Common: Nobody’s Smiling

Nekoč Common Sense, sedaj samo preprosto Common velja za preudarnega, zrelega, celo rahlo konservativnega raperja. Je chicaški veteran, ki se je občasno in uspešno že prelevil v igralca in pesnika. Z novim albumom opozarja na dejstvo, da je Chicago dandanes po statistiki eno najnevarnejših mest v ZDA, kjer se problemi pogosto rešujejo s pištolami. Nobody’s Smiling je tako pretežno temačen album z nekaj zanimivimi rimarskimi gostovanji, ki pa se marinirajo v mlačni celoti, kjer je preveč posnetkov navadnih mašil, fillerjev. In kjer se mora Common zagovarjati, zakaj že dolgo ne živi več v vetrovnem mestu. Plošček spominov in nasilja sodobnosti, ki nima zveze s sodobnim zvokom chicaških ulic.

Diplo: Random White Dude Be Everywhere

Producent iz L. A.-ja, v katerega katalogu sodelovanj se najdejo M.I.A., Die Antwoord, Britney Spears, Beyonce, Skrillex in številni drugi, je že desetletje tarča stalnih kritik. Očitajo mu eksploatacijo stilov z ulic Angole, Južne Afrike, Karibov in brazilskih favel, pri tem pa radi pozabljajo, da je ta glasba tudi po njegovi zaslugi sploh prišla do širšega kroga poslušalcev in da je vse te izkušnje zapakiral v svoj izraz, ki ga je zadnja leta povzdignil med največje zvezdnike EDM-a. Z novim albumom, zbirko šestih recentnih skladb in še šestih remiksov, sedaj upravičuje ta status. Mešanico lunapark electro housa in trapa je sestavil v enega letošnjih prepričljivejših EDM-albumov, ki bo odmeval na marsikateri poletni plesni veselici.

Spoon: They Want My Soul

Austinski indie kvartet, ki si je nadel ime po skladbi legendarne nemške krautrock skupine Can, se po štiriletnem diskografskem premoru oglaša z novim albumom. A zdi se, da se v dvajsetletni zgodovini benda, ki si je na ameriški indie sceni pridobil kar nekaj oboževalcev, ni spremenilo nič bistvenega. Tudi osmi album se večinoma naslanja na zapuščino novega vala in indie rocka iz devetdesetih let, kar ne prinaša nobene osvežitve v glasbenem izrazu skupine. Glavno orožje albuma sta dober občutek za pisanje pop pesmi, pa tudi majhna sprememba v zvočni sliki, ki se je zgodila s prihodom novega klaviaturista in kitarista Alexa Fischela. Pričakovano in nekoliko monotono.

Borghesia: And Man Created God

Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.

Osip Mandelštam: Hrum časa

Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

Z očmi Lire Kazan ni nič več. Potem ko ji batinaši ruskega oligarha vanje v Londonu brizgnejo kislino, potem ko to hrabro prenese in ozdravi, razen vida, ji domači svetujejo proteze v prejšnji barvi in z operacijo in nekaj patosa se ta zgodba tudi zaključi.

Antboy

Zadnja leta smo videli trumo holivudskih superjunaških filmov, v katerih so Marvel-mani reševali dom in svet, zato potencialnega superjunaka zlahka prepoznamo. V resnici smo teh filmov videli toliko, da potencialnega – magari rojenega – superjunaka prepoznamo že tedaj, ko je še otrok, recimo pri dvanajstih.

Vroči posnetki

Vroči posnetki so nizka komedija visokega koncepta: kaj se zgodi, ko zakonskemu paru intimni posnetki, s katerimi je skušal začiniti svoj dolgčas, uidejo v javnost? Spomnite se Severine. Pa Pamele Anderson. Kim Kardashian. Paris Hilton. Colina Farrella. In Roba Lowa, ki ga – ironično – najdete tudi tu.

Šef

Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.

Zoran Smiljanić, stripar

Ne pomni več, koliko let je imel, ko je odkril kavbojce, ki so, odeti v jelenjo kožo z resicami in pokriti s klobuki, jezdili po prostranih ameriških in mehiških puščavah. Zadeli so vsako tarčo. Nasprotnike so mlatili kot za stavo. Vedno so zmagali.