-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Kolumna
Svet se vrti okoli Sonca in dela. Kdor ga nima, ga išče, kdor ga ima, ga skuša obdržati, le redki ne bi delali nič. Od dela se umira, od dela se živi. Tisti, za katere delajo drugi (lastniki, menedžerji, delničarji), iščejo čim večji dobiček, zato delovno silo privijajo, jo tudi odpuščajo. V tem fluidnem dogajanju se zdi zanesljivo samo eno: dela bo vedno manj, to pa bo svet polagoma postavilo na glavo.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Hrvaška
Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Ekonomija
Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer?
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Pamflet
Pred vladno palačo so protestirali delavci javnega sektorja: kuharice, čistilke, hišniki, medicinske sestre, ki dobivajo tudi samo po petsto evrov plače. Zbralo se je več kot dva tisoč delavcev, ki zaradi mizernih plač napovedujejo splošno stavko na jesen.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Dva leva
Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Uvodnik
Od uvedbe enotnega plačnega sistema v slovenskem javnem sektorju je preteklo že skoraj deset let. Leta 2008 je tik pred volitvami – z vsaj blago računico, da bo to vplivalo na izid volitev – takratna vlada sprejela nov plačni sistem ministra Gregorja Viranta, ki je povišal velik del plač v javnem sektorju, hkrati pa v dolgoletno nemilost in revščino pahnil tiste, ki so bili za politiko dovolj nepomembni, za katere politiki ne takrat ne kasneje ni bilo res mar – čistilke, kuharice, tajnice, pomočnice vzgojiteljic, hišnike in druge, ki opravljajo poklice s plačnega dna. Nobena vlada ni odpravila teh krivic, ne Pahorjeva, ne naslednja Janševa, ne vlada Alenke Bratušek in tudi sedanja Cerarjeva prav na tej točki zavlačuje in menca.
Iskanje brez piškotkov ni možno
