Slovenska javnost – tudi strokovna – je z nenavadno dobrohotnostjo in celo s simpatijami sprejela predlog prvega slovenskega predsednika parlamenta, dr. Franceta Bučarja o tem, da naj bi mejo v Istri določali na podlagi referendumov in temelju “pravice narodov do samoodločbe”. Potem, ko je Zavod 25. junij na spletni strani objavil izhodišča za ozemeljsko razmejitev med Slovenijo in Hrvaško, ki jih je podpisal dr. France
Bučar, smo namreč o tem predlogu lahko slišali in prebrali vrsto pohval, ki si jih je mogoče prebrati tudi tukaj.

Meja med kronovinami ?

Bučar med drugim meni, da meja med državama ni določena in da bi mejo v Istri morali določiti na podlagi referenduma. Bučar, ki je predsednik nevladnega združenja Slovensko panevropsko gibanje, izhaja iz tega, da meja med Slovenijo in Hrvaško "doslej ni bila določena niti z mednarodnopravno obvezujočim aktom niti z medsebojnim dogovorom med republikama". Kot zgodovinsko nesporno mednarodno priznana meja pa bi izhodišče za dokončno razmejitev med državama bila "meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanijo) in Ogrsko kraljevino". Po Bučarjevih navedbah je celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske. Delitev Istre v okviru bivše Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško pa je "mednarodnopravno irelevantna", ker je bila izvedena brez pravnih podlag in "brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale". Zato je po njegovi oceni za določitev meje v Istri potrebno "predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran" - avtohtoni prebivalci slovenskega ali hrvaškega državljanstva in njihovi zakoniti potomci, "ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947". "Republika Hrvaška ima po narodnostnem kriteriju nesporno pravico do delov Istre, kjer pretežno živi hrvaško prebivalstvo. Po istem načelu ima enako pravico tudi Republika Slovenija do delov, kjer živi pretežno slovensko prebivalstvo. V obeh primerih na temelju pravice do samoodločbe. Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran," je še zapisal Bučar.

Bučarjevi argumenti so bili v slovenski javnosti ocenjeni kot “trdni”, kot poskus osvetljevanja tega, “čemur slovenska politika pravi pravičnost”. Bučarjeve teze so bile celo sprejete kot take, ki jih je "treba brati s spoštovanjem", in kot “zgodovinsko relevantne”. Nekoliko bolj previden je bil zunanji minister Samuel Žbogar, ki je dejal, da Bučarjevo idejo cenijo in spoštujejo, toda “vlada in državni zbor sta se opredelila za 25. junij 1991 kot tisti datum, ki je lahko izhodišče za določanje meje”. Bučarjevo mnenje so pozdravili celo nekateri člani socialdemokratov, blizu pa je tudi Jelinčičevi SNS. Še najbolj pikra in točna je bila izjava Franca Jurija (Zares), ki je dejal, da bi se takega referenduma najbolj razveselili - italijanski fašisti. Na podlagi Bučarjevih izhodišč bi namreč imelo pravico glasovati na referendumu 250.000 ezulov, ki so po letu 1947 zapustili Istro. In še veliko njihovih potomcev.

Zanimivo je tudi, da - če izvzamemo trezne ocene dr. Milana Brgleza - v Sloveniji očitno ni bilo strokovnjaka, ki bi si upal “starosti” slovenske politike odkrito povedati, da ga je s svojim predlogom pravzaprav temeljito polomil.

Razlogov proti Bučarjevemu predlogov je veliko. Bučarjev predlog je predvsem v popolnem nasprotju z veljavnimi določili mednarodnega prava in načelom “uti possidetis”, ki določa, da ob razpadu držav notranje meje postanejo mednarodne meje, kar je v primeru razpada SFRJ potrdila tudi Badinterjeva komisija. Predlog se istočasno poziva na “pravico do samoodločbe”, vendar na napačni osnovi. Pravica do samoodločbe pripada celotnim ljudstvom (“peoples”), največkrat narodom in to pravico do “eksterne” samoodločbe so prebivalci Slovenije že uresničili z oblikovanjem lastne države leta 1991. “Samoodločba”, ki jo predlaga Bučar je pravzaprav samoodločba manjšin, manjšinam pa v skladu z mednarodnim pravom pravica do “eksterne” samoodločbe oziroma do odcepitve sploh ne pripada. V zadnjem času se sicer vse bolj uveljavlja tudi prepričanje, da bi pravico do oblikovanja svoje države lahko imele tudi nekatere ogrožene manjšine (teorija o t.i. “zdravilni odcepitvi”, oziroma “remedy secession”, uveljaviti se poskuša v primeru Kosova) toda za obe manjšini (slovensko na Hrvaškem in hrvaško v Sloveniji) bi verjetno težko govorili, da sta življenjsko ogroženi. Ostaja seveda še možnost dogovorjenih referendumov, toda tudi v tem primeru ima Bučarjev predlog malo možnosti za uspeh. Predvsem ni jasno, katera področja naj bi imelo pravico plebiscitnega odločanja, kriterij, po katerem naj bi o državni pripadnosti odločali kar vsi sedanji prebivalci spornih področij in njihovi potomci pa seveda odpira možnost, da bi o slovenko-hrvaški meji odločali državljani – Italije. In to tisti, ki že dolgo časa ne živijo v Sloveniji in Hrvaški. Ob vsem tem je mednarodna praksa izrazito nenaklonjena določanju meja ob pomoči referendumov. Že v primeru odločitve o odcepitvi Aalandskega otočja (kjer so večinoma živeli Švedi, otoćje pa je pripadalo Finski) je bilo sprejeto arbitražno mnenje, po katerem je takšna odcepitev lahko dovoljena samo izjemoma, zaradi posebnih okoliščin, v vseh ostalih primerih pa manjšinam pripada pravica do avtonomije. To mnenje je bilo kasneje potrjeno v več odločitvah Meddržavnega sodišča v Hagu ter v odločitvi Vrhovnega sodišča Kanade o pravici do odcepitve Quebeca. V primeru Hrvaške in Slovenije bi bila uporaba referendumov za določitev zelo težko izvedljiva tudi zato, ker sta se obe državi zavezali k spoštovanju “stanja” na dan 25.6.1991. Ne glede na to, kako različno obe državi definirata to “stanje”, je seveda jasno, da ni mogoče izvesti nobenega referenduma povsem enostransko, brez dogovora z druge strani. Kar znova pomeni nujnost pogajanj. Pogajanja o meji med Slovenijo in Hrvaško pa bi bila s tem še dodatno zapletena, s pogajanji o mejah referendumskih območij. Pojavil bi se tudi problem “mešetarjenja z mejami” (Gerrymandering), torej spreminjanja referendumskih območij, saj bi s tem lahko vplivali na rezultate referendumov. Če bi na primer kot “sporno” razdelili celotno piransko občino in k “spornemu” območju dodali še nekaj hrvaških zaselkov do Savudrije, je seveda jasno, kako bi “večinsko” in “demokratično” odločali njegovi prebivalci. Velja pa seveda tudi obratno – če bi o meji odločala vsa Istra skupaj s Piranom, bi slovensko morje res lahko “demokratično” postalo – hrvaško morje.

Ob vsem tem pa je potrebno vedeti še to – slovenska policija v štirih dejansko “spornih” zaselkih leta 1991 ni imela nikakršnega nadzora in pravzaprav sploh ni imela pojma, kdo tam živi. Zelo verjetno je, da bi zato referendumi za Slovenijo prej pomenili poraz kot rešitev. Izkušnja koroškega plebiscita bi morala biti dovolj poučna. Povsem na koncu pa je potrebno Bučarjevo iniciativo ocenjevati tudi s stališča njenih posledic za regijo, Evropo in celo svet. Teze o “komunističnih” in nepravičnih mejah je leta 1991 v okviru SFRJ zastopalo srbsko politično vodstvo in se v imenu tega cilja tudi odločilo, da poskuša najprej z referendumi in nato z uporom srbskega prebivalstva v drugih republikah SFRJ (predvsem BiH in na Hrvaškem) spreminjati obstoječe republiške meje. Badinterjeva komisija je pravico do odcepitve Srbov v BiH (zaradi statusa “manjšin”, čeprav so hkrati tudi “konstitutivni narod”) celo izrecno zanikala.Ta politika je bila poražena, v nekoliko drugačni preobleki pa se je nato v obliki “posebnega primera” pojavila ob delnem mednarodnem priznanju Kosova. Mednarodno pravo kljub temu še vedno praviloma ne dopušča odcepitve manjšin. Celo če bi bilo slovensko-hrvaški spor mogoče rešiti na ta način, bi ta primer gotovo lahko imel resne posledice, saj na različnih straneh mednarodnih meja živijo tudi številne druge manjšine.

Afrika tudi v Evropi

Toda tudi če odmislimo vse navedene tehtne argumente ostaja še eno, temeljno dejstvo – da so poskusi naknadnega spreminjanja meja z referendumi, enostranskimi odcepitvami in podobnimi metodami načeloma mednarodno nezakonita ravnanja, ki so dopuščena le v posebnih, izjemnih primerih, v vseh drugih pa velja načelo, plo katerem “notranje” meje postanejo “zunanje” meje novih držav. Zato tudi ni važno, katera “kronovina” je kadarkoli v preteklosti obstajala na območju Slovenije in Hrvaške, kje se je končala “Cisleitanija” ali začela Ogrska. Vse to je enako pomembno, kot so bile pomembne meje lovišč krapinskega pračloveka ali meje rimskih provinc. Važno je le to, kje je bila zadnja meja med republikama. In popolnoma nič drugega. Žbogar ima prav, ko pravi, da se je država “opredelila” za 25. junij 1991 kot datum določanja meje. Ampak iz njegove izbire besed je videti, kakor da je imela država pri tem odločanju svobodno voljo, kakor da bi lahko izbrala še kakšen drug kriterij. Toda to preprosto ni res. Slovenija je lahko leta 1991 “izbrala” samo kriterij, ki ji je bil že v naprej določen in je bil zanjo “izbran” in potrjen v okviru veljavnega mednarodnega reda. Šele na podlagi spoštovanja tega reda je Slovenija sploh lahko postala mednarodno priznana država.

Če ne prej, je namreč pravilo spoštovanja notranjih meja kot “zunanjih” meja postalo veljavno že leta 1964, ko je Organizacija afriške enotnosti na vrhunskem srečanju v Kairu potrdila načelo, ki bo imelo trideset let kasneje odločilno vlogo tudi v času razpada SFRJ. Takrat so namreč šefi držav vse afriške države pozvali, da “naj spoštujejo meje, ki so obstajale v trenutku njihove neodvisnosti”. Eden izmed najboljših poznavalcev afriških meja profesor Ian Brownlie je v svoji knjigi “Afriške meje” takole razložil to nadvse modro odločitev. “Če bi razveljavili kolonialne meje, bi bilo potrebno potegniti nadomestne meje. Takšen proces ponovnega določanja meja bi povzročil zmedo in s tem grožnjo miru. Tudi če bi se dogovorili za principe na katerih bi morale temeljiti revizije meja bi namreč obstajale velike težave ob neposredni uporabi principov v pogojih etnične in plemenske rznovrstnosti afriških držav.” Čeprav so v Afriki nato še potekale občasne vojne, je bilo to pravilo desetletja eden izmed osnovnih stebrov miru na trem kontinentu.

Ko je razpadla Jugoslavija, je bilo to pravilo že eno izmed občih pravil mednarodnega prava, ki so ga mednarodni posredniki uporabili tudi ob odločanju o neodvisnosti novih držav. Vsekakor pa tudi hrvaško izpodbijanje katastrske meje med državama po vsej verjetnosti ni upravičen razlog za pretirane slovenske protizahteve. Na vprašanje lorda Carringtona Badinterjevi komisiji, ali je vse notranje meje, ki razmejujejo Hrvaško, Srbijo ter Bosno in Hercegovino, potrebno smatrati za mednarodne meje, je namreč Badinterjeva komisija odgovorila, da se bodo "demarkacijske črte med Hrvaško in Srbijo ali Srbijo in Bosno in Hercegovino ali morda med drugimi neodvisnimi državami lahko spreminjale samo po poti svobodnih in medsebojnih dogovorov" in da, če ne pride do dogovora, "prejšnje meje dobijo značaj meja, ki jih ščiti mednarodno pravo". V obrazložitvi stališča je bila Badinterjeva komisija popolnoma jasna: "To je sklep, ki ga zahteva princip spoštovanja ozemeljskega "statusa quo" in še posebej načelo "uti posidetis juris qui", ki danes, čeprav je bilo najprej priznano v reševanju problema dekolonalizacije v Ameriki in Afriki, predstavlja princip, ki ima, kot je določilo tudi Meddržavno sodišče, splošno veljavo...  Ta princip nima značaj posebnega predpisa, ki ne bi bil povezan s sistemom mednarodnega prava. Zato predstavlja splošen princip, ki je logično povezan z pojavom pridobivanja neodvisnosti, v kateri se manifestira." Ob svoji odločitvi se je Badinterjeva komisija še posebej sklicevala na sodbo Meddržavnega sodišča v Haagu o ozemeljskem sporu med Malijem in Zgornjo Volto (Burkino Faso) iz leta 1986, ki sta si ga ti državi odločili rešiti po civilizirani poti z mednarodno pravdo. V tej sodbi je omenjeno načelo visoko ovrednoteno. “Bistveno za ta princip je to, da varuje ozemeljske meje držav v trenutku njihove neodvisnosti. Takšne meje morda niso nič več kot zgolj razdelitve med dvema administrativnima enotama ali kolonijama, ki sta bila dela iste suverene države. V tem primeru je rezultat uporabe načela uti possidetis v tem, da se administrativne meje spremenijo v mednarodne meje v polnem smislu te besede.”

Badinterjeva komisija je načelo nedotakljivosti administrativnih meja potrdila še toliko lažje, ker je tudi Ustava SFRJ v svojem petem členu določala, da je mogoče medrepubliške meje spreminjati samo ob soglasju republik. Ni odveč pripomniti, da je prav na osnovi slovenskega spoštovanja tega principa Badinterjeva komisija ugotovila, da "Slovenija izpolnjuje pogoje, ki so nujni za priznavanje novih držav".
S tem stališčem sta se doslej načeloma strinjale tudi Slovenija in Hrvaška, zagovarja pa jih tudi večji del mednarodne skupnosti. Slovenija je na primer v “Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije”, zapisala, da so slovenske državne meje določene z mednarodnimi državnimi mejami SFRJ ter mejo “med republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”. To je tudi edini temelj, na podlagi katerega bosta Slovenija in Hrvaška, sami ali ob pomoči posrednikov, sploh lahko kadarkoli civilizirano določili svojo mejo. Blagohotno dobrikanje Bučarjevim predlogom s strani slovenskih diplomatov in politikov je zato v nasprotju s temelji, na katerih temelji slovenska država (celo s Temeljno ustavno listino) in ki jih je postavljal - tudi France Bučar sam.