

    Te dni so se v medicinski rabi prepovedanih psihedeličnih drog zgodili veliki premiki: raziskovalci z Imperial Collegea v Londonu so opravili raziskavo, med katero so psilocibin – psihoaktivno sestavino halucinogenih gob – preskusili kot sredstvo za spoprijem z depresijo. Čeprav nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je bila testna skupina premajhna – raziskovalci so psilocibin preskusili na samo 59 udeležencih –, izsledki kažejo, da so lahko nore gobe v boju proti depresiji vsaj tako učinkovite kot uveljavljeni antidepresivi, če ne še bolj.

  • Gregor Kocijančič

    9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Svet

    Vstajenje Kurta Cobaina

    Kanadska organizacija Over The Bridge, ki se ukvarja s pomočjo glasbenikom v duševni stiski, je v poklon tako imenovanemu klubu 27, torej legendarnim glasbenikom, ki so umrli pri 27 letih – med njimi so na primer Kurt Cobain, Jim Morrison, Amy Winehouse, Janis Joplin in Jimi Hendrix –, ustvarila nenavadno ploščo, imenovano Drowned In The Sun – Lost Tapes of the 27 Club. Z umetno inteligenco, ki na podlagi mehanskega učenja ustvarja izvirne glasbene kompozicije, je posnela nove, še nikoli slišane skladbe, ki izjemno prepričljivo posnemajo dela pokojnih ustvarjalcev.

  • Invazija na Ljubljano

    Nedavno so se na pročeljih številnih ljubljanskih stavb čez noč pojavili nenavadni mozaiki, ki v slogu starodavnih videoiger upodabljajo različna bitja, od zmajev prek netopirjev do vesoljcev. Družbo delajo podobnim stvaritvam istega avtorja, ki izbrane zidove ljubljanskih ulic krasijo že skoraj petnajst let. Za številne mimoidoče bodo ti mozaiki videti kot naključni okrasni ornamenti, a gre za dela svetovno priznanega francoskega umetnika, ki že dobrih dvajset let po vsem svetu ustvarja zakrit pod gostim oblakom anonimnosti: ko se ob redkih priložnostih pojavi v medijih, svoj obraz cenzurira, že od nekdaj pa je v javnosti znan zgolj pod psevdonimom Invader. »Lahko obiskujem svoje lastne razstave, ne da bi obiskovalci vedeli, kdo sem, čeprav stojim le nekaj korakov stran od njih,« pravi.

  • Gregor Kocijančič

    2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Svet

    Sueški polom

    Te dni je bil po vsem svetu velike pozornosti deležen eden največjih, predvsem pa eden najdražjih prometnih zastojev v zgodovini prometa. Ena od največjih tovornih ladij, ki plujejo po svetovnih morjih – tajvanska kontejnerska velikanka, imenovana Ever Given, ki pluje pod panamsko zastavo –, je zaradi močnih vetrov nasedla na bregu Sueškega prekopa in s tem popolnoma ustavila promet v njem, saj se je postavila prečno čezenj. Ladja – ki je daljša od štirih nogometnih igrišč, tehta dobrih 200 tisoč ton in ima nosilnost 20 tisoč zabojev – je za šest dni ustavila promet na eni od najpomembnejših trgovskih poti, ki povezujejo Evropo in Azijo.

  • Čarobni fižolčki kriptograbežljivcev

    Ameriški grafični oblikovalec Mike Winkelmann, ki deluje pod imenom Beeple, je pred 13 leti začel projekt Everydays – od takrat vsak dan ustvari novo grafično podobo in jo naloži v splet. Njegove digitalne 3D-grafike so pogosto videti kot kičasti prizori iz distopične prihodnosti, najrajši pa ustvarja čudne in izrazito nadrealistične portrete znanih politikov, popkulturnih velikanov in drugih prepoznavnih osebnosti; upodobi jih v groteskni, navadno precej komični ali izrazito družbenokritični maniri. Glavni namen tega osebnega umetniškega projekta naj bi bil avtorjevo urjenje v risarskih veščinah, z dolgoletnim vsakodnevnim objavljanjem svojih del pa je pridobil tudi zajetno bazo oboževalcev in spletnih sledilcev.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Družba

    Ana Roš: »Tudi če danes rečem, da sije sonce, se bo vsulo malo morje komentarjev, da sem prasica«

    Ana Roš, doma iz Starega sela pri Kobaridu, je slavna gastronomska virtuozinja, ki je Slovenijo suvereno postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gastronomska avtoriteta The World’s 50 Best Restaurants jo je okronala za najboljšo kuharico leta 2017, njeno restavracijo, Hišo Franko, pa je uvrstila na 38. mesto najboljših restavracij na obličju zemlje. Netflixova epizoda o njenem delu, ki je med najbolj gledanimi v seriji Chef’s Table, jo je tako rekoč čez noč preobrazila v mednarodno kuharsko zvezdnico najvišje ravni, njeno restavracijo pa med najbolj zaželene kulinarične destinacije v Evropi. Hiša Franko je po zaslugi mojstrske kuhinje Ane Roš tudi novopečena dobitnica kar dveh Michelinovih zvezdic, najprestižnejšega priznanja v svetu visoke kuhinje, a to je pravzaprav zgolj kaplja v oceanu uspehov, s katerimi se ponaša.

  • Tvitam, torej sem

    Po nedavnem razkritju neodvisnih novinarjev portala Pod črto, ki so v sodelovanju z inštitutom Danes je nov dan več mesecev analizirali »sumljive« objave na družabnem omrežju Twitter, je postalo jasno, da tudi v lokalni »tvitersferi« mrgoli lažnih računov, ki delujejo kot prebrisano in težko izsledljivo propagandno orodje. Gre za pojav, imenovan ’astroturfing’, ki v tem kontekstu označuje organizirano ustvarjanje iluzije pristne javne podpore neki politični opciji – kot bi za provladni protest najeli hordo statistov, ki bi se pretvarjali, da navijajo za Janeza Janšo. Na Twitterju to pomeni poplavo lažnih profilov fiktivnih oseb, ki objavljajo izrazito provladno vsebino, napadajo kritike oblasti, v zavetju skrite identitete secirajo ideološko motivirane misli in brezskrbno objavljajo lažne novice, saj so zaščiteni z anonimnostjo – dokler se zaradi neprevidnosti ne izdajo, kot se je to zgodilo poslanki SDS Alenki Jeraj.

  • Gregor Kocijančič

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Družba

    »Boljša ureditev od sedanje je ekosocializem«

    V ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma se je prejšnji teden začela serija javnih prireditev, na katerih se svetovno znani misleci pogovarjajo o žgočih vprašanjih, povezanih s posledicami brezbrižnosti do podnebne krize. Pogovori v duhu časa potekajo prek spleta in jih bodo enkrat na mesec pripravljali do novembra, vodi in kurira pa jih Marta Peirano, španska novinarka in pisateljica, ki se posveča temam, povezanim z odnosom med tehnologijo in močjo. Serija javnih razprav, imenovana (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, se je začela s pogovorom med Peiranovo in enim najpomembnejših avtorjev znanstvenofantastičnih romanov, ameriškim pisateljem Kimom Stanleyjem Robinsonom. New Yorker ga je okronal za »enega najpomembnejših političnih pisateljev, ki danes ustvarjajo v Ameriki«, v reviji L. A. Times Review of Books so zapisali, da je »zadnji veliki utopični vizionar«, The Atlantic pa je njegovo delo opisal kot »zlati standard realističnega, visoko pismenega znanstvenofantastičnega pisanja«.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura

    Mestna ptica

    Mladi ilustrator Ambrož, protagonist novega domačega risoromana Mestne ptice, v ustvarjanju ne najde več prave sreče in zadovoljstva. Delo po naročilu je iz njega izčrpalo skoraj vse veselje, ki ga ima z risanjem. Naveličan, a še ne povsem obupan, postopa po sivi Ljubljani, v melanholičnem razpoloženju sprehaja svojega umirajočega psa in išče smisel.

  • Gregor Kocijančič

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura

    Zmagoslavje za Sestre

    Od skoraj sedem tisoč prijavljenih so selektorji odmevnega festivala v Clermont-Ferrandu v letošnji tekmovalni program uvrstili 78 filmov, ki so se potegovali za glavno mednarodno nagrado najpomembnejšega festivala kratkih filmov v Evropi. Mednarodno žirijo je najbolj prepričal kratki igrani film Sestre avtorice Kukle, ki sliši tudi na ime Katarina Rešek. Kukla sodi med naše najvidnejše režiserke mlajše generacije, ki se je v balkanski regiji uveljavila kot vodilna ustvarjalka glasbenih videospotov, zdaj pa silovito prodira tudi v svet filma: zmagovalni film Sestre je bil namreč zgolj študija za njen celovečerni prvenec, imenovan Fantasy.

  • Gregor Kocijančič

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura

    Spotify – sovražnik ali prijatelj?

    Slovenija se je poleti pridružila 93 državam, v katerih je dostopen Spotify, vodilni ponudnik spletnega pretakanja glasbe, ki se danes lahko pohvali z astronomskimi statistikami: od svoje ustanovitve leta 2008 je na splet naložil 70 milijonov glasbenih del in dobra dva milijona podkastov. Trenutno ima kar 345 milijonov uporabnikov, ki glasbo poslušajo na svojih mobilnih telefonih, tablicah in računalnikih. Skoraj polovica (155 milijonov) jih za njegove storitve plačuje, ostalim pa Spotify med poslušanjem glasbe ponudi oglase. Platformo že od njenih začetkov spremljajo številna protislovja, ki so povezana predvsem z dejstvom, da je Spotifyev poslovni model nepravičen do robnih izvajalcev, ustreza pa predvsem mainstreamovskim zvezdam in založbam velikankam.

  • Digitalno vstajenje od mrtvih

    Južnokorejska televizijska hiša SBS je pred nedavnim napovedala novo oddajo Tekmovanje stoletja: umetna inteligenca proti človeku, v kateri se bodo izbrani finalisti v pevskih dvobojih pomerili z digitalno različico pokojnega superzvezdnika Kim Kwang Seoka. Z umetno inteligenco so pevčev glas tako rekoč obudili od mrtvih: napredni računalniki so analizirali Seokov celotni opus in »klonirali« njegov glas, ta pa naj bi v sintetični različici zvenel enako prepričljivo kot priljubljeni pevec sam. Oboževalci bodo tako prvič po 25 letih slišali, kako Seok – kot nekakšen duh iz onstranstva – prepeva nove pesmi, ki jih v resnici ni nikoli izvajal.

  • Gregor Kocijančič

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Svet

    V spomin »ikoni osvoboditve«

    Prejšnji teden se je v Atenah usodno ponesrečila škotska glasbenica Sophie Xeon, znana predvsem kot SOPHIE, vizionarka, ki ji je do štiriintridesetega leta uspelo pustiti pomembno sled ne le na glasbenem zemljevidu, ampak tudi v svetu queer, nebinarnih in transspolnih oseb. Njena založba Transgressive je v izjavi za javnost po tragičnem dogodku zapisala, da se je Sophie »v duhu zvestobe svoji spiritualnosti povzpela, da bi si ogledala polno luno, nesrečno zdrsnila in padla. Z nami bo za vedno.« V času smrti se je opredeljeval_a kot nebinarna oseba. Kakor je po tragični novici zapisala njena žalujoča transspolna oboževalka: »Njeno delo mi ni dalo zgolj potrditve, da sem “prava” ženska oziroma da “imam veljavo”, temveč tudi dovoljenje, da sama sebe nenehno spreminjam, prilagajam, dekonstruiram in obnavljam v toliko ponovitvah in kombinacijah, kot se mi zdi primerno.«

  • Gregor Kocijančič

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura

    Nostalgija po prihodnosti

    »Zakaj bi čakal na nebesa, če si jih lahko naredim sam,« se je pred leti - v pomladi svojih srednješolskih let – vprašal Marko Lorger, enaindvajsetletni pevec in producent, ki ustvarja pod imenom Nomark. Ustanovil je platformo Aseben (ime je vzvratni zapis besede Nebesa), ki je nekje na presečišču med spletno založbo, glasbenim kolektivom in igričarsko skupnostjo: Nebesa so kraj, kjer v harmoniji živijo spletni memi, igričarstvo in pop glasba jutrišnjega dne.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Družba

    »Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

    Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

  • Gregor Kocijančič

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Svet

    Identifikacija Trumpovih vojščakov

    Po razvpitem vdoru v kongres je FBI na svoji spletni strani objavil nabor fotografij številnih nepridipravov, ki so prejšnjo sredo nezakonito vkorakali v svetišče ameriške demokracije, in javnost pozval, naj pomagajo pri njihovi identifikaciji. Kdo je zloglasni rogati šaman, ki je z ekscentrično opravo zasenčil večino drugih »protestnikov«, se je hitro razčistilo (gre za zagovornika teorije zarote QAnon, ki je znan kot Jake Angeli), zdaj pa je čas še za identifikacijo ostalih.

  • Obsodba spomina

    Protestniki, privrženci gibanja Black Lives Matter, na različnih koncih Združenih držav Amerike in tudi ponekod v Evropi rušijo, obglavljajo, zažigajo, grafitirajo, prelivajo z barvo ter tako ali drugače uničujejo spomenike, postavljene spornim zgodovinskim osebnostim. To naj ne bi bil vandalizem, ampak dejanja napredne akcije z močnimi simbolnimi sporočili. Rušenje kipov naj bi simboliziralo premike v miselnosti družbe, kazalo naj bi na čedalje jasnejše zavedanje o mračni, rasistični preteklosti političnih osebnosti, ki so resda močno zaznamovale zgodovino krajev, kjer njihovi spomeniki stojijo, a so učbeniki pogosto zamolčali različna grozodejstva, ki so jih v svojem življenju povzročili zatiranim manjšinam. V vse bolj množičnih prizadevanjih za odstranitev spornih kipov prepoznavamo vzporednice s tem, kar so stari Rimljani imenovali damnatio memoriae, torej obsodba spomina: nekatere ljudi so odstranili iz zapisov, umetniških upodobitev in dokumentov ter s tem za vselej prikrili, da so kadarkoli sploh obstajali. Podobne prakse so bile značilne za stalinistično obdobje sovjetske zgodovine. Ob nedavnih protestnih akcijah rušenja spomenikov se postavlja širše vprašanje, ali odstranjevanje spornih spomenikov briše oziroma prireja zgodovino – ali pa nam omogoča, da jo vidimo jasneje.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Družba

    »Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

    Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

  • Gregor Kocijančič

    11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kultura

    Ta oseba ne obstaja

    Prav v času, ko je sporna tehnologija prepoznave obrazov začela s polno paro prodirati v naš vsakdanjik, si je večji del človeštva zaradi pandemije koronavirusne bolezni nadel zaščitne maske, to pa je učinkovitost algoritmov za prepoznavo obrazov sicer začasno, a močno ohromilo. Toda tudi ko se ti ne uporabljajo za svojo prvobitno nalogo, torej identifikacijo obrazov, delujejo kot temelj za razvoj novih (navadno spornih) tehnologij, s katerimi znanstvenofantastični koncepti postajajo resničnost.

  • Gregor Kocijančič

    11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kultura

    Bojazljiva rit redko spusti vesel prdec

    Vas zanima, kako zvenijo zimski prdci Sebastijana Cavazze? Ste radovedni, v kakšnem tonu doni izločanje črevesnih plinov Boštjana Gorenca - Pižame? Želite vedeti, na kakšen način vetrove izpuščata umetnika, ki sta se preimenovala v Janeza Janšo? Ste se ob branju Mladininih recenzij plošč kdaj spraševali, kako zvenijo prdci našega glasbenega kritika Borje Močnika? So to pretanjeni tihomirji ali udarno gr(o)menje? Gre za piskajoč falzet ali nizkotonsko hrumenje? Četudi si tovrstnih vprašanj doslej po vsej verjetnosti niste zastavljali, je priznani kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom nanje pripravil odgovor v obliki petnajstminutne kompozicije, mojstrske simfonije raznovrstnih prdcev. Ta je 3. decembra, na obletnico rojstva Franceta Prešerna, odmevala po muzejski ploščadi na ljubljanski Metelkovi: v razponu osmih ur je z manjšimi prekinitvami odmevalo kar 657 posameznih prdcev, zaranžiranih v edinstveno kompozicijo, kakršne svet še ni slišal. Izraz »kakofonija« je tako dobil popolnoma novo razsežnost.

  • Hentai, spid in emo pank

    Fant z dolgimi zelenimi lasmi in plastičnimi rožnatimi sončnimi očali, ki je videti kot mešanica lika iz risanke in Kurta Cobaina iz vzporednega vesolja, si za zajtrk Nesquickove kosmiče zmeša s pijačo Monster, se namesti v nakupovalni voziček in se odpravi na odisejado, na kateri med drugim beži pred Shrekom, z vodno pištolo strelja na Pokemone in se kopa v kadi, napolnjeni z energijskimi napitki. Če bi sklepali po pred kratkim izdanem videospotu za skladbo Hoću Da Mi Cijeli Svijet Popuši Kurac, gre za vsakodnevno rutino Žana Pasariča, 19-letnega pevca, producenta in multiinstrumentalista iz Žalca, ki ustvarja pod imenom Ružno Pače.

  • Gregor Kocijančič

    27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Družba

    Absurdno visoke cene posebne izdaje Lidlovih superg

    Še pred nedavnim se je – kot so poročali številni lokalni mediji – izraz »lidlčki« uporabljal kot zmerljivka za revne otroke, ki nosijo obleke iz ponudbe trgovske verige Lidl, danes pa bodo otroci s športnimi copatami te blagovne znamke največji frajerji daleč naokoli, čeprav se bodo lahko z njimi sošolcem bahali zgolj prek aplikacije Zoom.

  • Gregor Kocijančič

    20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Družba

    »Najprej jamr, potem upor«

    »Zlomi« so hitro rastoč pojav, ki ga slovensko govoreči uporabniki lahko spremljajo na spletnem družabnem omrežju Instagram. Poplava profilov, v imenu katerih je beseda ’zlom’, se je pred poldrugim letom začela s Srcozlomom, »podporno skupino za zlomljena srca«, ki nam z vsakodnevnim objavljanjem tragikomičnih odlomkov iz pogovorov med nesrečno zaljubljenimi in posnetkov zaslona s pogovori med prijatelji, ki si jamrajo, se samopomilujejo in med seboj tolažijo, ponuja slikovit vpogled v ljubezenske težave milenijcev. Format spletne platforme, sestavljene iz odlomkov iz zasebnega dopisovanja, ki jo sooblikujejo anonimni uporabniki, se je izkazal za izjemno posrečenega, zato so na Instagramu začeli vznikati še številni drugi profili, ki so posnemali ta koncept. Med njimi sta najbolj znana Delozlom in Domozlom: prvi se osredotoča na razkrivanje krivičnih razmer na trgu dela, drugi poudarja stanovanjsko problematiko oziroma nepravilnosti na podnajemniškem trgu. »Sveti trojici zlomov« je nato sledila mala vojska bolj ali manj opaznih posnemovalcev, ki se osredotočajo na različna nišna področja, od družbenokritičnih do izključno humornih. Rdeča nit sporočil številnih »zlomov« je, da so skoraj vse tegobe mladih posledica sedanjih razmer in sistemske nepravičnosti, nekateri »zlomi« pa se skušajo tej nepravičnosti postaviti po robu tudi onkraj Instagrama.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Kultura

    »V očeh oblasti smo nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost«

    Katerina Mirović že desetletja deluje v neodvisni in alternativni kulturi, v njej se je uveljavila in je danes pri nas ena njenih glavnih akterk. Sprva je z angažmajem na ljubljanski hard core sceni močno zaznamovala glasbeno in aktivistično dogajanje v Ljubljani, pozneje je sodelovala pri zasedbi Metelkove, kjer je že 23 let tudi štab njenega kuratorskega, uredniškega in producentskega delovanja: je urednica pri Strip Coru, ki deluje v okviru Foruma Ljubljana, izdajatelju naše edine stripovske revije Stripburger, in vsako leto pripravlja mednarodno uveljavljen festival Svetlobna gverila, ki se osredotoča na umetniške svetlobne projekte v javnem prostoru. Pred nedavnim je skupaj z drugimi predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, prejela dopis ministrstva za kulturo, ki jim veleva, naj se iz stavbe, v kateri delujejo že dobrih 20 let, izselijo do konca januarja prihodnje leto. S Katerino Mirović smo v njeni pisarni kramljali o zagati, v kateri se je te dni po krivici znašel nevladni sektor, ki domuje na Metelkovi, o zgodovini razvpite stavbe na Metelkovi 6 in njeni tesni povezanosti z dediščino civilnodružbenih gibanj, o odnosu med nevladno in institucionalno kulturno sceno, o različnih vprašljivih dejanjih ministrstva za kulturo in še o marsičem.

  • »Prvi korak k normalnosti«

    Skakali, plesali in gnetli se na javnih prireditvah verjetno še dolgo ne bomo, morda pa bomo lahko koncerte in športna tekmovanja v živo spremljali še kako drugače kot prek spletnih in televizijskih prenosov. Te dni so namreč nemški strokovnjaki z epidemiološkega inštituta Univerze v Halleju predstavili izsledke raziskave Restart-19, s katerimi v turobno resničnost, v kateri je panoga, ki se ukvarja z organiziranjem prireditev, zaradi pandemije koronavirusne bolezni skoraj popolnoma ohromljena, prinašajo žarek upanja. Raziskava naj bi dokazovala, da lahko prireditve brez večjega tveganja za širjenje virusa potekajo tudi med pandemijo, če je seveda poskrbljeno za ustrezne zaščitne ukrepe.

  • Gregor Kocijančič

    16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Svet

    Neonacistični lovorjev venec

    Ikonična črna polo majica blagovne znamke Fred Perry, katere ovratnik in rokavne obrobe krasita dve rumeni črti, prsni del pa prepoznavni lovorjev venec – Perryjev logotip, je postala neuradna uniforma skrajno desničarske, neonacistične skupine Proud Boys, ki svoje rasistične, mizogine, islamofobne, transfobične in protibegunske nazore širi po ulicah Združenih držav Amerike in Kanade. Podjetje Fred Perry – poimenovano po britanskem teniškem zvezdniku, dejavnem v štiridesetih letih prejšnjega stoletja – je storilo nekaj, česar ameriški predsednik Donald Trump ni: v uradni izjavi se je javno distanciralo od neonacistične skupine.

  • Spletna drhal kot roka pravice

    Javno sramotenje seveda ni sodobni pojav, ki bi se razrasel šele v dobi interneta, a z vzponom družabnih omrežij – kjer lahko tako rekoč vsak uporabnik javno povzdigne svoj kritični glas in kjer se ti glasovi povezujejo v nepredstavljivo množične soglasne vzklike – je javno sramotenje dobilo novo težo. Še posebej zato, ker je nemalokrat tesno povezano z družbeno težnjo po pretirani politični korektnosti, v zadnjem času poimenovano tudi »wokeness«. Sramotenje se je spremenilo v tako imenovano ukinjanje, v kolektivno bojkotiranje, ki ga je ameriški prostor dramatično poimenoval »kultura ukinjanja«. Gre za nadgradnjo spletnega sramotenja, za množične napade na ugled in kariero javnih oseb, ki so zagrešile nekaj, kar množica prepozna kot moralno sporno: te osebe so torej storile ali (navadno) izjavile nekaj, kar je v očeh kritične javnosti nesprejemljivo.