• Vračanje k bistvu

    Slovenske strokovne, stanovske in izobraževalne organizacije smo se združile v pobudi za oživitev in razvoj slovenskega gradbeništva in sprejele memorandum, ki ga v predvolilnem času naslavljamo na politične stranke in bodočo vlado. Slovensko gradbeništvo je v krizi, je na prelomni točki, ko se je treba odločiti, kako naprej. A kriza sama po sebi ni nujno nekaj slabega. Prav nasprotno. Je prva napoved zavedanja težav in pot k rešitvi teh težav. Občutenje krize je prvi kvalitativni korak k razkrivanju resničnih težav.

  • Idealni mazohisti

    Pod naslovom Slovenec Slovencu rasist je Klemen Košak v prejšnji številki Mladine opisal nekaj neprijetnih vidikov tega, čemur lahko mirno rečemo slovenska ideološka vzgoja. Gre za vzgojo državljanov z izdelavo nekakšnega modela narodnega značaja, ki hoče opisati vsakega posameznika. Pri tem je zanimivo opazovati, da je samozaničevanje in samoponiževanje sicer bolj zaznavno v političnem tarnanju tistih, ki se bolj nagibajo proti politični levici – to nagnjenje iz njih seveda še ne dela levičarjev, prej gre za nekakšen bizaren tik tistih, ki hočejo biti nad vsemi »skrajnostmi« in se postaviti v mlačno politično sredino. Skratka, gre za intelektualce, ki uživajo predvsem v pritoževanju, kako brezizhodna beda vlada v Sloveniji in kako brezupno zakompleksanost kaže slovenski narodni značaj. Hkrati si desnica nedvomno prizadeva izdelati svoj model pobožnega in politično vodljivega Slovenca in Slovenke, ki pa je veliko bolj po meri katolicizma in nazadnjaškega provincialnega puritanizma, nikakor pa ni tako pesimističen in samodestruktiven kot prvi. Problem, ki ga velja ob vsem tem poudariti, zadeva dejstvo, da oboji, liberalnejši in konservativni pisci – recimo jim kar ideologi, saj navsezadnje z družbenimi intervencijami vplivajo na mnenje bralcev in hkrati ustvarjajo podobo »avtohtonega« narodnega značaja – v svojem početju afirmirajo neki izraz, ki bi moral pri vsakem prepričanem levičarju povzročiti alergično reakcijo. Gre za izraz »slovenstvo«.