Drago požeruštvo!

Verjetno bi bilo po tolikšnem, šestletnem premoru po zadnji izdaji izbora v matični reviji objavljenih člankov lepo, ko bi obelodanili vzroke za vse predolgo odsotnost s knjižnih polic. Saj je bila nanizanka Konzumov mišljena kot sproti dopolnjujoč in nadgrajujoč se, kakorkoli že nepopoln, a vendarle priročen vodič po brezpotjih slovenske in Slovencem bližnje kuhinje, po ugriza vrednih restavracijah, oštarijah in kmetijah. A naj nam bo dovoljeno, da se zaenkrat izognemo odgovoru na kočljiva vprašanja in raje razjasnimo merila pričujoče izdaje.

Z novo, uporabnejšo geografsko razdelitvijo posodobljeni izbor je plod terenskega dela zadnjih treh let. Izjeme, ki so starejšega datuma, so večkrat preverjeni zimzelenčki, za katere da ata Ilovar več od nohta v ogenj, ustanove, o katerih kondiciji smo obveščeni sami ali nas obvešča sorodno jedstvo in lokacije, ki jamčijo za preživetje v manj razvitih pokrajinah. Kakor je znano, gredo Ilovarjevi jest, kadar računajo, da bodo naleteli na največjo izbiro in na najbolje pripravljene gostince. Zato je pri obisku tu priporočenih postojank, kjer se je nadejati najmanj užitka, upoštevati specifiko in namembnost – kakor se v mestne oštarije ne hodi ob nedeljah, boste težko našli koga s turistično razvitega območja, ki bi med tednom sploh podkuril pod štedilnikom. S še posebno izostrenim občutkom se je lotiti naročil na kmetijah, kjer ni stalnega priliva gostov in se radi vse, do zadnjega štrudlja, zmenijo vnaprej, še posebej pozorno je prebirati opombe med vrsticami in v opisu, da ne pride do nezgode ali nesporazuma. Upoštevati je tudi, da si Ilovarjevi vedno privoščijo glede na okoliščine maksimalni, praznični scenosled, kakršnemu bo težko sledila večina bralstva in da je temu prehranjevalnemu načelu prilagoditi končni znesek pustolovščine.

Kljub temu, da sta poznavalsko objedanje in umetelna priprava jedi tudi v domovini postala panogi, na kateri se mora spoznati vsak, kateremu gre za socialne veščine in napredek, pa se Ilovarjevi še vedno ne najdemo v hierarhiji. In nam vrhunsko pripravljena kmetska ali vsakdanja jed še vedno ne diši nič manj sladko od vrhunsko, sledeč svetovnim trendom pripravljene delikatese. V oštarije se morda hodi zaradi slovesa, zaradi posebno obširne vinske karte, modno urejene okolice ali dovolj visokega računa, ampak o kakovosti obeda povedo dovolj že prebavila, za katera navadno skrbijo v ozadju varno skriti kuharji in nabavni. Zatorej – ko se boste naslednjič zadovojno pogladili po trebuhu, ne pozabite na v vseh civiliziranih deželah samoumevno napitnino, morda pride do naslovnika.
Vzemite z zrnom soli ali s pestjo ocvirkov, Vaš Ivan Ilovar.

Knjigo Konzum lahko kupite v knjigarnah in na naši spletni strani.