Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev

Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Robert Simonišek: Soba pod gradom

Peter Mrak, glavni v Simoniškovem romanesknem prvencu, naj bi bil glas(nik) nove generacije, je zapisala kolegica, njegova vrstnica, in nas je v hipu postalo strah ne le za generacijo, tudi za prihodnost, ki naj bi z njo prišla.

Arve Henriksen: The Nature of Connections

Kot pove že ime albuma, se norveški trobentač Arve Henriksen tokrat oglaša s seznamom skladb, pri katerih so kot skladatelji sodelovali tudi drugi glasbeniki. Drugače od prejšnjih albumov, na katerih je večinoma uporabljal elektroniko, je The Nature of Connections akustičen plošček s sodelujočimi godalci, kontrabasistom in bobnarjem, ki raziskuje nordijsko folk tradicijo, hkrati pa se precej približa sodobni komorni glasbi, k čemur veliko prispevata godalni kvartet in to, da je vsak glasbenik avtor posamezne skladbe. Zato je The Nature of Connections samostojna plošča samo v navednicah in kaže, kako zelo pomembno je za Henriksena skupno ustvarjanje.

Rustie: Green Language

S serijo ploščkov, ki prihajajo v pozno poletni-jesenski sezoni, shefieldska kultna založba Warp še enkrat potrjuje, da je najatraktivnejša v elektroniki v tem delu galaksije. Rustie je prvi v vrsti in z albumom, na katerega naj bi ključno vplival čudež narave, še enkrat potrjuje, da je z vsakim projektom vse bolj vešč megalomanske, zidove tresoče produkcije. Potrjuje pa tudi, da zbranost ni njegovo najmočnejše orožje, saj slogovno deluje zbegano in skače na vse strani. Maksimalizem neonsko sijočih sintovskih melodik je še zmeraj podpis mladega Škota, ki pa tokrat ne narekuje več trendov, ampak jim sledi. Bolj ambientalni vložki potek le po nepotrebnem razvlečejo, udarni pa ne izstopajo iz trenutne ponudbe himničnega trapa.

Starfoxxx: Baby I’m off Drugs and I’m Ready to Marry You

Ne da bi izustil artikulirano besedo, chicaškemu producentu Davidu Beltranu s prvencem uspe splesti jasen obris brezskrbne poletne romance, v kateri se lahko prepozna vsak malce resnejši rejver. Na prvi posluh naivna produkcija poudari mladostniško naravo skladb, ki navdih črpajo iz plesne klubske glasbe, razpoloženjskega ambienta in obvezne pop elektronike za kakšen očem skrit peščen obmorski kotiček. Po daljšem času spretno sestavljen instrumentalni elektronski album, ki ga z užitkom brez preskakovanja skladb poslušaš od začetka do konca in ob njem podoživljaš celotno razpoloženjsko paleto. Za clubberje, zaljubljene, tiste večno iščoče, predvsem pa za vse, ki nočejo odrasti. Eden od soundtrackov za letošnje poletje, za v klub ali na plažo.

Interpol: El Pintor

Postpunk, glasbeni žanr, ki je zaznamoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v prvem desetletju novega tisočletja doživel revival. Svetovnemu občinstvu so se takrat predstavili številni bendi, ki so odkrito koketirali z britanskim novim valom.

Hrabri avtek Plodi

Plodi ima oči. Plodi ima usta. Plodi govori. Ni čudno: Plodi je avto. Toda njegova beseda je zakon. Plodi je namreč policijski avto. Tokrat je na sledi divjim lovkam, ki plenijo norveški nacionalni park. Aha, boste rekli: plodi je norveški James Bond. Ne, ni. Plodi ni padel iz James Bonda, ampak iz Pixarjevih Avtomobilov. Ali bolje rečeno: Plodi izgleda kot avto, ki je zamočil avdicijo za Avtomobile, tako da so raje vzeli Strelo McQueena – oh, in Šerifa, če smo že ravno pri policijskih vozilih. Kar ni naključje. Nekje vmes se namreč v akcijo vključi tudi vidra, ki izgleda tako veveričje, kot da je zgrešila avdicijo za Ledeno dobo, le da se ne muči z želodom, ampak z jajcem. Tale norveška animacija se zaveda, da ni tako dobra kot Avtomobili in Ledena doba, zato ponuja oboje hkrati.

Odpleši svoje sanje: Združene moči

V prejšnjem delu te plesne sage so nas na vse načine in vse pretege prepričevali, da je “Mob” najboljša plesna skupina svetu. Peti del, ekstatično naslovljen Združene moči, zdaj to razveljavi, saj teh sanjskih plesalcev po vrnitvi v Los Angeles noče nihče angažirati, tako da morajo na novo veliko tekmovanje, tokrat v Las Vegas.

Bog, le kaj smo zagrešili?

Če ste opazili, kako začne ameriška desnica ob očitkih, da je rasistična, vedno na vso moč “dokazovati”, da ni, da je rasizem stvar preteklosti in da so rasistični in nestrpni dejansko črnci (pri nas začne desnica na očitke, da je nestrpna, kakopak “dokazovati”, da so dejansko nestrpni tisti, ki ji očitajo nestrpnost), potem vas bo ob gledanju tele komedije, velikega francoskega hita, spreletaval srh.

Meta Grgurevič, umetnica

Instalacija (in performans) Galanterie Mécanique, ki jo je lani skupaj z Uršo Vidic in vrsto sodelavcev (Jaša, Bowrain, Kalu, Nina Fajdiga, Leja Jurišič, Nika Ravnik in drugi) postavila v okviru Svetlobne gverile v galeriji Škuc, je bila pravzaprav vrhunec njenega dotedanjega raziskovanja na področju prepleta umetnosti in tehnologije. V tem prepletu jo najbolj zanima mehanika giba.