Boj za vrnitev odpeljanih umetnin se je začel takoj po koncu vojne, intenzivneje pa po sprejetju Londonskega memoranduma leta 1954. Močno je oživel ob razstavi odnešenih umetnin v tržaškem muzeju Revoltella leta 2005, kjer je bilo na ogled 21 artefaktov.

Umetnine so bile leta 1940 odpeljane iz cerkva, samostanov in muzejev v slovenski Istri v Italijo. Zaradi vojne nevarnosti so italijanske oblasti z obmejnih območij tedanje Julijske krajine leta 1940 preventivno evakuirale umetniška (predvsem sakralna) dela visoke kakovosti.

Celotna akcija zbiranja in odvoza umetnin je bila izpeljana v štirinajstih dneh junija 1940. Zaboje z umetniškimi dragocenostmi iz tedanjih obmejnih pokrajin (Puljska, Tržaška, Reška, Goriška, Videmska) so prepeljali v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu, po letu 1943 pa so bile premeščene v še bolj varne kraje (San Daniele del Friuli) ali pa so bile vrnjene lastnikom. Na celotnem območju je bilo zbranih 380 zabojev.

Vsak zaboj je imel svojo številko in vsaka slika (ali več slik skupaj) je bila prevzeta z uradnim reverzom, podpisom in datumom. Vsak dokument, na katerem je bilo navedeno, da gre za umik umetniškega dela zaradi protiletalske zaščite, torej neke vrste zapisnik o umiku umetnine (verbale di ritiro), je bil sestavljen v treh izvodih, ki so jih prejeli lastnik umetniškega dela, prevoznik in Nadzorništvo (Soprintendenza) v Trstu. Prevoze je opravljalo podjetje Exener iz Trsta.

Iz gradiva za odpovedano razstavo maja 2002 v Rimu izhaja podatek, da so 11 zabojev umetnin iz Kopra in Pirana 20. junija 1940 prepeljali v Maninovo vilo, jih leta 1970 premestili na rimsko spomeniškovarstveno nadzorništvo ter shranili v Beneški palači, leta 1990 pa so zaboje prvič inventarizirali, valorizirali in katalogizirali.

Umetniška dela iz obalnih cerkva, samostanov in koprskega muzeja so bila torej z uradnimi potrdili umaknjena v Italijo do danes, saj po II. svetovni vojni zaradi nastanka nove meddržavne meje, uveljavljene s Pariško mirovno pogodbo septembra 1947 oziroma z Londonskim memorandumom oktobra 1954, niso bila vrnjena na izvorna mesta. Na oltarjih obalnih cerkvah, v samostanih in v stalni zbirki koprskega muzeja na njihovih mestih zevajo praznine.

Pisna dokumentacija o zahtevkih za vrnitev del je začela nastajati že leta 1954. Seznam obsega danes 55 slikarskih del, dve kiparski in šest artefaktov umetne obrti. V seznamu so pod številko 77-78 navedeni tudi arheološki predmeti, ki zahtevajo drugačno obravnavo in so bili zato že pred leti črtani s seznama restitucijskih zahtev - s pripombo, da je njihov študij mogoč na njihovem hranišču, je Sonja Ana Hoyer navedla v Primorskih srečanjih (2002), ob aktualizaciji tematike pred dvema letoma pa povzel tajnik medškofijskega odbora za kulturo pri SŠK Milan Knep. Odbor je namreč pred odprtjem razstave v Trstu izrecno podprl legitimna prizadevanja pristojnih ustanov na območju današnje koprske škofije za vrnitev odpeljanih umetniških del in arhivskega gradiva.

Odbor je tedaj pozval predstavnike pristojnih državnih organov ter umetnostno-zgodovinske in restavratorske strokovnjake v Italiji in Sloveniji, naj v najkrajšem možnem času z vso politično benevolenco in strokovno odgovornostjo dejansko stanje uskladijo s pravnimi normami in umaknjene umetnine vrnejo njihovim pravim lastnikom, na njihova izvorna mesta in v njihovo izvorno javno rabo.

Septembra leta 2005 je slovenska vlada sprejela sklep, da italijanski strani pošlje zahtevo za vrnitev vseh odnešenih umetnin. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je tedaj povedal, da bodo zahtevi priložili tudi seznam umetnin, objavljen v publikaciji V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana.

Minister Rupel je tedaj spomnil, da je bila zadeva problematična že v jugoslovanskih časih, predvsem ob sprejemanju Osimskih sporazumov. Sledila je ustanovitev italijansko-jugoslovanske meddržavne komisije za rešitev tega vprašanja, ki je delovala do razpada SFRJ. Delegaciji obeh držav, pristojni za vprašanje restitucije omenjenih predmetov in kulturnih dobrin, sta se večkrat sestali, zadnjič neuspešno leta 1987 na Brionih.

Slovenska vlada je leta 2002 imenovala medresorsko delovno skupino za zbiranje in proučevanje razpoložljivega gradiva v zvezi z vračanjem, nato je marca 2005 sprejela sklep o njenem preoblikovanju v delovno skupino za pripravo strokovnih in pravnih temeljev za nadaljnje pogovore o vprašanjih vračanja, v katero so bili vključeni tudi predstavniki ministrstva za zunanje zadeve, ministrstva za kulturo, Narodne galerije in Rimsko katoliške cerkve kot večinske lastnice umetnin.

Februarja leta 2004 je ob podpisovanju kulturnega programa Slovenija Italiji izročila promemorijo in v njej pozvala k čimprejšnjemu začetku pogovorov na strokovni ravni v zvezi s to problematiko. Ob robu vrha svetovnih voditeljev ob 60. obletnici ZN v New Yorku leta 2005 se je minister Rupel o vračanju umetnin pogovarjal z italijanskim zunanjim ministrom Gianfrancom Finijem. Rupel je tedaj zatrdil, da je bil v pogovorih z italijanskim kolegom "zelo jasen".

Slovenija, ki je nasledila Osimsko pogodbo, je leta 1992 dala pobudo za oblikovanje slovensko-italijanske mešane komisije za rešitev vprašanja vrnitve umetnin prvotnim lastnikom. Italija je v obliki izmenjanih not potrdila pripravljenost za oblikovanje te mešane komisije, ki naj bi vprašanje čimprej obravnavala. MZZ je v številnih diplomatskih notah Italijo ves čas pozivalo k ustanovitvi te mešane komisije in k spoštovanju dogovorov, italijanska stran pa se nanje ni odzvala. (STA)