»Rimskokatoliška cerkev (RKC) je pritlehna kriminalna združba, ki jo poganjajo vsi najnizkotnejši apetiti tega sveta, njeno telo je nagnito od vsega tistega, pred čemer naj bi vera ljudstvo obvarovala,« je na nekem spletnem forumu zapisal uporabnik. »Njeni številni 'dostojanstveniki' so bolj izprijeni in pokvarjeni, kot bi navadnemu smrtniku sploh lahko prišlo na misel,« je zapisal drugi. A vse to je že ob koncu sedemdesetih let, pod pontifikatom Pavla VI., vedel Joseph Ratzinger in leta 1977 zapisal: »Cerkev za številne vernike postaja glavna ovira v njihovem verovanju; v njej ne zmorejo več najti drugega kot človeško oblastiželjnost.«

Da je manj kot pol kvadratnega kilometra velika, leta 1929 izsiljena mestna državica Vatikan z manj kot 900 stalno prijavljenimi prebivalci (najmanjša državna tvorba na svetu) gnojni tur na že tako davčno podhranjenem in od korupcije razžrtem telesu italijanske republike, ni nobena novost; novost pa je maja izdano knjižno delo Gianluigija Nuzzija Vaticano S. p. A. (Vatikan, delniška družba). Gre za edinstven vpogled v finančne posle Vatikana, v papeževo vatikansko banko, imenovano IOR (Istituto per le Opere di Religione), ki je po mnenju enega vodilnih tednikov v državi osma največja pralnica denarja na svetu. Knjiga s podnaslovom Resnica o finančnih in političnih škandalih cerkve iz skrivnih arhivov razkriva, s čim vse in predvsem kako cerkev, ki bi morala v sodobnih nacionalnih državah imeti le marginalno, karitativno vlogo, posega v življenje navadnih smrtnikov. Gnojni tur je močna besedna zveza. Zakaj torej tako močan izraz? Ker Vatikan, ki je tuja država, de facto živi na ozemlju Italije, se na njem napaja in razrašča in leta 1984 jo je s pritiski na takratnega socialističnega (!) premiera Bettina Craxija celo prisilil, da je podpisala nekakšen aneks k lateranskemu konkordatu (ustanovna listina države Vatikan), aneks, ki je RKC med drugim omogočil prirejanje bilanc, da lahko poslej (tudi letos) prikazuje rdeče številke. Hkrati si že 25 let v popolni tajnosti prilašča milijarde evrov. Od slovitih osmih promilov, ki jih sme vsak dohodninski zavezanec na leto nameniti državi ali verskim skupnostim, od davčnih olajšav in cele vrste umazanih poslov.

Milijarde, milijarde ...

Izvirni greh sta 11. februarja pred 80 leti po treh letih pogajanj podpisala takratni fašistični premier Benito Mussolini v imenu italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. in kardinal Pietro Gasparri, vatikanski državni tajnik, v imenu takratnega papeža Pija XI. Italijani so na podlagi tega dokumenta leta 2004 iz državnega proračuna plačali skoraj pol milijarde evrov za plače učiteljev verske vzgoje, 260 milijonov za katoliške šole in 50 milijonov za pet katoliških univerz, 25 milijonov za dobavo vode državi Vatikan in 20 milijonov za univerzitetni kampus, ki pripada Opusu Dei, 20 milijonov kot draginjski dodatek za učence in dijake katoliških šol, 9 milijonov za sklad za socialno varnost zaposlenih v Vatikanu in njihovih družinskih članov, 9 milijonov za obnovo verskih zgradb, 8 milijonov za plače vikarjev v italijanskih oboroženih silah in 7 milijonov za socialno zavarovanje duhovnikov, 5 milijonov za Bolnišnico očeta Pija v mestu San Giovanni Rotondo, skoraj 3 milijone za organizacijo oratorijev in še in še: skupaj nekaj manj kot 3 milijarde evrov. Poleg vseh davčnih oprostitev, ki znašajo še okrog 6 milijard evrov. Vsako leto! Če bi se Italija otresla cerkve in privilegijev, ki si jih je ta z leti priborila z lobiranjem in izsiljevanjem vlad vseh političnih usmeritev, bi lahko vsem državljanom prepolovila davke. RKC pa na italijanskem ozemlju ustvarja tudi mastne prihodke, 40 milijonov domačih in tujih romarjev, ki vsako leto obiščejo različne romarske kraje po državi, ji navrže še dodatnih pet neobdavčenih milijard evrov; z neprecenljivimi nepremičninami, nekdanjimi semenišči v starem rimskem mestnem jedru, ki jih oddaja hotelskim verigam, da v njih uredijo razkošne hotele in apartmaje za petične goste, pa zasluži še nekaj sto milijonov. Rimski mestni svetnik Mario Staderini pravi, da ima RKC v Rimu v lasti več kot četrtino nepremičnin, v preostanku države pa kar 22 odstotkov, zanemarljivo ni niti to, da ima dvesto italijanskih škofij in skoraj 30 tisoč župnij v lasti še četrt milijona takšnih in drugačnih nepremičnin. Omeniti velja še približno 25 milijonov, ki jih Vatikan vsako leto zbere od vernikov pri mašah; čeprav so cerkve napol prazne, vatikanske blagajne pokajo po šivih. Seveda RKC za vse to državi ne plačuje nobenih davkov. Še več, meddržavni dogovori institucijam italijanske države ne dovoljujejo nikakršne preiskave vatikanskih financ in denarnih tokov. Toliko o krščanski skromnosti.

Krščansko poštenje

Nedavno se je v italijanskih medijih pojavila zgodba mlajše ženske, ki je imela od starejšega lastnika v najemu trisobno stanovanje v kondominiju v središču Rima. Lastnik je pred časom umrl in nekaj deset stanovanjskih enot zapustil cerkvi. Najemniki so kmalu prejeli pismo banke IOR, da se morajo v najkrajšem času izseliti, niti govora ni bilo o podaljšanju najemnih pogodb ali o možnosti odkupa. Omenjena najemnica trdi, da je IOR stanovanjsko zgradbo nato navidezno prodal neki nepremičninski agenciji, da bi ta stanovalce deložirala s svojimi metodami. Od tridesetih so ostali le štirje, ki nameravajo pravico iskati na sodišču. Toliko o krščanskem usmiljenju.

Ta zgodba je v primerjavi s tistim, kar Nuzzi razkriva v svoji knjigi, le lahkotno poletno branje. Priljubljeni italijanski komik, aktivist in bloger Beppe Grillo je razmere v državi povzel takole: »Povojno Italijo je mogoče razumeti samo skozi prepletenost mafije, prostozidarstva, Vatikana in deviiranih delov državnih institucij, štirih svetov, ki se pojavljajo v najtemačnejših dogodkih naše republike. Knjiga Vatikan, d. d. zaradi skoraj naključnega dostopa do obsežnega arhiva uradnih dokumentov prvič pojasnjuje vlogo banke IOR v prvi in drugi republiki.«

Knjiga je nastala, ker se je Nuzzi dokopal do več tisoč tajnih uradnih dokumentov, ki jih je na varnem v Švici hranil msgr. Renato Dardozzi. Ta je bil v devetdesetih letih svetovalec vatikanskega državnega tajništva, ki ga je od leta 1990 do 2006 vodil kardinal Angelo Sodano. Dardozzijeva naloga je bila Sveti sedež vedno varno pripeljati iz najbolj nepremišljenih, drznih in umazanih finančnih operacij in škandalov, v katere se že od ustanovitve zapleta IOR. Že ob koncu šestdesetih let je vatikanska banka postala eden pomembnejših igralcev svetovnega bančništva. Z ameriškim nadškofom, kasneje kardinalom Paulom Marcinkusom na čelu je postala pomembna os za pranje denarja ob pomoči banke Banco Ambrosiano, ki jo je vodil »božji bankir« Roberto Calvi, in številnih skrivnostnih podjetij iz Luksemburga, s Kajmanskih otokov in iz Paname, prevzela pa je tudi nadzor nad številnimi italijanskimi poslovnimi bankami. Delovala je kot podzemni kanal za pretok denarja, iz katerega so se napajali različni skrivnostni skladi, od tam pa so prihajale tudi podkupnine visokim državnim uradnikom, celo predsednikom vlad. Ker banka IOR razen sedeža v Vatikanu nima podružnic, je logično, da imajo do nje dostop le najbolj posvečeni; ti se navadno izdajajo za dobrotnike, ki naj bi cerkvi darovali denar. V resnici gre za nezakonit denar kriminalnega izvora, ki ga »dobrotniki« prinesejo v banko, ta pa jim ga hrani z letno obrestno mero 12 odstotkov. IOR vsako leto omogoči italijanskim utajevalcem davkov, da skrijejo, prenakažejo ali položijo več milijard evrov. V papeževi banki se tako srečujejo dobrodelne organizacije, mafijsko podzemlje, gradbeni lobiji, vplivni prostozidarji, visoka politika, v zvezi z njo so se v preteklosti omenjali ruski nacionalist Vladimir Žirinovski, pred njim pa kak Kennedy, Richard Nixon in številni drugi. Toliko o krščanskem poštenju.

Piergiorgio Odifreddi v knjigi Zakaj ni mogoče biti kristjan (in še toliko manj katolik) povzema podatek, da vesoljna RKC za dobrodelne namene porabi le 20 odstotkov sredstev, za vzdrževanje klera 34, preostanek, kar 46 odstotkov, pa za »potrebe kulta«. Iz skladov banke IOR (posredno torej iz denarja od davčnih olajšav, denarja italijanskih davkoplačevalcev) so prišla tudi »rezervirana sredstva« v višini 7 milijonov dolarjev, ki jih je Vatikan v turbulentnih letih 2001 in 2002 dal na voljo ameriškim škofom, da so z njimi kupovali molk staršev in otrok, ki so jih zlorabljali duhovniki po vsej državi. Potrebe kulta? Nekateri viri navajajo, da je za ta sredstva osebno poskrbel kardinal Ratzinger, ki se je zadnjih dvajset let pred začetkom svojega pontifikata vprašanju nedotakljivosti pedofilskih duhovnikov posvečal še posebej goreče. Znano je, da je od leta 1984 poskušal dosledno uveljaviti zloglasni dokument Crimen Sollicitationis (Zločin nagovarjanja (k spolnim odnosom)), ki ga je Kongregacija za nauk vere sicer izdala že leta 1962, leta 2001 pa ga je dopolnil in poslal vsem škofom na svetu. Na podlagi tega dokumenta so osumljene duhovnike z vsega sveta, da bi ušli roki pravice, skrivoma premeščali sem ter tja (v slovenskem primeru tudi v afriški misijon), in čeprav so nekatere naposled izobčili iz cerkve, jim še danes zagotavljajo zavetje v Vatikanu in jih nemara vzdržujejo. Toliko o krščanski skrbi za sočloveka.

Prvi šef banke vatikanske banke (IOR), omenjeni Paul Marcinkus, je nekoč dejal: »Je mogoče živeti v tem svetu, ne da bi se zanimali za denar? Cerkve ni mogoče voditi le z zdravamarijami.« Očitno res ne.

Več berite v Mladini