dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Boljši svet?

    Leto 2021 je svet na globalni ravni zaznamovalo z razmeroma podobnimi spopadi proti pandemiji, leto 2022 bo prineslo veliko bolj kaotične poti normalizacije. »Nova normalnost« bo čas prilagajanja novim razmeram, novim globalnim trendom in tudi drugačnim politikam. Sredi leta 2021 smo doživeli krč globalne oskrbe surovin in polproizvodov, pa tudi hitro gospodarsko rast in vznik pozabljene inflacije. Pandemija je zožila prostor demokracije, spogledovanje z vedno bolj avtokratičnimi političnimi rešitvami bo del iskanja novih ravnotežij. Gospodarsko in politično bo leto 2022 morda ključno za želeni prelom desetletja. Ponovno širjenje virusa zahteva drugačne trajnostne zastavke razvojnih in ekonomskih politik. Geopolitična trenja med ZDA in Kitajsko, pa tudi Rusijo se bodo stopnjevala. EU je tu v precepu, brez prave mednarodne vloge in notranje moči sprememb. Leto 2022 bo zato čas pričakovanj in hkrati strahu. Ekonomska negotovost bo večja, politično zaupanje pa še manjše kot leta 2021. Upanja v boljši svet so dlje, kot si zaslužimo.

  • V krču

    Politično-ekonomsko je leto 2021 vredno pozabe. Opletanje pandemijskih valov in zdravstvena kriza sta dokaz slabega kriznega vodenja Janševe vlade. Politično je državo zapeljala v močvirje sistematičnega spodkopavanja vseh vej demokratičnih oblasti. Tehnično je uspešno izpeljala predsedovanje na ravni EU, mednarodni ugled Slovenije pa je hudo zavozila. Ekonomski rezultati države so dobri, toda njena uspešnost je varljiva in tvegana. Zato bo leto 2022 ekonomsko manj uspešno od sedanjih napovedi, tudi zaradi politične shizofreničnosti super volilnega leta. Janševa politična aritmetika je preprosta, štejeta absolutna zmaga SDS in oblikovanje političnih satelitov. Opozicija stavi na splošno nezadovoljstvo ljudi in še išče prave alternative. Leto 2022 bo zato čas skrajne politične polarizacije. Sejanje nezaupanja v demokracijo je Janšev ključni politični kapital, opozicija ponuja odrešilno vrnitev v normalizacijo družbe. Torišče politično ideološkega spopada bo tokrat med urbano in ruralno Slovenijo, med nekakšno kozmopolitsko modernostjo in nacionalnim tradicionalizmom. Vse karte so na mizi. Desnega škisa poznamo, na pagat ultimo z leve še čakamo.

  • Davki

    Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal.

  • Ogledalo

    Inflacija vse bolj postaja pomemben politično-ekonomski problem, njene letne stopnje v ZDA in EU že presegajo pet odstotkov. Razlogi za njen vzpon so kompleksni, sistemski in tudi veliko bolj dolgoročni. Ekonomske politike vlad so danes usmerjene k oživljanju in velikemu prestrukturiranju gospodarstva, inflacija ni njihova domena. Očitno so sedanja pandemijska in podnebna kriza, predvsem pa odkrit geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko mejniki novega inflacijskega vala. Inflacija je novo ogledalo sprememb, tržna posledica tveganj in politične negotovosti sodobnega sveta. Prinaša prerazdelitev stroškov podjetij in blaginje ljudi. Pomeni kratkoročno prelaganje politične odgovornosti in dolgoročno ekonomsko destabilizacijo, zato bo normalizacija njene dinamike težavnejša od pričakovanj. Ta inflacija je namreč bolj fiskalni kot monetarni fenomen, zato bo politično težje obvladljiva. V EU in Sloveniji ima inflacija podobne korenine in primerljive višine, tudi ukrepi proti njej bodo podobni. Toda Slovenijo prava inflacijska usoda šele čaka.

  • Čas streznitve

    Evropska komisija (EK) že dobro leto išče politični ekonomski izhod za novo ekonomsko upravljanje EU. Krize se zadnjih deset let kopičijo in poglabljajo. Vse terjajo drugačno institucionalno podobo EU, večjo koordinacijo ekonomskih politik, centralizacijo ukrepanja in bistveno povečanje finančnih virov. Novi skupni evropski razvojni načrt usmerjajo stara upravljavska pravila. In to je problem, ki ga želi rešiti nova EK, tudi v sodelovanju z državljani EU, z novimi institucijami in drugačnimi prijemi. EU pet let neuspešno išče nove rešitve, zato se poglabljajo nasprotja in razlike med članicami. Če EU želi obstati, mora izboljšati globalno ekonomsko konkurenčnost in politično privlačnost za ljudi. Toda evropski proračun je premajhen, politična federalizacija EU pa je vse manj mogoča. Celovita reforma ekonomskih institucij in političnega upravljanja je torej nuja. Slovenija je pod Janševo vlado na napačni poti. Ekonomsko nas bo obremenjeval visok strukturni primanjkljaj, politično smo zabredli v suverenizem in avtokracijo. Na ključnih položajih države je danes horda nesposobnih in nespodobnih ljudi. Družbeni stroški normalizacije in vrnitve v prihodnost bodo visoki.

  • Kje je denar?

    Podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu – COP 26 – letos novembra bi morala biti za ta svet vnovična točka razvojnega preloma. Namesto akcijskega razsvetljenstva smo doživeli pričakovano tragedijo skupnega. Uničevanje okolja je katastrofalno, nepovratni procesi zahodnega ekološkega imperializma že stoletja ogrožajo planet. Naravo smo vedno dojemali kot samoumevni temelj naših prizadevanj. Človek je očitno postal biogeofizična sila, ki je sposobna ogroziti celo geološko podobo planeta. Naše tehnološko obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, družbena kultura večnega in brezmejnega razvoja se lomi. Žal je napredek enih vedno temeljil na oškodovanju drugih. Za ekološko resetiranje planeta bi potrebovali novo institucionalno ureditev sveta, veliko realokacijo naravnih virov in finančnih sredstev, spremembo načina življenja. Toda ekološke krize sveta ni mogoče reševati od zgoraj navzdol, s prevladujočim vplivom zasebnega biznisa in tržno ureditvijo. In merilo želenega preloma je preprosto. Sledite kapitalu in financam. To je realno srce podnebnih sprememb, ne pa politične deklaracije in njihov »bla, bla, bla«, kot pravi Greta Thunberg. Glasgow in COP 26 sta žal spet obtičala v tej sistemski zanki.

  • Iluzionisti

    Politična razprava o proračunih za leti 2022 in 2023 razkriva vse ekonomske zablode sedanje vlade in sprevrženo logiko njene politične oblasti. Fiskalna mimikrija za kratkoročno doseganje političnih ciljev je zavita v največji paket proračunskih izdatkov, primanjkljajev in zadolževanja v tridesetletni zgodovini države. Pod krinko pandemijske krize in perverznega sklicevanja reševanja človeških življenj se skriva napačna izhodna ekonomska politika. Janševa vlada troši preveč glede na ciklično dinamiko gospodarstva in absorpcijsko sposobnost države. Preglednost in učinkovitost porabe državnih izdatkov sta premajhni, obseg in hitrost zadolževanja prevelika in tvegana. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo potrebuje trdnejše in boljše javne finance od večjih in vplivnejših članic. Zasuk evropske fiskalne politike je pred durmi, mi pa nimamo pravih javnofinančnih in razvojnih rešitev. Janševa ekipa je na področju obvladovanja pandemije povsem pogorela, ekonomija je zato njen edini politični volilni adut. Toda tudi tukaj vlada zmeda, čeprav manj očitna in težje razumljiva.

  • Andrej iz Štajerske

    Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to.

  • Opozicija

    Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije.

  • Kontroverze sodobnega časa

    Poslanstvo kolumnista pogosto trči na intelektualne vrhove njegove vede in pomembne dosežke njenih predstavnikov, bodisi ob nagradah ali spregledanem spominu umrlih. Sredi oktobra je v štiriindevetdesetem letu umrl János Kornai, eden najpomembnejših političnih ekonomistov 20. stoletja. Življenjska pot tega madžarskega Žida je živa freska zgodovine. Hkrati pa teoretsko pokriva vse osrednje institucionalne premike zadnjih sedemdeset let. Njegove konceptualne inovacije, kot so mehke proračunske omejitve in ekonomika pomanjkanja, sistemska neravnotežja in (ne)učinkovitost institucionalnih sprememb, so vedno bolj aktualne. Velja za vodilnega misleca politične ekonomije socializma, dosegel je akademsko slavo na najuglednejših ameriških univerzah, desetletja je navdihoval kritične intelektualce na Vzhodu. Nobelove nagrade za teoretsko preučevanje ekonomskih sistemov nikoli ni dobil, čeprav bi si jo zaslužil. Toda tudi brez nje ostaja svojevrsten intelektualni heroj našega časa.

  • Trojna težava

    Prva energetska kriza v 21. stoletju je za EU nepričakovan politično-ekonomski šok. Energetska preskrbljenost je preprosto temelj gospodarskega razvoja in socialnega življenja slehernika, zadeva vse sfere sodobne tržne družbe. Energetske krize so se zdele oddaljena preteklost, stabilnost cen in ponudbe energije smo doživljali kot samoumevno dejstvo. Zato sta sedanji skok cen na energetskih trgih in povečanje inflacije za mnoge zgolj prehodna pojava, posledici tržnih nihanj in posebnih okoliščin. Toda dejansko gre za dolgoročen ciklični, strukturni in sistemski problem. Energetska kriza se žal ne bo končala spomladi in evropski pristop ni najboljši od vseh možnih svetov. Pred podnebnim vrhom v Glasgowu novembra 2021 smo doživeli prvo tržno streznitev, usodni trk političnih želja in dejanskih energetskih možnosti. EU je tu doživela očiten poraz svoje zgrešene neoliberalne energetske politike. Zato je zanjo energetska kriza politično nevarnejša od ekonomske.

  • Sprememba paradigem

    Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2021 je v rokah Davida Carda, Joshue Angrista in Guida Imbensa. Izbira je ob plejadi bolj razvpitih ekonomistov nekoliko presenetljiva, toda hkrati tradicionalna po obliki in vznemirljiva glede vsebine. Kanadčan Card in dva Američana, kakopak moški nagrajenci, predstavniki treh elitnih ameriških univerz, Berkleyja, MIT in Stanforda. Njihovi znanstveni prispevki se prepletajo, pripadajo epistemologiji naravnega eksperimentiranja, raziskovanju drugačnega sosledja vzrokov, povezav in učinkov. Smisel znanosti so eksperimentiranje, razumevanje konsekvenc različnih izbir in opredelitev dobrih odločitev. Toda kavzalnost je pri kompleksnih sistemih in tveganih procesih pogosto zabrisana, tudi zavajajoča. Angrist in Imbens sta prispevala teoretska orodja za učinkovitejše sintetiziranje teh spoznanj, Card se je proslavil z empiričnimi dognanji zlasti na trgu dela. Svet zahteva radikalno spremembo paradigem. Letošnji nagrajenci so del teh stremljenj.

  • Živo blato Balkana

    Vrh EU – Zahodni Balkan na Brdu je ponudil vsa protislovja politične jeseni pandemijskega leta 2021. Diplomatski blišč na Brdu in poulične boje v Ljubljani, velike geostrateške dileme v trikotniku EU-ZDA-Kitajska ter balkansko razvojno tragedijo na obrobju EU. Hipokrizija in paternalizem nista mogla prekriti nemoči EU, vključno s sprenevedanjem glede Janševe podobe Slovenije. Dejstva so neusmiljena. EU izgublja mednarodno relevantnost, ker ni politično verodostojna in hkrati nima pravih ekonomskih rešitev. Presahnila je njena političnoekonomska inovativnost, s katero je stoletja oplajala svet. Zahodni Balkan je simptom teh zadreg. EU izgublja geostrateško igro na svojem pragu in ne na Pacifiku. Česar ne zmore rešiti doma, ne more izvažati drugam. Francija je tu večni politični pokeraš, Nemčija zastopnik statusa quo. Zato smo tudi nagradili Merklovo. Berlinski proces reševanja balkanske krize ni nič bolj učinkovit od domačih pobud Brdo-Brioni. EU si kupuje čast, mi jo zgolj razprodajamo. Živo blato Zahodnega Balkana pa se poglablja in širi.

  • Po nemških volitvah

    Nemške državne parlamentarne volitve so vedno prvovrsten politični dogodek, tokrat še posebej. Nemško vprašanje je zakoličilo politično zgodovino Evrope v 20. stoletju, očitno bo enako usodno za njeno ekonomsko transformacijo v 21. stoletju. Toda volitve leta 2021 so prelomne zaradi drugih reči. Po šestnajstih letih se umika karizmatična Angela Merkel. Nemci si želijo sprememb, toda hkrati bi radi ohranili sedanji položaj. Politika status quo je bistvo slovitega merkelizma. Nova povolilna politična aritmetika možnih koalicij je široka, potrebne razvojne spremembe države so bolj določne. Socialni demokrati (SPD) se vračajo na politično prizorišče, dolgoletna zmagovita konservativna unija CDU/CSU je grdo izgubila. Očitno so Nemci bolj nezadovoljni s svojo državo kot drugi člani EU z Nemčijo. Zato bo nova vlada bolj zaposlena z reševanjem lastnih ekonomskih problemov kot s političnim utrjevanjem države na ravni EU.

  • Zakaj ni zaupanja?

    Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije.

  • Finančni otroški vrtec

    Srečanje finančnih ministrov na Brdu na začetku septembra 2021 je privabilo pomembne visoke predstavnike evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in OECD. V ospredju sta dve temi, vpliv podnebnih sprememb na oblikovanje finančnih politik in fiskalna vzdržnost pri oživljanju sedanjega gospodarstva. Prva tema zadeva finančni sektor in nove trajnostne finančne instrumente. Druga je za nas usodnejša. Zadeva postopno uvajanje drugačnih fiskalnih pravil, ko bodo države prisiljene zmanjševati javni dolg. Tukaj so pomembne razvojne reforme pri strukturi javne porabe in obdavčevanju. In tu tičijo slovenski problemi. Imamo velike infrastrukturne investicijske načrte in prihajajoče fiskalne omejitve. Fiskalni svet že dobro leto opozarja na strukturni položaj javnih financ in njegova tveganja. Vlada intenzivno potuje po Sloveniji, obljublja dolgoročne investicije in sadi rožice kratkoročnih zadolžitev. To zgodbo smo v letih 2005–2008 že videli. Epilog poznamo. Janša je politično izgubil, državo pa ekonomsko pogubil.

  • Slovenija, na sporni strani EU

    Blejski strateški forum (BSF) so leta 2021 ob predsedovanju EU želeli predstaviti kot »ponos slovenske diplomacije«. Organizacijsko je uspel, vsebinsko pa ne. BSF nikoli ni postal slovenski Davos. Začel je s prvo Janševo vlado in morda končuje kot rekviem njegove tretje. Letošnjo podobo BSF je krojila vedno večja polarizacija visoko spolitizirane EU. Sedanja slovenska politična oblast postaja del avtokratskih populističnih teženj dela Srednje in Vzhodne Evrope. Zato je BSF bolj kot na prihodnost Evrope spominjal na njeno preteklost. Želeno federalistično poglabljanje EU je za populistično jedro postsocialističnih članic sporno. Hkrati pa je njena širitev na zahodni Balkan za jedrni del stare EU iluzija. EU doživlja v desetletju kriz presenetljive obrate. Zahodna EU okoli Nemčije krepi socialistične rešitve z zeleno agendo in socialno vzdržnostjo. Višegrajska skupina z Madžarsko in Poljsko gradi ksenofobni vzhodni neoliberalni kapitalizem. Desničarski populizem je njuna ločnica in povezovalka hkrati.

  • Zelena agenda?

    Naravne katastrofe in oživljanje novega vala pandemije so zaznamovali letošnje poletje. Zadnje poročilo IPCC sredi avgusta ne dopušča nobenih izmikanj in opravičil. Podnebne spremembe vsak dan vedno bolj dramatično spreminjajo naše razmere in načine življenja. Globalni indeks podnebnega tveganja potrjuje te navedbe, podobno tudi svetovno podnebno varnostno poročilo. Ekološke katastrofe ne izbirajo geografskih in demografskih meja, zadevajo vse, le bogate prizadenejo manj kot revne. Brez globalnih sprememb v načinu življenja in dosedanjega razvoja, brez planetarne odgovornosti vseh in vsakogar ni prave rešitve. Ekonomski tržni pristopi tukaj odpovedo, načrtovanje želenih sprememb zahteva globalni politični konsenz in sodelovanje. Toda zeleni razvojni preboj čakajo zgolj drugačne ekološke omejitve in nova sprenevedanja. Spremeniti bi morali obstoječi kapitalizem in razvojno paradigmo sedanje civilizacije. Preveč nalog za dve generaciji slabih učencev 21. stoletja.

  • Moralni bankrot

    Afganistan je sredi poletja 2021 prepričljiv dokaz zatona stoletne ameriške politično-ekonomske prevlade. Vojaški umik je dogovorjen, toda poraz je očiten ter zadeva ZDA in tudi Nato. Afganistan je staro križišče geostrateških interesov in vojnih spopadov. V njihovem ozadju ostajata prezrta trdoživa afganistanska rodovna skupnost in neskončno trpljenje ljudi. Ekonomska antropologija pove tukaj več kot politična ekonomija. Skrivnost vojaške in politične uspešnosti talibov je kompleksnejša od banalnih zahodnih razlag in večnih ameriških prevar. Mogočni vojaški stroj ZDA sta zlomila gverila in upor domačinov, pa tudi ekonomski stroški političnih zablod Washingtona. Posledice poraza bodo hude. V ZDA ga bo politično plačal Biden, v EU bodo afganistanski begunci poglobili njen notranji razcep. Pridobila bo Kitajska, Afganistan čaka nova islamizacija družbe. Slovenija pa bo lahko vnovič pokazala svojo nacionalistično samozazrtost in ksenofobijo do tujcev.

  • Mehki pandemijski totalitarizem

    Pandemijska mišelovka se v drugi polovici avgusta ponovno zapira, četrti val pandemije je že konec julija krivuljo okuženih obrnil navzgor. Marijino vnebovzetje sredi avgusta je z vladne strani priporočen mejnik za vrnitev Slovencev domov in samoomejevanje stikov do začetka septembra. Nemško priporočilo sredi junija je bilo podobno. Pandemije očitno še ni konec, zadrege s SARS-CoV-2 pa so z vsakim valom večje. Dosedanji postopki zapiranja in odpiranja družbe niso niti ekonomsko niti socialno več vzdržni, odrešilnih političnih in zdravstvenih pristopov pa ni. Cepljenje in želena kolektivna imunost sta trenutno edino upanje, toda ljudje v to ne verjamejo več. Kako je mogoče dolgoročno normalizirati življenje z virusom, ostaja najprej skrivnost strokovnega razodetja. Hkrati pa postaja »nova normala« modificirane predpandemijske družbe del političnega inženiringa. Z vsakim krogom pandemije smo bliže Orwellovemu svetu 1984.

  • Novi turizem

    Turizem doživlja drugo leto zapored izjemne razmere, pandemija je povzročila tej dejavnosti največ globalne škode. Posledice so dramatične in dolgoročne. Pandemijska kriza je drugačna od ekonomske, bolj prizadene ljudi kot kapital. Zapiranje meja držav ter prepoved potovanj in delovanja turističnih organizacij sta povzročila izjemno krizo. Turizem je na vseh ravneh postal najbolj prizadeta gospodarska panoga. Varno oživljanje turizma bo odvisno od uspešnega cepljenja in kulture varovanja. Zaupanje je tudi tukaj ključno politično in poslovno vprašanje. Šele potem stopajo v ospredje drugačni načini turističnega delovanja, novi poslovni modeli. Pandemija bolj spreminja vedenje turistov, zato mora biti drugačna tudi turistična ponudba. Več bo vračanja k domačemu gostu, pomembna bo individualizacija izbire, drugačne povezljivosti in participativnosti. Turizem mora postati bolj trajnosten, v ospredju so varnost, avtentičnost in butičnost. Slovenski turizem je že sedaj del teh novih trendov. Država je bila s svojimi omilitvenimi ukrepi naklonjena turizmu, toda premalo diferencirano. Slovenija tudi v postpandemijskem obdobju ohranja turistični potencial, žal pa izgublja političnega.

  • Nova monetarna strategija ECB

    ECB je v začetku julija 2021 objavila dolgo pričakovano spremembo svoje strategije; zadnjič je to storila leta 2003. To pove marsikaj. Najprej, da monetarno politiko že dolgo poganjajo problematične konvencionalne modrosti in precej neodgovorni ukrepi. Kaže na asimetrijo inflacijskih in drugih gospodarskih ciljev, na težavno koordinacijo monetarnih in fiskalnih politik. Centralno bančništvo pretresajo identitetna kriza, politična oktroiranost in tehnokratski slog odločanja. EU je ECB postavila v nenormalne institucionalne okvire in ji naložila neizvedljive naloge. Evro je denar brez jasne suverenosti, monetarna unija brez bančne ne more preživeti. Monetarna politika brez fiskalne nima prave moči, fiskalne unije pa ni brez politične. In tu se evropska zgodba konča. Nobena nova strategija ECB ne more rešiti teh institucionalnih zadreg in nagovoriti ključnih problemov. Nova strategija prinaša nekaj potrebne fleksibilnosti, toda ne odgovarja na svoja ključna tveganja in dosedanje izzive. Pričakovali smo več, kot smo dobili.

  • Olimpijske igre in tveganja

    Poletne olimpijske in paraolimpijske igre 2020 v Tokiu leta 2021 že z enoletnim zamikom razkrivajo velike zadrege in nenavadnost dogodka. Pandemija je povzročila lansko odpoved in zamik, igre pa bodo prvič v zgodovini brez gledalcev. Ekonomske škode in interes kapitala, pa tudi želje športnikov in funkcionarjev so presegli tveganja zaradi pandemije. Stroški iger bodo daleč presegli prihodke, toda izgube so že dolgo pričakovan rezultat olimpijskih iger. Pomembnejša so druga sporočila. Tokio v teh razmerah ostaja predvsem simbol solidarnosti in hkrati upanja. Brez olimpijskih iger ni vrhunskega nekomercialnega športa. Kako igre vrniti športu in športnikom in ne kapitalu ter politikom, ostaja odprto vprašanje. Olimpijske igre potrebujejo prenovo, kot vse drugo okoli nas. Agenda 2020, strateški dokument Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok), je del tega. Žal odpira več starih problemov kot ponuja novih rešitev.

  • Velikanski razkorak

    Kulturni sektor je v pandemijski krizi 2020–2021 utrpel eno največjih ekonomskih in družbenih škod. Hkrati pa EU že pet let kulturni sektor povzdiguje kot ogelni kamen nove evropske identitete. Evropska komisija pod vodstvom von der Leynove je novo dizajniranje evropske družbe celo povezala s stoletnico Bauhausa. Vplivno mednarodno umetniško gibanje je v dvajsetih letih 20. stoletja tlakovalo pot socialnoekonomski tranziciji evropske industrijske družbe. Novi evropski Bauhaus naj bi podobno simboliziral prehod v novo družbo 21. stoletja, z drugačnimi ekološkimi in socialnimi rešitvami. V družbi omejenih virov ne moremo živeti v iluzijah brezmejne rasti in blaginje enih na račun drugih. Prihodnost planeta ni zgolj ekonomski in okoljski projekt, veliki evropski zeleni dogovor zahteva novo družbeno pogodbo. Ne gre zgolj za premik razvojnih paradigem, temveč tudi družbene estetike. Trajnost mora postati lepa, da bi bila ljudem dopadljiva. Preprosto, kultura in ekonomija sta cement našega razvoja, umetnost je gonilno kolo njunih sprememb.

  • Veliki premiki

    Referendum o vodi je prinesel visoka pričakovanja političnih sprememb, toda možnosti so skromnejše, kot bi želeli. Agonija sedanje vlade se nadaljuje, manevrski prostor njenega preživetja pa zožuje. Ekološke teme nesporno stopajo v politično ospredje, vztrajno se spreminja struktura volilnega telesa, tudi način političnega aktiviranja. Volivci so tokrat glasovali proti možnim posegom vodnega pasu, proti vladi in tudi zlorabam političnih in poslovnih elit. Zmagovito pot so tlakovali mladi in nevladne organizacije, pa tudi »mali ljudje«, doslej skriti in manj aktivni volivci. Voda je pomembnejša od svobode, narava in okolje sta več od politike ter ekonomije. Referendumska politična sporočila bodo povzročila večje politične premike, kot jih želi koalicija. Toda hkrati referendumski rezultati ne vodijo v politične spremembe, kot upa opozicija. Politična negotovost je še vedno velika, toda smer sprememb je prava in njihov čas se gosti. Neznosno Janševo politično kloako bo morda odplaknila čistejša referendumska politična voda.

  • KPK, 100 let

    Stota obletnica ustanovitve kitajske komunistične partije (KPK) ni običajen dogodek. Komunisti nominalno niso na oblasti v nobeni pomembnejši državi sveta, Kitajska pa kot pax sinica stavi na njegov globalni vrh. Ena država dveh sistemov, politični kapitalizem z najučinkovitejšim gospodarskim razvojem. KPK zagovarja interese delavcev in kmetov, pa tudi nosilcev kapitala. Toda najbolj skrbi za politično in ideološko prevlado ožje partijske elite. KPK je najvplivnejša politična stranka na svetu, zajema vse pore kitajske družbe. To ji daje potrebno legitimnost in stabilnost, hkrati pa razvojno moč. Kitajska je v petnajstih letih nadoknadila petdeset evropskih razvojnih let. Kitajski ekonomski čudež je del političnega inženiringa partije. KPK je od leta 1949 ohranila sebe, ker je spremenila kitajsko družbo. Tega druge stranke ne znajo in zmorejo.

  • Prihaja CBDD

    Digitalna in zelena preobrazba sveta naj bi hkrati spremenili razvojno paradigmo in rešili planet. Digitalni denar je postal simbol novega zasuka in resetiranja stare političnoekonomske ureditve. Finančna in pandemijska kriza sta povsem obrnili sosledje ekonomskih politik in ukrepov. Digitalni evro, dolar ali kitajski juan so dejansko pred vrati, digitalizacije družbe in gospodarstva ni mogoče doseči s tradicionalnimi denarnimi sistemi. Centralnobančni digitalni denar (CBDD) je zgolj drugačna, nova oblika javnega denarja. Centralna banka lahko z njim bolje uravnava likvidnost ter neposredno monetarizira podjetja in potrošnike. Transmisijski mehanizem CBDD omogoča izpeljavo tudi bolj vratolomnih finančnih idej, kot sta »helikopterski denar« ali pa »univerzalni temeljni dohodek«. Centralna banka ne potrebuje več denarnih posrednikov, monetarna in fiskalna politika z uporabo CBDD postaneta eno. Digitalna revolucija tržne ekonomije tiči dejansko v denarju in ne v produkciji in na trgu.

  • Tridesetletnica

    Tridesetletnica slovenske državnosti očitno prihaja v nepravem trenutku. Namesto splošne vznesenosti in zadovoljstva nad prehojeno potjo prinaša zaskrbljenost ljudi in stopnjuje njihovo nezaupanje v državne institucije in politike. Država je nastala v enkratnih zgodovinskih okoliščinah razpada socialistične države. Njeno tranzicijo je bolje prestala ekonomsko kot politično. Politično je bila prva, ki je stopila v EU in hkrati ekonomsko prevzela evro. Nova država je želela postati nekakšna postsocialistična druga Švica, toda razvojno so nas dohiteli in tudi že prehiteli drugi. Ekonomska integracija ji po petnajstih letih ni prinesla odrešujoče razvojne konvergence, Slovenija že deset let tiho caplja na mestu. Politične krize se zato stopnjujejo, odgovornosti za razvojni preboj ne zmore prevzeti nihče. Zato je tridesetletnica bolj zagledana v politično preteklost kot usmerjena v ekonomsko prihodnost.

  • Bizarni fokstrot

    Sedeminštirideseto srečanje G-7 junija 2021 v keltskem Cornwallu, na skrajnem jugozahodu Anglije, je postalo neobičajno pomembno. Spada v trikotnik treh letošnjih vrhunskih srečanj, skupaj z oktobrskim G-20 v Rimu in COP-26, globalnim vrhom o podnebnih spremembah v Glasgowu. Vsa tri srečanja imajo skupno sporočilo, ZDA se z Bidnom vračajo na svetovno prizorišče. Utrjujejo svoj položaj nasproti Kitajski in Rusiji, vse je podrejeno notranjim spremembam v ZDA. V letoviškem Carbis Bayu je bila v ospredju pandemijska kriza, ekonomski zastavek globalnega obdavčenja dobičkov in podnebne spremembe. Vse troje preveva varnostna grožnja, vojaški primat ZDA je edino, kar še šteje, zato je Biden združil G-7 z vrhom oživljanja Nata. V ozadju je seveda politični spopad za imperialni primat zahodnega sveta nad vzhodnim, domala že izgubljena politično-ekonomska bitka 21. stoletja.

  • Razvojni retrogardizem

    Politična kriza v Sloveniji je vsak dan globlja, institucije politične demokracije so zgolj še fasada avtokratskega vodenja države. Postajamo del evropsko prepoznavnega desnega populizma z vsemi nastavki porajajočega se evropskega fašizma. Ekonomska podoba države je navidezno boljša, Slovenija okreva hitreje od evropskega povprečja. Toda razvojne spremembe ostajajo za Janševo vlado nerešljiva uganka. V tem desetletju bo svet, od ZDA do EU in Kitajske, postavil nove okvire razvoja. Političnoekonomske karte se delijo na novo in so podprte z izdatnimi finančnimi viri. Preboj v digitalno, zeleno, pametno krožno gospodarstvo se bo zgodil v tem desetletju, v energetiki in industriji, urbanizaciji in načinu življenja. Socialna država in tržno gospodarstvo se bosta morala radikalno redefinirati. Toda v Sloveniji to ni tema, sedanje politične elite nas vodijo v razvojno temo.