• Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Kolumna

    Patrioti z deficitom

    Hrvaška že ima Mercator, zdaj hoče še teran. »Lastništvo« terana je v primerjavi s prevzemom živilsko-trgovske verige kapljica v morje. Ampak teran zagrizeno branimo, pridelavo in prodajo hrane pa lahkotno prepuščamo problematičnemu sosedu, čeprav bi lahko oblast to norost gladko ustavila.

  • N'toko

    N'toko

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Žive meje

    Pjongjang mediji

    Kako prepoznaš totalitarno državo? Po vsej verjetnosti najprej pomislimo na kakega brkatega diktatorja v vojaški uniformi, katerega pompozne upodobitve z vseh stavb in trgov bdijo nad narodom. Pred očmi se nam narišejo nadrealistične časopisne naslovnice: »Veliki vodja odkril novo osončje – vesoljci navdušeni nad demokratično ureditvijo naše republike!« Predstavljamo si histerične TV-voditelje, kako v kamere bevskajo nore protiameriške teorije zarote, ter megalomanske vojaške parade, kjer tisočglave množice vojakov z absurdno strumnimi koraki kažejo svojo predanost domovini. Ena sama neskončna uniformirana resnobnost.

  • Na pravi poti

    Obisk Medvedjeva, predsednika vlade Ruske federacije, ob komemorativni slovesnosti pri Ruski kapelici, prinaša več vprašanj kot odgovorov. Slovenija tiči sredi diplomatskega škandala s Hrvaško, EU je dramatično razpeta med grško in ukrajinsko krizo, Rusija rešuje težave ekonomske blokade EU z bilateralnimi političnimi pobudami. Visoki ruski obisk je v nasprotju z evropsko politiko, toda pogodu slovenskemu gospodarstvu. V zapleteni geometriji politično-ekonomskih interesov slovenska politika dokazuje nekaj svoje suverenosti. Oporo in alibi ji dajejo pristnost prijateljstva običajnih ljudi, organizirana civilna družba in neverjetna simbolna moč kapelice pod Vršičem.

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Hrvaška

    Dol s Slovenijo!

    Hrvaška je končno našla rešitev. Njeni oblasti je padel v naročje izjemno učinkovit in star recept, preizkušen v sleherni poldemokraciji – z razglasitvijo vojnih razmer je mogoče prikriti vso družbeno in gospodarsko bedo, poraz pri upravljanju države pa razglasiti za zmago. OK, res ne gre za pravo vojno z orožjem, ampak za politično vojno, ki jo je Hrvaška napovedala sosednji Sloveniji, toda vojna je lahko v veliko pomoč, v njej se doseže tisto, kar v miru in blaginji v glavnem odmre – »nacionalni konsenz«, »enotnost« ljudi, ptic, rib ... Vse te neznosne kategorije, ki vedno razvnemajo le eksplozivna kolektivna čustva. Ta hip torej Hrvaška doživlja vso lepoto nacionalnega zanosa, ki jo je spet prevzel, vnovič je odkrila pomembnost ohranitve nacionalnega ozemlja, pa čeprav gre samo za nekaj kilometrov morja tam v Piranskem zalivu. Mediji enoglasno širijo tezo, da »ima Hrvaška zdaj v rokah vse karte«, ker se z razveljavitvijo arbitražnega sporazuma pri vprašanju razmejitve v Piranskem zalivu vrača na začetek, in ker je zdaj članica Evropske unije, je nihče – tako se glasi družbeni dogovor – ne more prisiliti niti v najmanjše razumno popuščanje.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Dva leva

    Samo bedaki in Karl

    Mah, ko bi mene kdo kdaj poslušal! Na vrhuncu spora o morski meji sem imel genialno idejo trajne rešitve spora med Hrvaško in Slovenijo. Tako rekoč win-win situacijo: Slovenci bi dobili celovit Piranski zaliv, Hrvati pa celovito Savudrijsko valo. Torej bi dobili eni in drugi več, kot bi jim še tako pristrana mednarodna arbitraža lahko dala. To bi se zapisalo v slavnostni dokument, ki bi ga podpisala Pahor in njegova hrvaška kolegica ter deponirala v Berlinu ali Vatikanu, ostalo pa je itak nepomembno, ker članstvo v EU, skorajšnji vstop sosede v schengensko območje in nasploh mednarodno pomorsko pravo zadovoljivo rešujejo vse zagate pretesnega morja Slovenije kot izpričane pomorske velesile.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Uvodnik

    Zidovi, zidovi

    Pretresa nas »zid«, grda žičnata ograja, postavljena na meji med Srbijo in Madžarsko. »Zid« je enak ameriškemu, na meji z Mehiko, ni pa zidan kot tisti, ki obdaja Gazo. Žičnata ograja, zgoraj navita bodeča žica, na »srbski strani zidu« pa enako navitje na tleh. Da ni mogoče stati pod »zidom«. Pribežniki sicer vržejo čez ograjo preprogo, tako se izognejo bodeči žici in splezajo čez. A zid je zid. Morda je madžarski dodatno simbolen, ker ga je postavila država za železno zaveso, ki jo je simboliziral Berlinski zid. A po 25 letih spomini zbledijo in zid ni vedno zid. Zid med Evropejci je grd zid. Čeprav – ali Madžari in Slovenci res verjamemo, da smo vsi Evropejci enaki, da nas kot take vidijo tisti, ki so ves čas v demokraciji? Za njih med Sirci, Slovenci in Madžari ni velike razlike. To so za večino Evropejcev tisti drugi. A Evropa je vljudna in omikana, ne bodo vam tega pokazali. Nasmeh bo kot iz škatlice. Kaj si v resnici mislijo o nas, jim po navadi uide. Na primer ko predsednik evropske komisije kakšnemu premieru iz »teh držav« med tiskovno konferenco pokroviteljsko z roko pokrije oči. Šala. Iz nekaterih se pač lahko tudi šališ. A ne zgražajmo se: ste opazili, da novinarji Rome, kadar nastopajo v kakšni oddaji, tikajo in kličejo po imenu? Mali rasizmi, mali rasizmi v vsakem izmed nas.