• Na bojišču

    EU v letu 2018 išče srednjeročne rešitve na monetarnem in fiskalnem področju, v letu dni se bodo zamenjala vodstva evropske komisije in Evropske centralne banke. Katere ekonomske spremembe so politično sprejemljive, kdo bo na čelu dveh najpomembnejših in usodnih evropskih institucij? Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev, preveč je pravil, premalo tržne logike. Proračun je preskromen za nove varnostne, razvojne in politične cilje, monetarni in bančni sistem se izgubljata v političnih preigravanjih. Voditelji in EU korak za korakom izgubljajo potrebno politično legitimnost, EU ekonomsko razpada, ne da bi to opazili.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kolumna

    Socializem, močna beseda

    Dramatično spreminjanje evropske politične pokrajine je nevesela zgodba. Dolga desetletja vladajoča levo-desna politična sredina, domnevni steber stabilnosti in spodobnega življenja za vse, rine družbo v vedno večje razslojevanje in negotovost, zato zbuja odpor in sama nazaduje, vzpenjajo pa se populisti in skrajna desnica. Posledica, po navadi spregledana: politika kot celota še bolj izgublja moč in se še bolj krivi pod pritiski kapitala in lobijev. To neizbežno pomeni, da družba postaja bolj pasja.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Pamflet

    Kloaka sredi mesta

    Kaj Sirija in Irak, kakor stvari kažejo v primeru Katalonije, EU ni sposobna misliti in reševati najbolj pereče krize na svojih tleh. Odstavljenemu predsedniku Carlesu Puigdemontu grozijo z 38 leti zapora, evropski komisarji pa o spoštovanju zakonov in ustave v Španiji. Ko je v ZDA pred pohodom Martina Lutra Kinga vladal apartheid, ki je denimo določal, kje v avtobusih smejo sedeti črnci, je bila ta segregacija povsem v skladu z ameriškim pravom. Konec koncev so tudi diktatorji vseh barv svoje nasprotnike obsojali na smrt na sodnih procesih ob asistenci lokalnega prava. A katalonska stvar je še drugače skregana z razumom: vodja kokainske združbe, ki vodi razpečevanje milijonskih zneskov drog, dobi 12 leta aresta, politiku, ki je razpisal referendum v Kataloniji, pa preti trikrat daljša zaporna kazen!!!??????? Toda katalonski voditelji, ki so poiskali azil v Belgiji, so se lotili modre strategije - evropeizacije svojih primerov. Dokler so bili v Belgiji, je bil status quo, saj po belgijski zakonodaji zahteve španske vlade niso v skladu z domačim pravom, pa je španski tožilec preprosto umaknil zahteve za izročitev. Ko so se razpršili po Evropi: eden v Nemčijo, drugi v Švico, tretji na Škotsko, bodo sodišča teh držav špansko pravo prisiljena primerjati s svojim. V zadnjih letih so milijoni afriških in azijskih emigrantov pribežali v Evropo in mnogi so tu našli azil in zatočišče. Zakaj že? – Ker jim je v njihovih domovinah oblast stregla po življenju ali jih zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Človek, ki je pribežal iz Eritreje, kjer bi ga zaradi njegovih izrečenih političnih idej zaprli za 30 let, je zaradi te drakonske ureditve v Evropi takoj dobil azil. Po isti logiki nobena od spodobnih evropskih držav Puigdemonta in njegovih ministrov ne more predati v roke režimu Mariana Rajoya, saj bi ga s tem predali novim španskim inkvizitorjem.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Prišlek

    »Takšno enostransko dejanje Slovenije lahko s strani Izraela sproži povračilne ukrepe. Ne pozabite, da je preteklo leto Slovenijo obiskalo kar 50 tisoč izraelskih turistov. Najverjetneje teh turistov v prihodnosti ne bo več.«
    — Matej Tonin, NSi, meni, da bi priznanje Palestine neizmerno škodovalo slovenskemu turizmu

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Uvodnik

    Filipa Drugega meč

    Slovenijo novica o nastajajoči trši politiki stare Evrope do vzhodnoevropskih držav še ni prišla – a očitno je, da imajo vse bolj norih in skrajnih politikov z vzhoda v Bruslju, Berlinu in Parizu dovolj. Režimi na Poljskem, Madžarskem, Slovaškem in Češkem postajajo po dejanski zavezanosti demokraciji namreč vse bolj podobni tistemu, na katerega ves čas kažejo s prstom: ruskemu namreč. Oligarhične skupine, neokonservativnost, paranoičnost in odkrit rasizem, iskanje zunanjega sovražnika – kako se je lahko zgodilo, da so šli prav v smeri, od katere naj bi se po večdesetletnih sanjah o demokraciji (in, iskreno, kapitalizmu) oddaljili?