Trst je širil obzorja slovenske likovne umetnosti

Slovenija ni nikdar imela le ene prestolnice kulture. Poleg Ljubljane je bil v petdesetih letih pomemben vsaj še Trst. O slovenskih slikarjih v največjem slovenskem mestu v prvi polovici 20. stoletja je magistrsko nalogo spisal Vid Lenardin in jo ob pomoči Nine Pirnat Spahić in Petra Krečiča v Cankarjevem domu sestavil v razstavo Razprta obzorja. Z njo se je Ljubljana vsaj nekoliko oddolžila slovenskim tržaškim umetnikom, saj njihove skupinske razstave nismo videli, vse odkar smo bitko za Trst z Italijo izgubili, enega izmed njih pa smo iz mesta pospremili celo s policijo.

Partnerska razstava v Trstu

Od 21. aprila do 15. junija bo v tržaškem Salone degli Incanti (nekdanja Pescheria) potekala velika partnerska razstava Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo. Razstavljena dela so last družbe KB1909 iz Gorice, približno 40 del pa je pred nedavnim odkupila italijanska banka Montepaschi di Siena in jih za nedoločen čas posodila družbi KB1909. Poleg teh so na razstavi predstavljena še druga dela, katerih lastniki so slovenske institucije iz zamejstva. Nekatera dela bodo prvič javno predstavljena.

Daniel Miller: »Želel sem le sodelovati s kar najboljšimi ustvarjalci.«

Verjetno bi bila podoba precejšnega dela popularne glasbe danes drugačna, če Daniel Miller konec sedemdesetih let v bendih, ki so glasbo začeli ustvarjati z novimi elektronskimi tehnologijami, ne bi videl njihovega širokega potenciala. Kot založnik in producent je imel pomembno vlogo pri vzponu skupine Depeche Mode, Nicka Cava in njegovih zasedb, skupin Einstürzende Neubauten in Erasure, Diamande Galas, Laibacha, Mobyja, Goldfrappa, Richieja Hawtina in še kopice ustvarjalcev, ki še danes premikajo meje popa, eksperimentalne in plesne glasbe. Millerjeva založba Mute je v dobrih tridesetih letih zrasla v eno največjih in najvplivnejših neodvisnih založb, njeno vizionarstvo pa smo kmalu začutili tudi v Sloveniji. V Ljubljano so Millerja tokrat povabili organizatorji Slovenskega tedna glasbe in ob tej priložnosti je nastal tudi ta pogovor.

Gospoda Glembajevi

Gledališki režiser Ivica Buljan, rojen na Hrvaškem, v slovenskem gledališkem prostoru deluje že dvajset let. Sprva je v gledališču ustvarjal kot dramaturg, od leta 1995 pa tudi režira. Njegov prvi režiserski podvig je bila konceptualna uprizoritev Ime na koncu jezika Pascala Quignarda v Lutkovnem gledališču Ljubljana, sicer pa so v središču njegovega ustvarjanja modernistični dramatiki in pesniki, kot so Bernard-Marie Koltes, Heiner Müller, Robert Walser, Marina Cvetajeva, Elfriede Jelinek in drugi. Leta 1999 sta skupaj z Robertom Waltlom na ljubljanskem gradu ustanovila tudi lastno gledališče, Mini teater, ki se je leta 2009 preselil v nove prostore na Križevniški ulici.

Slovenski teden glasbe

Razmah festivalov, ki se ne ukvarjajo zgolj z nastopi sodelujočih glasbenikov, temveč skušajo obravnavati celoten potek glasbenega posla, vključno s koncertno promocijo glasbenikov, založništvom, odnosi z javnostmi, glasbenim novinarstvom in še številnimi drugimi vidiki, je na slovenskih tleh več kot dobrodošel. Takšni festivali skušajo namreč z različnimi konferencami, debatami in delavnicami izobraziti tako glasbenike kakor občinstvo o osnovnih zakonitostih te dejavnosti in s tem prispevati tudi k boljšemu prodoru slovenskih izvajalcev v tujino.

Zlatko Kaučič solo in Kombo, Kino Šiška, Ljubljana

Za Zlatka Kaučiča, lanskega nagrajenca Prešernovega sklada, je bilo leto 2011 še posebej plodovito: izdal je šest albumov v različnih zasedbah. V okviru tokratnega koncerta na malem odru Kina Šiška bo sprva nastopil sam in predstavil svoj solo tolkalski projekt Emigrants, ki je lani izšel pri priznani londonski založbi Leo Records, v drugem delu pa se bo z novim projektom Zvočni pašniki predstavila njegova Kombo zasedba, sestavljena iz najkvalitetnejših mladih jazz-rock sil, tokrat okrepljena s trobilci.

Supertrash (Supersmet), Galerija Jakopič, Ljubljana

Pregledna samostojna razstava likovnega umetnika Saša Sedlačka je bila lani prvič prikazana v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Gre za njegova dela, ki so nastala v zadnjih desetih letih; med njimi so denimo projekti Piknik na deponiji, Žicar, Urban Avtomat za suho robo, Vesoljske smeti, The Ex, No Lego, Just Do It!, AcDcWc, Veliki izklop, iSmoke2 in drugi, ki kažejo na to, da avtor zmore misliti smeti, ki so ključna tema njegovega opusa. Prav tako reciklaža, uporaba zavrženega, izboljšanje sveta in opozorilo, da na Zahodu nismo edini, ki tlačimo ta planet.

42. teden slovenske drame, Prešernovo gledališče, Kranj

Že tradicionalni festival slovenske drame, ki se je začel na svetovni dan gledališča, predstavlja pestrost in raznolikost domače produkcije, tokrat po izboru selektorice letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa Amelie Kraigher. Precej predstav se ukvarja s slovensko zgodovino, kar štiri s pesniki ali poezijo, štiri pa silijo iz gledališkega prostora, zato bodo namesto v gledališču na ogled v zasebnem stanovanju, Stari elektrarni in po različnih lokacijah v Kranju. Med osmimi, ki se bodo potegovale za nagrado, je tudi predstava Janeza Janše Kdo je naslednji? (na fotografiji), ki je nastala v produkciji Zavoda Maska.

Zakonik, laži in prevare

Človek bi mislil, da se bomo po takšnem razpletu predčasnih volitev navadili na nenehna razočaranja in poraze, a kljub temu, da so nam vrnili Maria in da nam nedeljske večere po novem lahko popestrijo slabi pevci v oddaji X Factor, nam to nedeljo ni bilo do smeha.

Črne vatirane palčke

Bezanje po ušesih z vatiranimi paličkami je rahlo passé, po novem se ušesa čistijo z raznimi raztopinami, sprejčki, tulci in stožci. A japonske kozmetične palčke si vsekakor zaslužijo posebno pozornost in črni pas med vatiranimi palčkami – so tako črne kot visoko učinkovite.

Nataša: »Obožujem rumeno, energijo in pomlad.«

Bodo kar vsi izjeme?

Mitja Gobec je bil zborovodja od leta 1957, zdaj, ko je upokojenec, pa se večkrat na mesec odpelje v Metliko, Kranj ali kak drug kraj v Sloveniji, kjer je revija ljubiteljskih pevskih zborov, posluša okoli 15 zborov, kako zapojejo pesmi, in jih tudi posname. Nato se odpelje domov in za vsakega od zborov napiše po eno stran komentarja, s katerim jih želi spodbujati, jim svetovati in jih tu in tam popravljati. Skupaj s potnimi stroški od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) dobi okoli 150 evrov avtorskega honorarja.

Mag. Alenka Pirjevec: "Sporno je, da naj bi dovoljenja za pogodbe po novem dajala vlada. Če pa bodo zahtevali imena, gre za popoln nadzor."

Predsednica združenja dramskih umetnikov Slovenije