"Šef je mojemu možu dejal, da si gre lahko k njemu domov po televiziji ogledat kronanje. Šefova dnevna soba je bila prepolna ljudi. Njegova žena je bila zelo prijazna in je vsem postregla s čajem. Nekateri so kilometre prepešačili po dežju, in vsem je bilo žal, ko je bilo vsega konec. Zelo lepo smo se imeli." Tako je kronanje kraljice Elizabete II., 2. junija 1953, opisala Violet Wolstencroft, ena od podanic njenega visočanstva.
A to so bili čisto drugi časi, britanska monarhija si je že opomogla od hude krize, ki jo je z abdikacijo povzročil Elizabetin stric, kralj Edvard VIII., novo kraljico, ki si to nikoli ni zares želela postati, so podaniki navdušeno sprejeli, monarhija ni bila vprašljiva. Elizabeta II. je svoje dolžnosti od prvega trenutka jemala zelo resno, nenazadnje je bila v 55 letih vladanja monarhinja 32-im narodom, danes pa je kraljica 128 milijonom ljudi v 16 državah.

ENA KRALJICA, 11 PREMIERJEV

V času "nove elizabetanske dobe" so se pozicija Velike Britanije v svetu, njeno gospodarstvo in družbena struktura precej spremenili in marsikatera tradicionalna institucija je doživela hud udarec. S popolno predanostjo dolžnostim monarha, tihim pragmatizmom in dostojanstvom v tudi najbolj turbulentnih časih, pa si je kraljica, ena redkih stalnic, zagotovila izjemno spoštovanje in priljubljenost ne le pri svojih podanikih, ampak po vsem svetu.

Danes 82-letna Elizabeta II. je bila vedno zelo na tekočem z dogajanjem doma in po svetu, kar je spravilo v neroden položaj marsikaterega britanskega premiera, in za časa njene vladavine se jih je zvrstilo že 11. Laburistični premier Harold Wilson je ob upokojitvi dejal: "Svojemu nasledniku bom vsekakor svetoval, da še pred audienco pri kraljici naredi domačo nalogo." Čeprav je ob nastopu njene vladavine na premierskem stolčku sedel Winston Churchill, ki ga je Elizabeta zelo spoštovala, on pa jo je naravnost oboževal, kraljičini prijatelji pravijo, da je imela najbolj pristen odnos z laburističnim premierom Jamesom Callaghanom, medtem ko govorice o težkem odnosu s torijko Margaret Thatcher niso potihnile vseh 11 let, kolikor je bila "železna lady" na čelu britanske vlade. John Major je bil tisti torijski premier, ki mu mnogi očitajo, da v času, ko se je javno mnenje obrnilo proti kraljevi družini, ni storil dovolj za zaščito kraljice. Po njegovem nasvetu je začela kraljica leta 1993 britanski vladi plačevati davke. Po Majorju je prišel laburist, Tony Blair. Samo štiri mesece po njegovi vselitvi na Downing Street 10 je monarhijo pretresla najhujša kriza po abdikaciji. Smrt kraljičine takrat že bivše snahe, princese Diane, je bil trenutek, ko se je ljudstvo prvič obrnilo proti kraljici. Po splošnem mnenju je kraljeva družina ob tragediji izjemno priljubljene princese ostala preveč hladna, tako pa so mislili tudi časniki, ki so sicer tradicionalno naklonjeni kraljici in monarhiji. Duhove je nekoliko pomiril šele televizijski nagovor javnosti, h kateremu sta jo menda nagovorila kraljica mati in Tony Blair, ter poklon celotne kraljeve družine krsti pokojne Diane. V nasprotju s splošnim mnenjem, da kraljica Diane ni marala, še posebej, ko so se začele zakonske težave s princem Charlesom, pa se tako kraljičini, kot tudi Dianini biografi strinjajo, da je med njima le obstajala naklonjenost, toda kraljica Diane ni vedno razumela. Dobro pa se je, vsaj na začetku, razumela s Tonyjem Blairom, a se je ta odnos pozneje precej ohladil. Kraljica je menda negodovala, češ da je Blair ne obvešča dovolj o zadevah, pomembnih za državo. Za ohladitev njunega odnosa je bila bržkone precej zaslužna Blairova žena Cherie, sicer velika nasprotnica monarhije. V svoji letos izdani biografiji je med drugim zapisala, da je pred kraljico samo enkrat naredila poklonček, kot to za dame predpisujejo dvorna pravila, pozneje pa je protokolu zadostila raje s priklonom glave. "Veliko bolj sproščena sem bila s priklonom glave in kraljica očitno ni imela nič proti, kajti ko je enkrat videla moj poklonček, pri drugem verjetno ne bi mogla ostati resna," je menila Cherie Blair.

DVA OBRAZA ELIZABETE II.

Čeprav navzven vedno resna in zadržana, konzervativna, ko gre za vero, moralna načela, družinske zadeve in oblačenje, ima kraljica odličen smisel za humor. Znano je, da družinske člane in tesne prijatelje rada zabava z oponašanjem ljudi, ki jih srečuje. V božičnem času se menda vsa družina neizmerno zabava, ko si izmenjujejo "trapasta" darila. Kraljica obožuje živali, predvsem konje in pse, in ko jo je nekoč nek novinar vprašal, kako se "mini Dacshundi" parijo s precej večjimi ovčarji, mu je odvrnila: "Čisto preprosto je. Pomagamo jim s kosom opeke." Tako kot prenekateremu predniku, tudi njej Buckinghamska palača ni preveč ljuba in čas raje preživlja na gradu Windsor, ki ga ima za svoj dom. Dobro poučeni pravijo, da si za zajtrk najraje privošči v mehko kuhana jajca, še vedno pa se rada zabava ob gledanju televizijske nadaljevanke Doctor Who. V nasprotju s splošnim prepričanjem v ročni torbici poleg robčka, ogledala, glavnika in šminke, nosi tudi denar. Vsako nedeljo pri maši namreč obvezno na pladenj za prispevke položi bankovec. Kraljica za svoja številna potovanja po svetu ne potrebuje potnega lista, uradne limuzine, v katerih se vozi, pa so brez registrskih tablic. Kraljica nikoli ne daje intervjujev in četudi redna gostja na številnih kulturnih dogodkih, v zasebnem življenju ne kaže pretiranega zanimanja za kulturo ali umetnost in se raje posveča fotografiji, psom in konjskim dirkam. Leta 1981 ji je veščina jahanja rešila življenje, ko je 17-letni bivši pilotski kadet v njenega preplašenega konja izstrelil šest slepih nabojev. Čeprav neizpodbitno zvesta svojemu možu, princu Philipu, se je med enim od številnih varnostnih spodrsljajev med njeno vladavino, leta 1982 v njeni spalnici v Buckinghamski palači sredi noči znašel Michael Fagan. Kraljica je pokazala veliko mero zbranosti in zvitosti, saj se je s Faganom, ki je menda ni nameraval ubiti, zapletla v pogovor in mu ponudila cigareto. Ko je pozvonila in kot nekadilka od osebja zahtevala cigarete, so v palači sprožili preplah in Fagana kmalu aretirali.
V nasprotju z Elizabeto II., ki je spoštovana in priljubljena, si je njen mož, princ Philip, v glavnem pridobil zgolj spoštovanje ljudstva in sicer za desetletja trdne opore kraljici, medtem ko bi mu priljubljenost bolj težko pripisali. Vojvodi Edinburškemu namreč večkrat z jezika uidejo precej neprimerne opazke. Med državnim obiskom na Kitajskem, leta 1986, je skupini britanskih študentov dejal: "Če boste še dolgo ostali tukaj, boste dobili vsi poševne oči." Leta 2001 je 13-letnemu dečku povedal, da je predebel, da bi postal astronavt. Istega leta je med obiskom Avstralije nekega aboridžina vprašal: "Še kar mečete sulice?" Med recesijo, leta 1981, je ob neki priložnosti pripomnil: "Vsi so govorili, da bi morali imeti več prostega časa, zdaj pa se pritožujejo, da so brezposelni." Britanskega študenta, ki je popotoval po Papui Novi Gvineji je pozdravil z besedami: "Torej vam je uspelo, da vas niso pojedli?" Za staromodno električno omarico v neki tovarni blizu Edinburgha pa je dejal, da je videti, kot bi jo namestil kak Indijec. Ali je kraljici ob teh izjavah šlo na smeh, ni dokumentirano.

PRILAGAJANJE SODOBNEMU ČASU

Za časa vladavine Elizabete II. je prišlo do čedalje glasnejših zahtev po opustitvi monarhije in vzpostavitvi republike in kraljeva družina se je bila prisiljena začeti prilagajati času v katerem živimo. Kraljevski protokol, ki se ga bodo morali držati tudi Slovenci, s katerimi se bo kraljica srečala, je na splošno sicer še vedno precej strog. Kraljica je vedno tista, ki spregovori prva, ob začetku pogovora pa jo je treba najprej nasloviti z njeno veličanstvo, pozneje pa z gospa. Po novem pa se pred njo ni treba več priklanjati, medtem ko pretirane pristnosti, kot so, na primer, dotiki, protokolarna služba še vedno ne priporoča.
Na redke izbrance, ki jim je dano srečati se s kraljico, ta navadno pusti izjemen vtis. Iztok Mirošič, slovenski veleposlanik v Londonu, ki bo svoj mandat zaključil z obiskom kraljice v Sloveniji, se je z njo srečal kar nekajkrat in te izkušnje opisuje takole: "Ta srečanja so vedno zelo prijetna, namenjena pa so temu, da se predstavi državo, njene dosežke. Na srečanju na gradu Windsor, v času slovenskega predsedovanja Slovenije Evropski uniji, je kraljica pokazala izjemno zanimanje za naše predsedovanje, za naše prioritete, zlasti pa za okoljsko tematiko." Iztok Mirošič pravi, da je prvo srečanje s kraljico za vsakega veleposlanika v Londonu zelo vznemirljiv dogodek.  Elizabeta II. je po njegovih besedah zelo topel, zelo načitan in dobro poučen sogovornik. "Pogovori vedno potekajo na ustrezni protokolarni ravni, a so praviloma zelo sproščeni. Zanima jo veliko stvari. Za Slovenijo ve, da je to zelo uspešna država, ki je v 17 letih naredila izjemen napredek, in moram reči, da to nikogar ne pušča ravnodušnega, tudi kraljice ne."
Zgodovinski obisk njenega visočanstva v samostojni Sloveniji po Mirošičevih besedah nosi dve sporočili. "Nekatere države na njen obisk čakajo leta in leta, zato je njen prihod potrdilo razvoja izjemnih bilateralnih odnosov, po našem razumevanju pa gre tudi za sporočilo širši regiji, da je vendarle Slovenija tisti model, ki mu velja slediti," je prepričan Iztok Mirošič.