Britanski časnik The Times je objavil iranski dokument, napisan v farsiju, ki kaže, da naj bi si Iran prizadeval za izdelavo jedrskega sprožilca na osnovi uranovega devterida. Dokument je iz leta 2007, v njem pa je opisan štiriletni program, ki naj bi Iranu pomagal izdelati sprožilec. ZDA so dokument, ki ga je objavil Times, ocenile kot “prepričljiv” in “dober novinarski izdelek” ter napovedale preiskavo.

Times je zapisal, da naj bi po oceni tujih obveščevalnih služb dokument nastal nekje v začetku leta 2007 – štiri leta potem, ko naj bi Iran po zadnji oceni ameriških obveščevalnih služb prenehal izvajati vojaške jedrske raziskave. Dokument podrobno opisuje, kako bi bilo mogoče ugotoviti, ali naprava deluje, ne da bi to pustilo kakršnekoli sledi, ki bi jih bilo mogoče detektirati v svetu. To je seveda precej v nasprotju z uradnimi iranskimi zagotovili, da želijo uran bogatiti le za civilne potrebe. Iran je uradno sicer že zanikal pristnost poročila. Iranski zunanji minister Ramin Mehmanparast je poročilo zavrnil kot primer “scenarija”, ki ga režirajo zahodne sile. Ameriški inštitut za mednarodno znanost in varnost (ISIS) je dokument že označil kot “kadečo se pištolo” oziroma dokaz, da Iran prikrito načrtuje izdelavo jedrskega orožja.

Neuporaben za civiliste

Ameriška administracija je v zadnjih tednih večkrat opozorila Iran, da se pri iskanju diplomatskih rešitev za sporno vprašanje jedrskega programa za Iran “čas izteka”, zunanja minisrica ZDA Hillary Clinton pa od ostalih držav, ki sodelujejo v mednarodnih pogovorih z Iranom, o tem vprašanju zahteva podporo za nov, četrti krog sankcij zoper islamsko republiko.

Odkritje je za Iran še toliko bolj neprijetno, ker uranov devterid ni uporaben za nikakršne druge civilne namene. Edina uporabna lastnost uranovega devterida je v tem, da služi kot sprožilec jedrske fisije. Kdorkoli proučuje, kako izdelati to substanco, torej najverjetneje želi tudi izdelati jedrsko bombo. Še posebej, če že ima veliko zalogo obogatenega urana, opremo za bogatenje in sosede, ki so na podoben način sami izdelali jedrske bombe. Uranov devterid (UD3) namreč emitira visok tok nevtronov, s katerimi se v središču jedrske bombe prične proces zlivanja jeder, ki sproži jedrsko eksplozijo.

Zanimivo je, da je bil Iran v preteklosti večkrat obtožen, da naj bi poskusil izdelati podoben vžigalnik na podlagi polonija in berlija (Po-Be). Toda če se je poročilo Timesa resnično, potem bi to dokazovalo, da se je Iran odličil slediti poti Pakistana, ki je pri svojih jedrskih bombah prav tako uporabil UD3.

Najbolj pomemben dokaz v tej smeri je fotografija Alija Khana, “očeta” pakistanske jedrske bombe, iz njegove knjige “o znanosti in izobraževanju". Desno zgoraj je povsem razločno mogoče videti napis “inicijator iz uranovega devterida”. Ali Khan v rokah na sliki drži tudi nogometno žogo, ki pravzaprav predstavlja kroglo jedrskega eksploziva.

O tem kako omenjeni “vžigalnik” dejansko deluje, so svoj pripevek napisali tudi štirje kitajski znanstveniki iz Jugozahodnega inštituta mehanike tekočin v Sičuanu, ki je del kitajskih jedrskih raziskovalnih centrov, celoten dokument oziroma njegov prevod pa si je mogoče ogledati tudi na strani ISIS-a.

Dokument se začne z vzklikom “V imenu boga”. Dokument nato opisuje, da so pri izdelavi vžigalnika “v tem trenutku naše kapacitete dobre, čeprav ne popolne” ter da je potrebno ostalo opremo kupiti kot del “rutinske” operacije po srečanju “nevtronskih strokovnjakov centra” in njegovih “znanstvenih svetovalcev,” ki naj bi nato opravili vrsto eksperimentov z izvori nevtronov. Za projekt naj bi angažirali dva doktorja znanosti in štiri magistre.

V nasprotju z varnostnimi ocenami

Omenjeno poročilo je v popolnem nasprotju z ocenami nacionalnimi varnostnimi ocenami (NIE). Leta 2007 je na primer ta ocena, ki so jo javno objavili predvidevala da obveščevalne službe ZDA “z veliko verjetnostjo ocenjujejo”, da so Iranske oblasti do jeseni leta 2003 delale v smeri razvoja jedrskega orožja, da pa “sodimo z veliko gotovostjo”, da je “jeseni leta 2003 Teheran ustavil svoj vojaški jedrski program”. Te besede so potem zaustavile uvedbo novih sankcij in izpolnitev drugih groženj, ki jih je tedaj ponavljala administracija Georga W. Busha.

Toda po drugi strani tudi omenjene varnostne ocene niso brez napak. Včasih jih politiki uporabljajo za to, da sprožajo vojne (Irak) čeprav za to ni podlage, včasih pa očitno lahko bolj ali manj namerno znova “zgrešijo”, ker si politiki želijo “umirjanja” položaja. To dokazuje tudi ocena, ki jo je o obveščevalnih varnostnih ocenah v svoji knjigi “Načrt napada” dal znani novinar Bob Woodward. “Nacionalna varnostna ocena je prav to – ocena. Med hladno vojno je postala ‘izbrano orodje’ ker je bila oblikovana tako, da je predsedniku in njegovemu timu za nacionalno varnost omogočala popoln nadzor nad oceno kapacitet in groženj s strani Sovjetske zveze ali Kitajske. NIE pogosto vključujejo politične ocene o trdnosti oblasti na primer polkovnika Gadafija v Libiji, smer razvoja na Balkanu, lakoti v Afriki, možnosti vojne na Korejskem polotoku ali jedrske vojne med Indijo in Pakistanom.”