Robin Skynner in John Clees: Življenje in kako ga preživeti

Agens movens Monty Python je s svojimi vprašanji terapevtovo podučevanje prepeljal v izkustveni svet bralca, ki je sedaj v slovenskem prevodu dobil še pendant k legendarni uspešnici Družine in kako v njih preživeti.

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Christopher Isherwood, britanski pripovednik in dramatik, je prišel v Berlin v času, ko je bilo tam še vse živahno in se je začelo in razvijalo tudi novo in grozeče, vse še v ravnotežju, ko se ni vedelo, kam se bodo zadeve prevesile. Čakali so pravzaprav komunistično revolucijo, ki se je obrnila v vemo kaj. Iz zadrgnjene Anglije se je zdel Berlin v zgodnjih tridesetih mesto razvrata in svobode, predvsem je v njem vladal bolj sproščen in toleranten odnos do homoseksualnosti, takrat sicer pogosto preganjane in sankcionirane.

Cene Resnik Quartet Live: From the Sky

Še en posnetek z lanskega ljubljanskega jazzovskega festivala, ki ga je izdala založba selektorja Pedra Coste. Gre za plošček mladega slovenskega tenorskega saksofonista Ceneta Resnika, ki je tokrat združil moči z violinistom Emanueleom Parrinijem, kontrabasistom Giovannijem Maierjem in bobnarjem Aljošo Jeričem ter nas popeljal na freejazzovsko popotovanje, kjer se svobodna improvizacija sreča z različnimi jazzovskimi idiomi, ki pogosto spomnijo na velikega Alberta Aylerja, čeprav nas tale pisana zasedba odpelje veliko dlje. Še eno izjemno sodelovanje tujih jazzovskih glasbenikov in mladih slovenskih upov improviziranih godb, ki dokazuje, da Slovenija igra (glede na velikost) pomembno vlogo na svetovnem jazzovskem zemljevidu.

»Weird Al« Yankovic: Mandatory Fun

Prvo vprašanje pri že štirinajsti plati najbolj znanega satirika in parodika v glasbeni industriji je: ali moramo res še enkrat podoživeti tiste najočitnejše hite, s katerimi so bila naša ušesa sistematično zlorabljena zadnje leto ali tri? Na tnalu so se znašli navadni osumljenci – Pharrell Williams, Robin Thicke, Iggy Azalea. Parodije so predvidljive, a se raje kot izvajalcev lotijo širših družbenih pojavov. Toda to ni vse: Yankovic dodaja pastiše, imitacije bendov, kot sta Pixies in Foo Fighters, z obveznim polkavenčkom priredb. Mandatory Fun je pač še ena Yankoviceva plata, je metakomentar trenutnih pop glasbenih navad in ni povsod smešna. Najbolj smešno je, da hit Get Lucky ni dobil parodije, ker je besedilo preveč repetitivno.

La Roux: Trouble in Paradise

Po izvrstno sprejetem prvencu dvojca La Roux pred petimi leti je vse kazalo, da smo dobili še en izvrsten projekt, ki bo nadaljeval plodno tradicijo britanskega sintpopa. Toda med nastajanjem novega albuma so se pojavile težave, ki so se nazadnje zaradi ustvarjalnih razlik (!?) stopnjevale do duovega razhoda. Ostala je le še Elly Jackson, njen novi album pa je bolj ali manj logično nadaljevanje La Rouxove zgodbe. Temelj novih skladb ostaja britanski sintpop iz osemdesetih let, po novem križan z estetiko sedanjega retro spogledovanja z disco manijo sedemdesetih in osemdesetih let, ki stavi predvsem na »dobro pesem«. Rezultat je bolj zrel, dodelan pop, prepoznavno avtorsko zaznamovan, zato pa z manj hitovskega potenciala. Vsaj do morebitnega novega Skreamovega remiksa.

Morrissey: World Peace Is None of Your Business

Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.

Racija 2

Če smo že ravno pri nadaljevanjih, ki niso ravno zgled dobre prakse (Avioni 2, 22 Jump Street), je prav, da glorificiramo film, ki pokaže, kaj je to umetnost nadaljevanja. Racija 2 je pri nas te dni doživela le eno samo projekcijo – v murskosoboškem Cineplexxu, v okviru 10. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.

Avioni 2: V akciji

Avioni (govoreče, dirkaške mašine), ki so izgledali kot nadaljevanje Avtomobilov (govoreče, dirkaške mašine), so dobili nadaljevanje, ki se začne kot drugo nadaljevanje Ramba: Praško, humanoidni glavni junak, je po vseh tistih silnih triumfih, z dirko “Krila okrog sveta” vred, v tako hudi eksistencialni – pa tudi mehanični – krizi, da nujno potrebuje ogenj, ki bi ga heroiziral, očistil, odrešil in ponovno beatificiral, zato se pridruži letalski gasilski brigadi.

22 Jump Street: Mladeniča na faksu

Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.

Aljoša Harlamov, literarni kritik

Roman vedno prebere do konca. Tudi če se mu zdi zaplet za lase privlečen, liki neživljenjski in slog nikakršen, kar se pogosto zgodi v hiperprodukciji sodobnega slovenskega romanopisja, se tudi od slabih avtorjev lahko česa naučimo. »V vsaki knjigi je mogoče najti kaj dobrega. Če bomo knjigo odložili že po tridesetih straneh, ne bomo prišli do tiste majhne kakovosti, ki se morda skriva v črni luknji romana,« pravi Aljoša Harlamov, slovenist, doktorand na ljubljanski Filozofski fakulteti in letošnji dobitnik Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo pisateljev Slovenije podeljuje mladim literarnim kritikom.