Kongres

Ko so začeli v filmih uporabljati digitalne igralce, narejene iz pikslov, ne pa iz mesa, in ko so začeli uporabljati motion-capture, s katerim so igralcem vzeli digitalni odtis telesa, so se vsi spraševali: ali bodo filmi v prihodnosti sploh še potrebovali igralce? Al Pacino je v filmu S1m0ne igral holivudskega producenta, ki ustvari digitalno igralko, s čimer reši vse svoje probleme – ker je igralka digitalna, ne teži, ne izsiljuje, ni kapriciozna, nima zvezdniških zahtev in tako dalje.

Michael Kohlhaas

Kdo je Michael Kohlhaas? Predstavljajte si Cankarjevega hlapca Jerneja, ki v srednjem veku sreča Kafko. Michael Kohlhaas je natanko to: kafkovski hlapec Jernej, le da nazaj noče kmetije (na kateri je pustil svoja najboljša leta), ampak svoja dva konja, ki mu ju pribočniki lokalnega barona vzamejo kot neke vrste mostnino.

Zora Planeta opic

V fantastični Zori Planeta opic, ki se začne deset let po nič manj fantastičnem Vzponu planeta opic, rebootu Planeta opic, je svet povsem opustošen – ljudi je okužil in pokončal pandemični opičji virus, produkt znanstvenega eksperimentiranja. San Francisco je zapuščen, popolna distopija: ljudje, ki so preživeli in ki jih vodi militantni Dreyfus (Gary Oldman), živijo v stari vojaški orožarni, med ruševinami, panično se stiskajo drug k drugemu, obenem pa obupano iščejo vir energije, ki bi jih ohranil pri življenju.

Čistka: Anarhija

Piše se leto 2023. V Ameriki je brezposelnost manj kot petodstotna, kriminala tako rekoč ni, vse manj ljudi pa živi pod pragom revščine – po zaslugi Čistke, letnega rituala, ki so si ga izmislili zato, da bi lažje živeli. Na ta dan – dan Čistke, dan nove neodvisnosti, dan prerojene Amerike – lahko ubiješ, kogar hočeš.

Ab-Soul: These Days ...

Black Hippy je bila pred dvema letoma morda najperspektivnejša ekipa v raperski igri. Potem je šlo vse h hudiču: Kendrick Lamar je postal navaden superzvezdnik, Schoolboy Q bivši gangster, ki mu skok v mainstream ni popolnoma uspel. Ab-Soul s svojim drugim samostojnim albumom ostaja najboljši tekstopisec kolektiva, ki pa tudi namiguje, da je njegova najboljša forma preteklost. Sicer je še zmeraj samoironičen in prav nič bahaški, še zmeraj je sivo mračen. A kaj ko These Days ... deluje kot zbirka tistih komadov, ki za končni albumski izbor pač niso dovolj prepričljivi. Je mlačen izdelek, ki nas ne popelje dovolj globoko v bizarni svet mladega introvertiranca. Začetek konca, ki nas spotoma spomni na najboljše čase ekipe.

Elektro Guzzi: Observatory

»Rockovski trojec, ki igra techno glasbo.« Najpogostejši zapis ob zasedbi Elektro Guzzi je videti predvsem kot dober marketinški trik, a le dokler zasedbe ne srečaš na koncertnem odru. Trojec z bobni, basom in kitaro namreč tako natančno rekontekstualizira izročila ameriških techno pionirjev, ali še raje kakšnega njihovega dunajskega techno someščana, da odpre usta tudi največjim techno puristom. S svojo novo ploščo zasedba sedaj ponudi še bolj rafinirano različico repetitivnega, mantričnega techna, ki ob osnovnem izboru inštrumentov tokrat očitno veliko dolguje tudi bolj klasičnim, studijskim producentskim prijemom. Meja med »akustiko« in elektronskimi manipulacijami postane še bolj skrita, a povsem mogoče, da spet le do prvega koncerta.

R.E.M.: Unplugged 1991/2001: The Complete Sessions

Čeprav v tej rubriki le redko pišemo o kompilacijah, obstajajo izdaje, ki si zaslužijo omembo. Takšna je pravkar izdana kompilacija, na kateri se predstavi eden izmed največjih rockovskih bendov vseh časov, in sicer s unplugged posnetki, najprej posnetimi v živo tik po izdaji epohalnega albuma Out of Time, nato pa še deset let pozneje, leta 2001, tik po izdaji albuma Reveal in odhodu bobnarja Billa Berryja iz skupine. Pri tem je presenetljivo, da je nastop drugega dela veliko konsistentnejši, k čemur prispevajo tudi odlični gostujoči glasbeniki. Zgodovina velikega ameriškega benda, strnjena v dobri dve uri glasbe – brez elektrike. Nostalgično.

Jungle: Jungle

Skupina Jungle je hitrostno postala viralni spletni hit na krilih kar treh dobro skoreografiranih videospotov, receptov za dandanašnji uspeh v glasbeni industriji, kjer v glavnih vlogah nastopajo navdihujoči in največkrat črni plesalci: enkrat komaj šestletna, tako luštkana brejkdenserka, drugič vešči plesalci na kotalkah. O samih članih zasedbe pa se je takrat vedelo bore malo, niti tega ne, kako so videti, šlo je pač za tisto marketinško strategijo, ki stavi na skrivnostnost.

Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.

Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod

Pošast iz Sentiera, menda junak še nekaterih avtorjevih romanov, imenovan tako, ker ga je kazal po straniščih in bil tudi sicer udeležen v številnih nečednostih, postane žrtev atentata. V zagrobju se znajde v ogromni spletni kavarni s tisoči, morda milijoni zaslonov in tipkovnic, njegov edini način obstoja je spletna komunikacija in korespondenca, njegovi sogovorniki pa slej ko prej vsakovrstni prevratniki, teroristi, katoliški ljubitelji najmanjših, manipulatorji javnega mnenja in tisti, ki skrbijo, da se ljudje paniki ne predajajo, temveč jo aktivno in napeto /do/živijo.

Peter Škerl, ilustrator

V roke je vzel čopič in ga pomočil v črn tuš. Nato je narisal kmetijo in njene prebivalce, živali, ki se ponoči zberejo v skednju, kjer jim prašičji starosta naznani, da se bo treba gospodarju, ki jih izkorišča, končno upreti. Ko je res izbruhnil upor, je prvič posegel po rdeči, edini barvi v tem črno-belem podvigu. Poškropil jo je po papirju, kot kaplje krvi.