Leta devetdeset, po prvih večstrankarskih volitvah, potem, ko sem bil že nekaj mesecev poslanec, mi je nemška Socialdemokratska stranka poslala debel paket gradiva, statute, sklepe kongresov in podobno. Kako so se spomnili ravno mene, mi je uganka. Poglobil sem se v materiale in se dokopal do splošnega vtisa, da se socialni demokrati že od Marxovih časov ukvarjajo z drobnimi, vendar zelo konkretnimi rešitvami. Ta ugotovitev me je navdala z upanjem, ker ob koncu stoletja komunizma, ki je tako rad posegal samo po širokopoteznih, radikalnih, pač revolucionarnih rešitvah, je ukvarjanje s podrobnostmi zastalo. V devetnajstem stoletju se je vse začelo s sindikati. Za delavce je potrebno zahtevati omarice, kamor bodo shranjevali delovne obleke in se zlikani napotili z dela. Za delavce je potrebno zahtevati tuše s toplo vodo, da ne bodo umazali delovnih oblek, ko se bodo zlikani vračali z dela. Točno mora biti določeno trajanje delo, nadurno in nedeljsko delo mora biti bistveno bolje nagrajevano. Vsak delavec se ima pravico izobraževati in njegove kvalifikacije in izkušnje je potrebno upoštevati pri plačilu. V gradivih se mi je Socialdemokratska stranka prikazala kot en sam boj, da ne bil kdo slabše plačan, kot je to primerno njegovim kvalifikacijam in izkušnjam. Ko se delavec po nekaj letih izkaže kot trajno uspešen in zanesljiv, mu zaupajo tudi banke, kupi stanovanje ali sezida hišo, ustvari družino in je trajno navezan na kraj bivanja, skratka, ima vso pravico do življenja in celo do združevanja, prostovoljnih dejavnosti in celo do politike. Delavec, pravzaprav delavci, so steber družbe. Zato jih ni mogoče kar tako premeščati in odpuščati. Če pa že kdo hoče kaj takšnega, mora naleteti na mnoge ovire. Delavec ima pravico do dela in do pravično plačanega dela. Takoj na začetku poti v demokratizacijo in samostojnost sta se prikazali dve socialno demokratski stranki: Tomšičeva Socialdemokratska stranka je postala Pučnikova in potem Janševa Socialdemokratska stranka. Kocjančičeva Združena lista socialnih demokratov pa je postala Pahorjeva Socialdemokratska stranka takoj, ko se je Janša naveličal starega imena in se preimenoval v Slovensko demokratsko stranko. Iz tega izleta v polpreteklost izvemo samo to, da se Borut Pahor, zdajšnji predsednik vlade, še ni naveličal socialno demokratskih načel. Vprašanje pa je, če so se jih njegovi ministri in Semoličevi sindikati že naučili. Socialdemokratska prizadevanja morajo pripeljati do konca divjega kapitalizma. Če hoče kdorkoli zagotoviti delavcem človeka vredno življenje, mora zagotoviti pravno državo, tako, brez divjih privatizacij, prodajanja česarkoli komurkoli, izčrpavanja podjetij, vpletanja desetin bank hkrati in obenem predvsem svet brez krize. V globalnem svetu imajo delavci pravico stavkati, sindikati pa se imajo pravico pogajati. V sistemu, kakršnega imamo, odločajo menedžerji in odvetniki in ti imajo pravico, da so izjemno dobro plačani, vendar nikjer ni čisto jasno ali so res nagrajevani po uspehih. Pravzaprav, kaj nekomu, ki je postal lastnik izjemnega premoženja pomaga, če se njegove delnice raztopijo v krizi? Kot vse kaže v času krize vedno temu ali onemu politiku pride na misel, da je mogoče sitnosti z delavskimi zahtevami in socialdemokratskimi načeli rešiti zgolj s takšno ali drugačno revolucijo in utrjevanjem avtoritarne oblasti. Če bi Slovenija ležala v Afriki ali na Kavkazu, bi že imela levo ali desno diktaturo. Tako pa imamo ministra Miklavčiča, ki bo izpeljal zdravstveno reformo, čeprav ZDA zdravstvene reforme nikakor ne zmorejo, pa ministra Svetlika, ki bo reformiral študentsko delo. Zamisel, da bi lahko brezposelni, upokojenci in študentje delali nekaj ur na teden, je odlična. Nikakor mi ne more biti jasno, zakaj Slovenija hoče imeti pet sto štirideset tisoč upokojencev, ki naj ne bi delali prav ničesar. Brezposelnih bo kmalu sto tisoč, študentov pa tudi. Brezposelni morajo iskati delo, kar je brez dvoma naporno garanje. Brezposelni se morajo izobraževati ali bi se vsaj morali. Študentje se izobražujejo, da bodo dosegli večjo ceno na trgu dela, vendar ni vedno jasno, če jim bo to uspelo in v kolikšnem času jim bo uspelo. Študentje naj ne bi delali preveč, posebno ne čez vikend po šestnajst ur na dan, ker potem se jim zna dogoditi, da bodo zaslužili v štirih vikendih več kot je najnižja plača. Sinteza iz skiciranih misli je nekako takšna: da bi delavci lahko v miru delali in dosegli šesto evrov najnižje plače, morajo upokojenci biti zadovoljni s tem, kar jim je že odmerjeno, brezposelni in študentje pa ne smejo kvariti razmer na trgu dela, vseeno kakšne motive imajo. Iz tega sledi, da je potrebno študentom, ki nimajo štipendij ali dovolj premožnih staršev, preprečiti, da bi se igrali konkurenco delavcem ali celo samim sebi v kasnejših obdobij in da ne bi nikoli mogli pomisliti, da se igrajo stavkokaze. Ta hip nam hočejo kovinarski delavci z napovedjo stavke dopovedati, da ima škarje in platno v rokah vlada, tako, da vlada in državni zbor razdeljujeta sredstva med generacijami in pri tem določata prioritete. Opozicija nas nenehno opozarja, da Evropa ni socialdemokratska, ampak ljudsko konzervativna. Edino, o čemer se je mogoče na našem planetu dogovoriti, je segrevanje, razgovori o delu, razdelitvi dela, pravicah, ki izhajajo iz dela in o zdravstvu pa so za politiko pretežka naloge. Počasi opažamo, da se država ne odziva dovolj hitro na zahtevo sindikatov, da morajo najnižje plače dosegati šest sto evrov neto, kar po mnenju Gospodarske zbornice pomeni, da bo še več brezposelnih in še več stečajev. Ni pravih idej. Komu je idej zmanjkalo, kapitalizmu, liberalizmu, narodnjakom, spremenjenim komunistom, delavcem ali socialdemokratom, pa ob splošni globoki zaskrbljenosti medijev in njihovih zmagovitih komentatorjev skoraj ne znamo več razbrati. Nikjer ne vidim socialdemokratske natančnosti, občutka za drobne, praktične rešitve, za postopen razvoj gospodarstva in preobrazbo družbe. Zdi se, da se danes od Evrope ne moremo veliko naučiti. Praktičnosti nas Evropa pač ne bo naučila.