Slavoj Žižek: Zid dvajset let pozneje

Dvajseta obletnica padca berlinskega zidu 9. novembra mora biti čas za premislek.

Navadno se poudarja neverjetna narava dogodkov izpred dveh desetletij: videti je bilo, da se uresničujejo sanje, nekaj, kar se je komaj nekaj mesecev prej zdelo nemogoče - svobodne volitve, razpad komunističnih režimov, ki so se sesuli kot hišica iz kart. Kateri Poljak bi si drznil pomisliti na svobodne volitve in Lecha Walenso kot predsednika? Toda nekaj let zatem se je zgodilo nekaj še bolj nenavadnega: bivši komunisti so se na demokratičnih volitvah ponovno povzpeli na oblast, Walenso je doletela popolna marginalizacija, deležen je bil precej manjše popularnosti od tiste, ki jo je užival Wojciech Jaruzelski, ki je poldrugo desetletje pred tem z državnim udarom strl Solidarnost. Kako smo prišli do takšnega stanja?

Dan zatem, ko je demokratično-kapitalistična realnost razkadila sublimno meglo »žametne revolucije«, so se ljudje na neizbežno razočaranje odzvali na tri poglavitne načine: 1) z nostalgijo po »dobrih starih« časih komunizma; 2) z desničarskim nacionalističnim populizmom; 3) z zakasnelim obujanjem antikomunistične paranoje. Prvi dve reakciji sta razumljivi in se pogosto prekrivata (kot denimo v današnji Rusiji). Iste desničarje, ki so pred desetletji vzklikali »Raje mrtvi kot rdeči!«, danes pogosto slišimo momljati »Raje rdeči kot pa jedci hamburgerjev!« ... Komunistične nostalgije ne gre jemati povsem resno: daleč od tega, da bi izražala dejansko željo po vrnitvi v sivo socialistično realnost, je prej oblika žalovanja, blagega so-očanja s preteklostjo. Kar pa zadeva vzpon desničarskega populizma, ta nikakor ni evropska posebnost, pač pa skupna poteza vseh držav, ujetih v vrtinec globalizacije.

 

Božo Repe: Sanje o nebesih

... V zgodovinarski sodbi je treba biti pošten: konec vzhodnoevropskih socialističnih sistemov in sovjetske dominacije, pa tudi nemška združitev so bili velikanski pozitivni premiki v povojni evropski zgodovini. Navsezadnje niti samostojne Slovenije brez združene Nemčije ne bi bilo. Ni pa bil to »konec zgodovine«. Niti približno ni bil načrtno izpeljan politični projekt, kot ga skušajo mnogi idealizirano prikazati danes. Tako kot večina zgodovinskih procesov je imel številne negativne stranske učinke in je povzročil globoke posledice v vsakdanjem življenju ljudi in v novonastalih družbah. Bil je mešanica številnih stvari: poštenih reformističnih prizadevanj posameznih voditeljev, spontanih in organiziranih množičnih gibanj, ki so jih vodili pogumni »mali ljudje«, geostrateških, ekonomskih (»business as usual«) in verskih interesov različnih držav, ki so se tudi križali, naključij ter še marsičesa, kar morda danes niti ne zaznavamo in se bo pokazalo čez desetletja. Nastajajoča Evropska unija na spremenjeni položaj ni bila pripravljena in ni bila kos izzivu, to se je še najbolj pokazalo pri krvavem razpadu Jugoslavije, pa tudi stihijskem in lobističnem sprejemanju posameznih držav. Ni bila zmožna definirati odnosov niti do Rusije niti do Združenih držav Amerike. Tu so se za potrebe ZDA »posebni odnosi« z Velike Britanije razširili tudi na »mlade evropske demokracije«. V političnem življenju Evropske unije je padec Berlinskega zidu pomenil dolgotrajni zasuk v konservativizem, v socialnem in ekonomskem pa v glorificiranje neoliberalistične filozofije. Strahu pred socialističnim družbenim modelom, zaradi katerega so bile tudi desničarske vlade prisiljene uvajati državo blaginje, upoštevati sindikate in izboljševati socialno zakonodajo, ni več. Še več, trend se je obrnil: socialistične in socialdemokratske stranke so prevzele retoriko in prakso konservativnih vlad, kar jim še dodatno jemlje vpliv in moč, saj v tem preprosto ne morejo biti boljše od svojih tekmecev.

Le OZN, ki naj bi skrbela za mednarodno ureditev sveta in preprečevanje sporov, je anahronistično ohranila ureditev iz povojnih časov, čeprav so se po koncu hladne vojne pojavili močni in manj močni igralci, ki se na nekdanje »deale« požvižgajo.

Iz Churchillovega govora o železni zavesi in »posebnih odnosih« je še ena prezrta misel: »Vojna in tiranija sta hudičeva dvojčka.« Sam ne glede enega in ne glede drugega ni imel pomislekov, če je šlo za britanske interese. Žal niti padec Berlinskega zidu ni vplival na to, da bi bili kasnejši in današnji politiki kaj bistveno drugačni.

Oba komentarja si lahko v celoti preberete v novi Mladini