Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah, Nadja Baćac: Ščepec rešitve

Avtorska knjiga na več kot 400 straneh daleč presega popularne knjige o začimbah. Obravnava jih s spoštovanjem, učljivostjo in radovednostjo. So skrivni fenomen, o katerem vemo izredno malo. Sodobna tradicija receptov je bolj seznam ukazov, kaj sodi v določeno jed, pa tudi farmakopeja ravna podobno, ko jih skozi recepture priporoča kot naravna zdravila. A kako bi jih lahko suvereno spoznali, da bi z izbiro posameznih ščepcev ustvarjali blagodejen zdravstvene učinke, umetnost njih uživanja in kuhanja?

Sofi Oksanen: Očiščenje

Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.

Chimp Spanner: All Roads Lead Here

V godbeni industriji se je pojavila kopica zasedb, ki premorejo le enega člana, ta pa je hkrati še skladatelj, producent in vse drugo. To velja tudi za Chimp Spanner, ki je proizvod multiinstrumentalnega osebka z imenom Paul Ortiz. Na zadnjem izdelku ponuja popolnoma instrumentalno godbo, ki temelji na progresivnem metalu z elementi jazza in seveda z obilico sintetike. All Roads Lead Here je do ušesa in okolja precej prijazna pogruntavščina, ki ne izvrže nikakršne organske emocije, temveč raje ostaja v hladnem in brezčutnem digitalnem svetu. Na trenutke spominja na tisto, kar je včasih počela skupina Kong, ali pa na to, kar še vedno počne Meshuggah, seveda brez občutka prisotnosti humanoidnih oblik. Plastično.

Gang Colours: The Keychain Collection

Iz kampa radijskega džokeja Gillesa Petersona nas redno zalagajo z bolj in manj zanimivimi kompilacijami, redkeje posežejo po avtorskih dolgometražcih. Da pa Peterson pri svojih založniških dejavnostih ni samo trendseter, ampak tudi sledilec trendov, se povsem eksplicitno pokaže z albumom mladca Willa Ozzaneja, ki se skriva za posrečenim imenom Gang Colours. Njegova muzika je hkrati intimna in britansko hladna, v ospredju so Willov vokal in klavirske linije, v ozadju pa ogromno elektronskih detajlov. Gang Colours je Brownswoodov odgovor na Jamesa Blaka ali, grobo rečeno, kopiranje tega, ki pa ne učinkuje popolnoma butasto in naivno, ker je mladeničev material v resnici narejen bistro in natančno. Slab tajming.

Grimes: Visions

Četrti album v dveh letih ter številna gostovanja so dokaz, da sodobna trubadurka Claire Boucher na glasbeno prizorišče stopa z odločnimi koraki. Pod aliasom Grimes je ustvarila drzen elektropop izdelek, ki križa eterično Kate Bush z občasnimi deviacijami Aphex Twina. Montrealska DIY princeska, ki je začela ustvarjati glasbo na plečih amfetaminskega delirija, postreže z zračno ploščo, na kateri elektronske zvočne zanke prepleta z nedolžnim falzetom. Razmišlja o duhovih in je pripravljena na vse. Na trenutke resda zakorači v dance, ob katerem se mi skremži obraz, a zagotovo navduši ljubitelje nasprotij, ki se najdejo v njeni poskočni pop glasbi s primesmi klasike, gotha in elektronike.

Earth: Angels of Darkness, Demons of Light II

Malo je glasbe, ki tako zelo zamegli koncept časa, kot to velja za neskončno dronanje kultne seattelske zasedbe Earth. Ob njenem počasnem, preciznem, seizmičnem raztegovanju kitarskih rifov se sekunde spremenijo v minute, minute postanejo ure. Ure, iz katerih v tem hektičnem času nočeš ubežati. Glasba postane trenserska izkušnja v najbolj prvinski, čisti podobi. Dylan Carlson, šef zasedbe, sodi v tisto maloštevilno kategorijo ustvarjalcev, ki se skoraj obsedeno, vedno znova lotevajo členjenja izvirne zamisli. Toda čeprav to počne že dobrih 20 let, se njegova glasba ne ponavlja.

Sramota

Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.

Umetnik

Umetnik je francoski nemi film, ki je na Oskarjih premagal vse zvočne filme. Ker pa sem mu mero vzel že v prejšnji številki Mladine, bi rekel le tole: če ste videli prejšnje filme Michela Hazanaviciusa, potem niste niti v sanjah pomislili, da bi lahko kdaj dobil Oskarja. A po drugi strani, če ste videli njegove prejšnje filme, ki so od prvega do zadnjega – vsi trije, heh! – slavili cinefilijo in filmsko preteklost, stare filme in stare žanre, ste si lahko predstavljali, da bi se vse to lahko končalo s kakim Umetnikom, črno-belim nemim filmom, himno dobremu, staremu, smešnemu Hollywoodu.

Ženska v črnem

Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.

Kupili smo živalski vrt

Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica

Njena dela govorijo o ljubezni. O pesnikih. O tem, zakaj ne marati mame. O tem, kako je živeti z bolnikom s shizofrenijo. Govorijo pa tudi o življenju v malem kraju. Tam ne prodajajo kave znamk Illy in Lavazza. Gospodinjstva imajo v povprečju pet kokoši. Na okenskih policah rastejo bršljanke. Na cesti je veliko povoženih živali. Ampak tako je menda tudi v drugih krajih. In tudi v Italiji. »Zdaj sem potolažena,« zapiše na koncu pesmi Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega.