»Lahko govorimo o miru, vendar je težko najti mir sredi genocida«

Mag. Samar Zughool je rojena v Amanu, v glavnem mestu Jordanije, živi pa v Sloveniji. Je politologinja, vodja medkulturnih usposabljanj in raziskovalka. Že v Jordaniji je s pomočjo improviziranega gledališča in plesa iskala načine, kako graditi mostove med različnimi kulturami, podobno počne zdaj v Sloveniji, kamor se je preselila pred približno desetimi leti. Kot članica delovne skupine za enakost spolov pri evropski konfederaciji razvojnih nevladnih organizacij CONCORD trenutno raziskuje integracijo načela enakosti spolov v migracijske in mednarodne politike.

»Kitajska s podporo litijionskih električnih baterij razvija drone, ki so že zmožni prepeljati enega ali dva potnika«

Iztok Seljak, letnik 1964, je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, že v nalogi MBA ter magistrski in nato doktorski nalogi na IEDC pa se je ukvarjal z brezogljično mobilnostjo prihodnosti in inovacijami poslovnih modelov.

»Če je politika obljubila, da bomo vsako leto začeli graditi 3000 novih stanovanj, potem je jasno, kaj to potegne s seboj. Moramo imeti zemljišča in hkrati je treba zagotoviti denar.«

O tem, ali bo vladajoči koaliciji uspelo uresničiti velike obljube o preporodu slovenskega nacionalnega stanovanjskega programa, bo na koncu presojal Črtomir Remec. Je starosta slovenske stanovanjske politike, lani je bil že tretjič imenovan za direktorja republiškega stanovanjskega sklada. Pod njim se je sklad usmeril v povečanje ponudbe javnih najemnih stanovanj, kar je nato postala tudi državna politika. Ta pa je zdaj pred odločilnim zadnjim letom: videli bomo, kako realne so bile obljube o novih 20 ali celo 30 tisoč stanovanjih v naslednjih desetih letih.

»Očitati Golobu, da je avtoritaren politik, je smešno. Propaganda pa ga nenehno kaže kot zakrinkanega avtoritarca in Tinino copato.«

Peter Klepec ni le mitološki junak, ampak je tudi filozof. Je znanstveni svetnik in izredni profesor, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ter tam predava na tudi na Podiplomski šoli. Leta 1998 je doktoriral pri Slavoju Žižku, njegov srednješolski učitelj pa je bil Slavko Gaber. Peter Klepec ne skriva, da je levičar, a se hkrati sprašuje, kaj je levica in zakaj je v tem ponorelem svetu pomembna. Vprašajmo se še drugače: bi bil ta ponoreli svet boljši, če bi imela v njem levica kot politična sila več moči? In seveda, zakaj?

»Novi sistem bi bil preveč pregleden, bistveno bolj, kot bi si marsikdo želel«

Uvesti celovit sistem progresivne obdavčitve premoženja je koalicijska zaveza te vlade in del te zaveze je nepremičninski davek, ki bi nadomestil nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, NUSZ, s katerim zdaj občine na leto zberejo nekaj več kot 250 milijonov evrov.

Nika Kovač / »Populisti ljudem uničujejo življenja, v družbo pa vnašajo tesnobo in anksioznost. Samo zato, da bi pridobili lastno korist – oblast in denar.«

Nika Kovač, antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec, je v zadnjih letih z novim pristopom preoblikovala način delovanja civilne družbe v Sloveniji. Ta novi način političnega in družbenega delovanja, ki ga je razvila skupaj s sodelavkami in sodelavci, so prepoznali tudi v tujini in jo začeli prositi za nasvete. Zato danes s številnimi aktivisti iz najrazličnejših držav deli izkušnje, ki jih je nabrala doma, obenem pa lahko od blizu opazuje in spoznava obnašanje populistov in avtoritarnih politikov po vsem svetu. Pravi, da se med seboj ne razlikujejo kaj dosti.

Slavko Gaber / »Ni vprašanje, ali Robert Golob lahko reši mandat – to je dolžan storiti«

Slavko Gaber je bil nekoč minister za izobraževanje z najdaljšim ministrskim mandatom v vseh vladah velike LDS, bil je tudi eden od podpredsednikov te stranke. Po njenem zatonu se je iz politike umaknil, danes je profesor na ljubljanski pedagoški fakulteti, kjer se ukvarja z vprašanji edukacije. Verjetno je eden od najboljših poznavalcev različnih šolskih sistemov v Sloveniji, skupaj s somišljeniki pa je konec januarja pripravil obširen dokument, ki naj bi postavljal temelje za sistemski premislek o prihodnosti slovenskega izobraževanja. Gre za alternativno različico »vladnega« nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki ga je v torek predstavila skupina pod vodstvom dekana pedagoške fakultete dr. Janeza Vogrinca. Zakaj dva programa? Dve strategiji? Gaber bi na to vprašanje odvrnil, da so razlike že v samem izhodišču.

»Če družba ne ve, kaj početi z mladimi, potem smo jih pustili na cedilu«

Jani Kovačič je glasbenik in kantavtor, doštudiral je filozofijo in sociologijo, večino življenja je poučeval. Učitelj je bil vse od leta 1982, od tega zadnjih 30 let profesor filozofije na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad. Lani se je upokojil. Ko smo ga pred leti vprašali, česa se je mogoče naučiti od mladih, je dejal, da »največ o tem, kakšen je svet v resnici«. Mladi so vedno ogledalo družbe, so odsev sveta, v katerem odraščajo. Z Janijem Kovačičem smo se med drugim pogovarjali tudi o tem – kakšno podobo v ogledalu slikajo generacije dijakov, ki jih je poučeval.

Gašper Beguš / »Znanstvena fantastika je že postala del resničnosti«

Gašper Beguš je raziskovalec in docent na lingvističnem oddelku kalifornijske Univerze v Berkeleyju. Diplomiral je na Univerzi v Ljubljani in doktoriral na Harvardu, kasneje pa je kot docent deloval tudi na Univerzi Washington. Osrednji vprašanji njegovih študij sta, kako se ljudje učimo govoriti in ali je jezik nekaj unikatno človeškega, kar raziskuje na presečišču jezikoslovja, strojnega učenja in nevroznanosti. Po drugi strani poskuša razumeti tudi, kako delujejo nevronske mreže in veliki jezikovni modeli, s tovrstnimi raziskavami pa išče vzporednice in razlike med tem, kako se jezika učimo ljudje in kako umetna inteligenca.

Simon Kardum / »Seveda so črni boljševiki zadovoljni, vendar meni ni do smeha«

Simon Kardum je izkušen državni uradnik in izkušen kulturni menedžer. Ko je, kot edini človek od zunaj, poleti postal član nove uprave RTV Slovenija, se je zdelo, da bo lahko javnemu mediju pomagal. A to se je samo zdelo, po štirih mesecih in pol mandata je nepričakovano odstopil in v odstopni izjavi zapisal, da je bilo vse skupaj precej »bedno«. V tej hiši se, tako Kardum, »ne more in ne sme ničesar spremeniti, če pa se že kaj hoče spremeniti, se spreminja le zato, da se ne bo ničesar spremenilo«.

Jonas Sonnenschein / »Ne zavedamo se, na kako ranljivem območju je Slovenija in koliko je na kocki«

Dr. Jonas Sonnenschein (rojen leta 1984) je leta 2019 doktoriral na Univerzi v Lundu na Švedskem, kjer je do nedavnega tudi predaval na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo. V doktorski disertaciji je zeleno rast in razogljičenje preučeval z vidika političnih ciljev, ukrepov in vedenjskih mehanizmov, v zaključnih ugotovitvah pa je poudaril zlasti premajhno velikopoteznost in odločnost pri ukrepanju.

Barbara Rajgelj / »Pohlep ni odločitev posameznika, ki raste v praznem prostoru. Danes je pohlep gonilo sistema.«

Dr. Barbara Rajgelj je profesorica na Fakulteti za družbene vede, pravnica, aktivistka, ustanoviteljica ljubljanskega Pritličja, predvsem pa ženska, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi. Včasih je prav jezna, a vseskozi izredno čuteča in vztrajna pri preganjanju teh ali onih sistemskih krivic. Je tisto, česar v slovenski družbi primanjkuje, je klasična, kritična javna intelektualka, za katero sta javnost in njen pomen polje njenega delovanja. Takšni ljudje so za družbo izredno dragoceni.

Aleksander Mervar / »Nehajmo govoriti o nižji ceni elektrike, ker je ne bo. Pozabimo na obdobje pred letom 2022.«

V hierarhiji državnih elektroenergetikov zaseda Aleksander Mervar najvišje mesto: ni le direktor Elesa, to je državnega podjetja, ki skrbi za visokonapetostno omrežje, od letos, ko je vlada Elesu pripojila še družbo SODO, je odgovoren tudi za distribucijsko omrežje, torej za vso infrastrukturo od daljnovodov do hišnih priključkov. Mervar je svojo kariero začel v Zasavju, zapiral je Rudnik Trbovlje - Hrastnik, vodil je ljubljanski TE-TOL, od leta 2013 je na čelu Elesa, od junija letos pa je tudi predsednik Energetske zbornice Slovenije.

Marko Milosavljević / »Koncept novinarstva je skregan z logiko politične propagande«

Dr. Marko Milosavljević je eden izmed najboljših poznavalcev slovenske medijske scene, nekoč je bil novinar, potem je zašel v profesuro. Že dolgo vztrajno in sistematsko opozarja na zlom medijske krajine v Sloveniji, opozarja na nevarnosti, na pasti, na ogrožanje demokracije in njenih vrednot. Politika ga ne posluša. Pričakovano, neodvisni mediji politiki niso nikoli v interesu, kot ji ni v interesu močan in neodvisen javni zavod RTV Slovenija. Razlike so le v podrobnostih, ena politika bi ga rada uničila, druga pa ga pušča v negotovosti. Sprenevedanje obojih pa je prav neverjetno.

Danuša Štiglic / »Na prvem mestu pri mojem delu je vedno dobrobit živali in na to sem ponosna«

Pogovarjali smo se z Danušo Štiglic, veterinarsko inšpektorico, ki je nedavno kmetu iz Leskovca pri Krškem odvzela 24 glav živine in sprožila ogorčenje veterinarjev in bes kmetov. Težava enih in drugih, pravi, je tudi v tem, da so preveč povezani med seboj, kar veterinarjem otežuje delo, najkrajšo pa potegnejo živali. Oznake, da je bolj aktivistična inšpektorica od večine, se ne brani. Ne skriva, da je med inšpektorji zagotovo v vrhu po številu odvzemov živali, a dodaja, da ima pred očmi vedno najprej dobrobit živali, kar naj bi bila ne nazadnje tudi glavna naloga veterinarjev.

Vlasta Jalušič / »V Gazi se dogaja genocid. In Slovenija bi morala že zdavnaj priznati Palestino.«

Dr. Vlasta Jalušič je ustanoviteljica Mirovnega inštituta, redna profesorica, avtorica, prevajalka knjig, odlična poznavalka del Hannah Arendt, filozofinje nemško-judovskega rodu, ki je ob spremljanju sojenja nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu razvila tezo o banalnosti zla. Ravno to se dandanes dogaja v Gazi. Žrtve Hamasa postajajo storilci nezaslišanih dejanj, pri čemer obstaja popolna odsotnost samorefleksije in etične presoje dejanj izraelskih vojakov nad Palestinci, storjenih v imenu obrambe lastnega naroda.

Človek, ki skrbi za mestna drevesa

Vse izrazitejše podnebne spremembe, ki botrujejo radikalnim vremenskim pojavom, kot so huda poletna vročina in drugič spet ujma z močnim vetrom in dežjem, zaradi katerega sledijo poplave, so našo pozornost končno preusmerile k razmisleku, kako zares ravnamo z naravo, hkrati se je spremenil tudi naš odnos do odločevalcev in politike. Državljani zahtevamo, da politika prisluhne nam in naravi. Kakšne bodo v prihodnje bivalne razmere na podeželju in v mestih, se sprašujemo. Tako se je med drugim v središču naše pozornosti znašla tudi pomembnost odraslih dreves, s tem pa pomen arboristike, vede o gojenju, negovanju in zdravljenju dreves.

Dušan Mes / »Obljubljam, da bo po letu 2026 vse boljše. Spremembe bodo velike.«

Dušan Mes je generalni direktor Slovenskih železnic od leta 2012, na tej funkciji je torej že 11 let. Pravkar teče njegov tretji mandat, kar je izjemen dosežek, saj njegovi predhodniki na čelu Slovenskih železnic navadno niso preživeli niti dveh let. Mes, ekonomist po izobrazbi, je karierni vzpon doživel v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil imenovan v Casino Portorož, kasneje pa je poskušal tudi reševati SCT. V primeru Slovenskih železnic je bil sicer precej uspešnejši, saj mu je uspelo doseči sporazum s sindikati in zmanjšati zadolženost železnic. Je pa tudi res, da je vodenje železnic prevzel v trenutku, ko so investicije v železniško infrastrukturo postale ena najpomembnejših državnih prioritet.

Sami Khatib / »Brez pravičnosti ne bo miru«

Dr. Sami Khatib v Bejrutu trenutno sodeluje v raziskavi o kritični teoriji o globalnem jugu, prej pa je delal na berlinski Freie Universität. Doktoriral je z disertacijo o figuri mesijanskega v razmišljanju Walterja Benjamina. Bil je tudi eden od organizatorjev simpozija o pomenu in delu tega nemškega filozofa in judovskega teoretika. Simpozij je potekal v palestinski Ramali in je, kot so takrat zapisali novinarji, »deloval kot čudež« – že to, da je sploh bil in da je potekal brez incidentov, je bilo pomembno. Takšnih čudežev ni več. Na Bližnjem vzhodu znova poteka vojna, v trenutku, ko je nastajal intervju, so Izraelci grozili, da bodo z vojsko zasedli Gazo.

Catherine Malabou / »Preveč pasivni smo, če samo čakamo na državo, da nas bo rešila. To bomo morali storiti sami.«

Catherine Malabou velja za eno zanimivejših osebnosti nove francoske filozofske misli. Na začetku meseca je obiskala Ljubljano, med drugim je nastopila na festivalu Indigo, kjer se je na odru v pogovoru pridružila slovenskemu filozofu Mladenu Dolarju. Poučuje na filozofskem oddelku Centra za raziskave sodobne evropske filozofije na Univerzi Kingston v Londonu, na European Graduate School in na oddelku za primerjalno književnost na Kalifornijski univerzi v Irvinu, kjer je na predavateljskem mestu nasledila svojega mentorja Jacquesa Derridaja. Znana je predvsem po pojmu plastičnosti, ki ga je razvila ob branju Heglove filozofije in nato nadgradila na področju sodobne nevroznanosti. V osnovi gre za idejo, da sta družba in tudi posameznik, podobno kot velja za nevronske mreže v možganih, sposobna rasti – in s tem velikih, resničnih (družbenih) sprememb. To je misel, ki lahko navdaja z upanjem. Predvsem v času nenehnih kriz, ko se zdi, da je upanja bolj malo.

Dr. Špelca Mežnar / »Odločitve ustavnega sodišča o razmerju med javnim in zasebnim utegnejo povzročiti razgradnjo javno financiranih socialnih sistemov«

Špelca Mežnar je bila, ko je bila imenovana za ustavno sodnico, med mlajšimi; imenovana je bila nekaj mesecev za tem, ko je izpolnila zahtevani pogoj, dopolnjeno starost 40 let. Danes, sedem let kasneje, sodi med najbolj izkušene sodnike oziroma sodnice in bo tudi naslednja sodnica sedanje sestave, ki bo zapustila ustavno sodišče. Za Mladino je spregovorila o pomembnih ustavnih odločbah, od katerih jih je več napisala tudi sama, in o aktualni razpravi o pravici do splava, ki jo šteje med najpomembnejše pravice. Opozorila je tudi na skrb zbujajoč trend razgradnje javnih sistemov in s tem socialne države, ki ga poganja prav ustavno sodišče s svojimi odločbami.

Peter Sloterdijk / »Šele če lahko rečeš ne, ja nekaj pomeni«

Peter Sloterdijk (1947) je eden najpomembnejših filozofov današnjega časa. Njegovo najbolj znano delo, Kritika ciničnega uma, ki je v Nemčiji izšla leta 1983, je najbolj prodajano filozofsko delo v nemškem jeziku po drugi svetovni vojni. V njem je na 1000 straneh, ob 200-letnici Kantove Kritike čistega uma, cinično kulturo razglasil za vladajočo obliko duha. Cinik je zanj oblika moderne, nesrečne, napačne in bankrotirane zavesti. Ko je knjigo izdal, je bil prepričan, da je cinizem dosegel svoj vrh, ni pa si predstavljal, da se bo v naslednjih 40 letih ta praksa še bolj razširila, je dejal ta teden v Ljubljani, na festivalu Indigo, kamor je prišel na pogovor s Slavojem Žižkom na temo resnica, ki ga je organiziral Goethe Institut. Sloterdijk in Žižek sta na neki način pripadnika dveh različnih filozofskih struj. Žižek ostaja zvest kritični teoriji, torej Adornu, pa pred njim Heglu in seveda Lacanu ter tako naprej. Sloterdijk, ki je kritično teorijo razglasil za mrtvo, pa je bolj ljubitelj Nietzscheja oziroma tiste konservativne filozofske prakse, ki se po navdih venomer vrača v staro Grčijo. A vendarle, kot je bilo vidno tudi v ljubljanski debati, med njima obstaja veliko spoštovanje. Konec koncev Žižek večkrat ponovi, da bi Sloterdijka seveda poslal v gulag. Torej v stalinistično koncentracijsko taborišče. A bi hkrati uredil, da bi Sloterdijk ob nedeljah tam dobil dve porciji juhe. Kar je velik kompliment.

Polona Fijavž / »Smo v službi javnosti in ne politike« 

Jadranka Rebernik, odgovorna urednica informativnega programa prvega programa TV Slovenija, je nepričakovano odstopila 19. septembra. Odstopila je, potem ko je uprava RTV Slovenija v. d. direktorja televizije Andraža Pöschla pozvala, naj urednici naroči pripravo podrobnega poročila o dogajanju v času njenega mandata. Uprava je sledila pozivu sveta delavcev in aktiva novinarjev, ki sta (že večkrat) poudarila, da je stanje v uredništvu informativnega programa nevzdržno. Namesto da bi se Jadranka Rebernik vključila v razpravo, je zapustila položaj, vršilka dolžnosti pa je postala dolgoletna novinarka zunanjepolitičnega uredništva Polona Fijavž, ki se je ravno vrnila z dopisniškega mesta v Berlinu. Kakšni so njeni načrti? Kako razume novinarstvo? In zakaj je njen prihod na ta položaj povzročil tolikšen politični vihar?

Tadej Troha / »Polovičarsko prilagajanje na podnebne spremembe in strganje po proračunu nista dovolj. Sta pesek v oči.«

Tadej Troha je raziskovalec in predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Predava na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in Podiplomski šoli ZRC SAZU. Junija je postal svetnik na RTV Slovenija, vseskozi pa se tako ali drugače oglaša v javnosti. Izjemno je kritičen, ne samo do prejšnje vlade – kritika do nekdanje oblasti je bila intelektualna nujnost –, ni zadovoljen tudi s tistim, kar nam vlada danes. Pri tem nima v mislih le Roberta Goloba, njegovih ministrov, napak, ki jih delajo. Trohi se zdi, da je pri nas vedno manj države, takšne, ki bi delala za javno dobro, takšne, ki bi znala misliti prihodnost, države, ki bi imela pametne strategije, načrte ali pa celo kakšno vizijo, kako rešiti težave. In v času, ko nas je prihodnost že prehitela, je šibka država nekaj, česar se lahko v resnici bojimo.

Dr. Miran Lavrič / »Zasuk proti neliberalni demokraciji po vzoru Madžarske v Sloveniji ni mogoč. Toliko manj z novimi generacijami.«

Slovenija velja za izrazito polarizirano državo, zato neverjetna medčloveška solidarnost, ki je deželo preplavila po avgustovskih katastrofalnih poplavah, ni povsem samoumevna. Morda pa polarizacija med ljudmi vendarle ni tako globoko zažrta, kot se pogosto zdi? Bi se stanje v državi lahko hitro izboljšalo, če bi bili temu naklonjeni tudi glavni politični akterji, predvsem tisti, ki gradijo politični kapital na delitvah in izključevanju? Lahko bi se, je prepričan Miran Lavrič, redni profesor sociologije na mariborski Filozofski fakulteti, ki se sicer ukvarja s sociologijo religije in študijami mladine, znan pa je predvsem kot vodja zadnje longitudinalne raziskave o položaju mladih v Sloveniji, Mladine 2020. Z njim smo se pogovarjali o politični in družbeni polarizaciji v državi, predvsem o vzrokih zanjo, ter o tem, ali podobne delitve kot njihove starše delijo tudi mlade.

Andrej Gnezda / »Podnebje je bilo vedno podrejeno drugim interesom. Zdaj pa je čas, da se drugi interesi podredijo podnebju.«

Andrej Gnezda je znan dolgoletni okoljevarstvenik, član ekipe Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj. Marca letos je iz nevladniških vod prestopil v formalno politiko in prevzel vodenje novo ustanovljenega direktorata za podnebne politike, enega od štirih direktoratov znotraj (novega) ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki ga sicer vodi Bojan Kumer.

Dr. Melanie Joy / »Vaš odziv na pasji hamburger je vaš avtentični odziv«

Ste se kdaj vprašali, zakaj bi se nam gnusilo, če bi morali jesti zlate prinašalce, ne gnusi pa se nam, ko jemo pujse ali krave? Ali pa kako lahko protestiramo proti mučenju živali in hkrati jemo burger ali zrezek? Ti dve in druga težka vprašanja si je že v mladosti začela postavljati psihologinja Melanie Joy, ki v svojih knjigah ponuja tudi odgovore. Identificirala je sistem, ideologijo, kot temu pravi sama, ki ljudem omogoča prehranjevanje z živalmi, čeprav globoko v sebi vedo, da je to moralno vprašljivo početje in da s seboj nosi številne negativne posledice za človeka, človeštvo in planet. To ideologijo je poimenovala karnizem. O vsem tem je Melanie Joy spregovorila na predstavitvi svoje knjižne uspešnice Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave, ki je zdaj izšla tudi v slovenščini, in v pogovoru za Mladino.

Ivan Bratko / »Politična zloraba umetne inteligence bi lahko porušila temelje demokratičnih procesov, kot jih poznamo«

Ivan Bratko, profesor računalništva na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, je slovenski pionir raziskovanja umetne inteligence, v svetu pa velja za enega od utemeljiteljev strojnega učenja. Prve analize medicinskih podatkov z uporabo strojnega učenja je izvajal med prvimi v svetu že na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo strojno učenje še izrazito robna, eksperimentalna veja računalniške znanosti. Čeprav ko razmišlja o potencialih umetne inteligence, še zdaleč ni pesimist, ki bi opozarjal le na pogubno moč novih tehnologij, ga že dobro desetletje močno skrbi možnost zlorabe umetne inteligence, posebej v politične namene. Ta bojazen je z vzponom naprednih jezikovnih modelov dobila popolnoma nove razsežnosti.

Luisa Neubauer / »Katastrofe morajo biti vzgib za večje sistemske spremembe in te spremembe ne bodo padle z neba, moramo jih izboriti«

Luisa Neubauer je podnebna aktivistka. Je ena glavnih organizatork protestniškega gibanja Fridays for Future (Petki za prihodnost) v Nemčiji in izjemno vpliven glas ozaveščanja o nujnosti podnebnega ukrepanja v najmočnejši evropski državi. Protesti Fridays for Future so se razvili iz »šolske stavke« takrat 15-letne Grete Thunberg avgusta 2018 pred švedskim riksdagom (parlamentom). Že marca 2019 se je na protestu po vsem svetu zbralo več kot milijon ljudi, šest mesecev kasneje, 20. septembra, pa do zdaj rekordni štirje milijoni, od tega 1,4 milijona v Nemčiji.

Jernej Stritih / »Najslabše bi bilo spet vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred poplavami«

O poplavah smo govorili z mednarodno priznanim okoljevarstvenim strokovnjakom Jernejem Stritihom, izjemnim poznavalcem okoljevarstvenih in naravovarstvenih politik. Te je v devetdesetih letih in kasneje tudi soustvarjal.