Računsko sodišče in DURS sta ugotovila, da je pri delu Filmskega sklada republike Slovenije prihajalo v zadnjih letih (treh ali štirih) do mnogih nepravilnosti. Če računsko sodišče in davkarija ne moreta reagirati prej kot nekaj let (recimo tri, štiri) za dogodki, potem se mi zdi ne primerno, da bi kdo zahteval od vlade, da reagira bistveno hitreje. Gospodarske in vladne zadeve naj rešujejo čez tri ali štiri leta v neki novi vladi! Takrat bo morda mogoče najti tudi kakšno kadrovsko rešitev. Država Slovenija je država uradnikov, uradniki rešujejo probleme od zgoraj navzdol. Točneje, živimo v državi nadzornih svetov. Tako vlada imenuje nadzorni svet, ta nadzorni svet izbere upravo, potem pa nadzorni svet in uprava sodelujeta ali pa ne, si izplačujeta imenitne sejnine ali pa tudi ne. Vendar po mnenju poslancev je potrebno v trenutku, ko krmilo prevzame stečajni upravitelj, dohodke stečajnega upravitelja omejiti! No, še ta genialnost!

Na primeru Filmskega sklada lahko ugotovimo, da je nadzorni svet na vsak način hotel, da direktorica Filmskega sklada Jelka Stergel odobri vsaj en film producentu Franciju Zajcu in ker je Franci Zajc že tretjič poslal na natečaj scenarij Gorana Vojnoviča »Piran, Pirano« in ker so ga že tri komisije treh različnih direktorjev ali v.d. direktorjev zavrnile, bi naj Marjetica Mahne pač prepričala Jelko Stergel, da spametuje svojo komisijo. Jelka Stergel je predsednici sveta deloma popustila in uvrstila v program n. pr.: projekt »Arheo« Jana Cvitkoviča, ki ji ga je komisija odločno odsvetovala, pri »Piran, Pirano« pa se niti Jelka Stergel, niti komisija nista dali prepričati, da bi scenarij utegnil zadostovati za vsaj za silo gledljiv film. Zato je nadzorni svet odstavil direktorico Stergelovo, potem pa enkrat ali celo dvakrat zamenjal komisijo, dokler ni našel Jožeta Dolmarka, Mitjo Čandra in Cvetko Flakus, ki so sprejeli program že odstavljene Jelke Stergel in dodali še zavrnjena projekta »Piran, Pirano« Gorana Vojnoviča in veliko prekratki projekt »Oče« Vlada Škafarja. Vendar medtem je upravno sodišče ugotovilo, da Jelka Stergel ni odstavljena. Ker sem bil član prve komisije, ki jo je postavila Jelka Stergel (skupaj z Alešem Blatnikom in Stašom Rautarjem), mi je jasno, da je na ta način nemogoče delati. Če nadzorni svet ne mara tega ali onega direktorja sklada, ga pač lahko v nedogled zamenjuje, upravno sodišče pa jim ga lahko postavlja nazaj. Zakaj bi se slovenski producenti trudili z razvijanjem idej, s pripravo scenarijev, s predračuni, celo z branjem scenarijev, ki jih pošiljajo na sklad, če lahko s političnim lobiranjem zamenjujejo direktorje sklada in člane komisij? Ocenjevanje scenarijev poteka po točkovanju, ki je predpisano celo v uradnem listu. To ocenjevanje je nadvse čudaško, je pa z njim mogoče izraziti razlike med projekti. Ko pa javni natečaj zahteva od komisije, da se v izredno kratkem času ukvarja z desetinami scenarijev, ki bodo tako ali tako zavrnjeni, z resnimi pomanjkljivostmi nekaj tistih, ki bodo sprejeti, pa se ne ukvarja nihče, postaja kakršenkoli resen program čista iluzija.

Filmski sklad je nastal po vzorcu Javnega sklada za kulturna društva in pač nima mehanizmov, ki bi omogočila razvijanje idej in pripravo komercialno zanimivih profesionalnih projektov. Kvečjemu lahko film obdela kakšno temo, primerno, da gane kritike na tujih festivalih. Film ni tako zelo pomemben, če ministrstvo za kulturo čuti potrebo, da zmeče vstran še nekaj milijonov evrov za kakršnokoli filmsko produkcijo, jih pač naj zmeče. Resno pa me skrbi vlada, ki ne razume, da morajo nadzorni sveti in uprave imeti tudi kdaj pa kdaj kakšno odgovornost in morajo člani nadzornih odborov in uprav biti plačani po dobro opravljenih nalogah in jasno razvidnih uspehih. In če nadzorni svet ali uprava leta in leta delata neumnosti, pač država mora imeti mehanizme (pa četudi so ti mehanizmi Drago Kos, Računsko sodišče ali DURS ali pa celo policija), da nadzorni svet pač pravočasno zamenja. Če v Sloveniji ni mogoče delati vsaj za silo užitnih filmov, niti ni najhujše. Če pa ni mogoče delati usnjenih torbic in šivati elegantnih oblek, se stvari utegnejo končati prav tragično.

Na primeru Filmskega sklada lahko ugotovimo, da je pravzaprav nadzorni svet lahko glavni krivec za propadanje neke dejavnosti, pa naj bo to zavod ali podjetje. Nadzorni svet je sestavljen v skladu s političnim navdihom in iz ljudi, ki se s filmsko dejavnostjo pač ne ukvarjajo redno in vsak dan. Člani nadzornega sveta so ljubitelji, vodijo jih globoka čustva. Najbrž kar politična. Štiri leta sta Igor Prodnik in Stane Malčič skupaj z drugimi nadzorniki vladala slovenskemu filmu. Vse skupaj s tako malo uspeha, da se lahko upravičeno vprašamo, če sta vse skupaj mislila resno ali pa sta si celo prizadevala za kakšne drugačne cilje. Nova vlada je pripeljala za predsednico nadzornega sveta Marjetico Mahne. Ta bi naj popravila dediščino Prodnika in Malčiča. Marjetica Mahne za to ni primerna, še manj je za to primeren zdajšnji, le deloma prenovljeni nadzorni svet. Če vlada Boruta Pahorja ne zna urediti niti Filmskega sklada, je za tekstilno in usnjarsko in steklarsko industrijo še veliko manj upanja. Najprej mi pride na pamet, da bi tudi Borut Pahor lahko kdaj zamenjal kakšnega ministra ali ministrico, vsekakor pa se vlada ne more kar naprej in naprej zanašati, da so tisti, ki jih je postavila za nadzornike, tudi zares učinkoviti.

Ni pravega razloga, zakaj v Sloveniji ni mogoče snemati filmov, ki bi jih gledali vsaj doma, če že ne po svetu. Ni razloga, zakaj v Sloveniji ni mogoče delati usnjenih torbic in zakaj ni mogoče šivati svečanih oblek, ne da bi pri tem delali izgubo!