Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

J. M. G. Le Clézio: Afričan

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.

The Men: Tomorrow’s Hits

Brooklynski garažni rockerji, ki so glasbeno pot začeli kot punkovski trio, so v nekaj letih postali kvintet, s čimer so se njihove glasbene preference nekoliko razširile. To je bilo opazno že na ploščku Open Your Heart (2012), z lanskim albumom New Moon pa so se predstavili kot odlični poznavalci rockovske zgodovine, ki se spretno sprehajajo po najrazličnejših žanrih. Plošča Tomorrow’s Hits jih znova predstavi kot zvedave raziskovalce tradicionalnega ameriškega rocka s številnimi izleti v psihedelijo, country, folk, pristni rock’n’roll in celo soul, čeprav je v primerjavi s prejšnjimi stvaritvami nekoliko pretirano studijsko obdelana, a še zmeraj zanimiva za vsakega ljubitelja dobrega kitarskega rocka.

Patten: Estoile Naiant

Warpova zadržanost oziroma premišljenost pri angažiranju novih producentov je dovoljšen razlog, da feni elektronske glasbe postanejo pozorni ob vsakem novem imenu. Ko so lani v varstvo vzeli londonskega anonimnega posebneža Pattna, so temperaturo s hvalo, ki so mu jo namenili, stopnjevali še Warpovi šefi. Ob izidu njegove nove plošče je jasno, zakaj. Patten z njo uspešno nadaljuje tradicijo samosvojih Warpovih producentov, ki se raje kot z žanrskimi pravili ukvarjajo z raziskovanjem in provokacijami. Abstrakten izraz terja kar nekaj privajanja in je vsaj za zdaj namenjen predvsem elektronskim entuziastom, toda podobne izkušnje ima za sabo večina Warpovih kreativcev. No, tudi če ostane le pri entuziastih, ni s tem nič narobe.

Metronomy: Love Letters

Metronomy je eden (britanskih) bendov, ki so pripeljali nazaj vsaj košček tistega poglavja popularne godbe, na katero so Britanci morda najbolj ponosni, synth popa. Albume je izdajal po načelu triletnega kolobarjenja in tako prioral do številke štiri, ploščka Love Letters, ki je točno to, kar namiguje naslov, prvoosebna izpoved skisane ljubezni. Skupina se tokrat obrača še bolj v preteklost, na konec šestdesetih let Motowna, prvih, okornih ritemmašin in psycha. Garažni soul ali baladni pop rock počasnega tempa in precej tradicionalistične forme, ki nas le na naslovnem posnetku vsaj malo razpleše. Ja, preprosti vzorci ceneno zvenečih ritemmašin in druge analogije so vedno kul. Predvidljivo.

Laibach: Spectre

Laibachu je v več kot tridesetletni zgodovini uspelo, da si je zagotovil opazno mesto v svetovni popularni glasbi, in sicer ne zgolj zaradi priljubljenosti značilnih industrijskih in vojaških ritmov ali zloveščega vokala Milana Frasa, temveč tudi zaradi svoje ikonografije in vizualne podobe, s katero so se Trboveljčani ukvarjali že od samega začetka delovanja. Izrazito militantna podoba skupine je pripomogla k temu, da so jo v Jugoslaviji in v tujini začeli označevati za fašistično ali neonacistično, na kar so seveda spominjali vojaške uniforme in simboli, ki jih danes (med drugim) štejemo za del umetniškega ustvarjanja skupine.

Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana

Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.

Z Molièrom na kolesu

Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.

Kurir

Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”

Nonstop

11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.

Nimfomanka – 1. del

Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.

Montevideo, se vidimo!

Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!

Mare Bulc, režiser

Jacinta iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Helena Gruden (Grudnovka) iz drame Za narodov blagor. Lojzka iz Hlapcev. Cankarjeva mama. Kako bi bilo, če bi se vse te ženske, ki nastopajo v delih Ivana Cankarja, znašle skupaj v današnjem času? O čem bi razmišljale? O tem se je spraševal režiser Mare Bulc, ko je pisal komedijo Vse o Ivanu in jo sam tudi režiral v Gledališču Koper. Režiser, doma z Vrhnike, je še enkrat prebral dela svojega someščana, da bi se v predstavi komično lotil predsodkov o Cankarju, ki izvirajo iz površnega branja njegovih del, in opozoril na »plasti Cankarjevih del, ki jih večina ne pozna, a bi jih bilo, glede na to, da se nanj kot na največjega slovenskega pisatelja mnogi sklicujejo, dobro poznati v teh zapletenih časih. Hkrati pa sem hotel spodbuditi ljudi, da Cankarja ponovno vzamejo v roke«.