Iztok Geister: Newyorški dnevnik

Pisatelj, ki je svojo poetiko, se pravi literarne junake, prikazoval skozi odnose do prirode, je roman vpel med nebotičnike metropole.

Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes

Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.

John Frusciante: Enclosure

Genialni kitarist in (včasih) pisec pesmi po odhodu iz zasedbe Red Hot Chilli Peppers ponovno, tudi z enajsto solistično ploščo, izživlja svoje čudaške apetite. Da mu je blizu zvedava elektronska glasba, sicer že dolgo ni novost, mu je pa sodeč po albumu Enclosure vse bližje. Album se šibi pod težo junglskih ritmov, morda posledice ne tako davnega sodelovanja z Venetian Snaresom. Težava je v tem, da je Frusciantejeva kitarska in pevska senzibilnost v kričečem nasprotju s poceni, generičnimi sintetičnimi ritmi, in to, kar bi sicer lahko bile povsem spodobne pesmi, tu učinkuje zgolj kot še en ekscentrični izliv glasbenega zvezdnika. Mu pa štejemo v dobro, da je v svojem uporu vsekakor zelo konsistenten.

Future Islands: Singles

Baltimorski trio Future Islands je nase opozoril že z dosedanjimi ploščami, a zdi se, da ga je prejšnji studijski album On the Water (2011) odpeljal v pravo smer – skupina je podpisala pogodbo s slovito založbo 4AD in zdaj izdala svoj doslej najbolj zaokroženi studijski izdelek, na katerem prevladujeta prepoznavni vokal pevca Samuela T. Herringa in zvočna slika, temelječa na prevladujočih sintetizatorjih, s preprostimi ritmičnimi rešitvami, ki se večinoma vrtijo v polju synthpopa in novega vala. Ne, Singles ni kompilacija, temveč album, ki bi s kakovostjo lahko dosegel, da bi skoraj vse skladbe na njem postale singli, saj gre za malo mojstrovino, ki bo skupino zagotovo predstavila širšemu občinstvu. Sveže.

Chet Faker: Built on Glass

Mladi avstralski vokalist in producent Chet Faker očitno zna dobro fejkati, saj se njegova zgodba bere kot priročnik za uspeh v neizprosni glasbeni industriji. Najprej je leta 2012 posnel všečno priredbo hita No Diggity zasedbe Blackstreet. Posnetek je postal viralni internetni hit, Faker pa potem na krilih EP-jev, ki so sledili, instantno manjša zvezda elektronike. Njegov prvenec je nadaljevanje te zgodbe. Vsebuje vse, kar narekuje recept: besedila o težkih razmerjih. Lo-fi, a trendovsko produkcijo, ki brodi po trikotniku novega soula, r’n’b-ja in plesne elektronike. Ščepec kitar in folka. Dva hita, nadvse primerna za festivalske odre. Nekateri feni bodo nedvomno zamerili, ker na njem ni kakšnega manj predvidljivega, bolj ostrega dodatka. Po predpisih.

Kelis: Food.

Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.

Zvončica in piratska vila

Ko zlobna vila ukrade modri prah s čarobno močjo, najprej pomislite, da vas čaka disneyjevska predelava Gospodarja prstanov, toda v resnici je to le priložnost za poskočni duet dveh Disneyjevih franšiz, tiste o neverlandski Zvončici in one o piratih s Karibov, le da je kapitan Kljuka tu za Zvončico to, kar je Ken za Barbiko.

Rio 2

Papagaja Blu in Jewel, zdaj ponosna prebivalca Ria, s svojimi tremi paglavci, verjetno bodočimi nogometaši (ali karnevalskimi sambisti), odfrlita v amazonsko džunglo, toda ko pristaneta, ugotovite, da tam nista le zato, da bi pohlepnim korporacijam, ki uničujejo pragozd, nalila čistega, ampak tudi zato, da bi lahko odigrala tropsko verzijo Njenih tastarih, kajti sredi džungle odkrijeta izgubljeno “modro” pleme, njene tastare, ki komaj čakajo na papagajsko repriziranje dobro znanih sit-komskih klišejev in glasbene točke, še utrudljivejše od klišejev, Blujeve hipohondrije in mrčesa.

Ničelni teorem

Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.

Transcendenca

Se spomnite simultano izvedenih bombnih ali pa letalskih atentatov Al Kaide? No, Transcendenca, mračni, morbidni, eko-teološki tehno triler, se začne s simultanimi bombnimi atentati na high-tech laboratorije, ki so razvijali umetno inteligenco, toda atentatorji niso kaki islamisti, ampak tehnoludisti, tehnofili, ki so se spreobrnili v tehnofobe: v razbohoteni tehnologiji vidijo grožnjo človeštvu in prehud poseg v evolucijo, zato zvenijo kot krščanski fundamentalisti, ki pravico do poseganja v evolucijo priznavajo le Bogu, in kot hayekovski neoliberalci, ki pravico do poseganja v družbo in zgodovino dopuščajo le spontanemu, nevtralnemu, objektivnemu mehanizmu, kakršen je trg, njihov Bog.

Nebraska

Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).

Perpetuum Jazzile, vokalna skupina

Njihove izvedbe pesmi, večinoma priredb, so brezhibne. Harmonije, ritmi, medsebojno barvno prepletanje glasov in fraziranje so izpiljeni do najmanjše podrobnosti. V aranžmajih in izvedbah ni prostora za napake. Morda prav zaradi popolnosti njihovih priredb nekateri kritiki menijo, da ubijajo originalne pesmi. Ali pa gre v vse bolj ciničnem svetu komu na živce njihovo veselje do petja in življenja, ki ga izžarevajo na odru, ko pojejo pop pesmi Lady Gaga, Davida Guette, Daft Punka, Michaela Jacksona, Abbe itd.