Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues

Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?

Fernando Vallejo: Brezno

Vallejo nekje zapiše, da se pri pisanju zgleduje po litanijah. Res, če odvzamemo tej oznaki del zaresnosti in pretiravanja, kot vsem njegovim provokativnim zapisom, je njegova proza eno samo izštevanje in repetitivni obračun z vsemi – in zraven malo tudi s samim sabo.

Johnny Marr: Playland

Nekdanji član skupine The Smiths Johnny Marr gotovo sodi med kitariste, ki bi si zaslužili veliko več pohval, kot so jih deležni, zlasti kadar govorimo o njegovem delovanju v legendarni manchestrski zasedbi, kjer je vse druge člane pogosto zasenčila karizma frontmana Morrisseya. A drugače od Morrisseya, ki je letos izdal več kot solidno ploščo, nam Marr, ki je v preteklosti kot kitarist sodeloval z različnimi zasedbami, na pravkar izdani plošči ne ponudi pretirano inovativnih glasbenih domislic, saj poleg nekaj udarnih kitarskih rifov predstavi zgolj ponovitev že preverjenih mainstream formul kitarskega rocka, ki na njegovem drugem samostojnem ploščku izzvenijo precej bledo. Očitno je Marrova glasbena kariera dosegla vrhunec že v osemdesetih letih.

Vashti Bunyan: Heartleap

Potem ko so Animal Collective, Devendra Banhart in še nekateri neofolkerji pred petnajstimi leti v glasbeno življenje obudili kultno britansko folk kantavtorico, se je ta po petintridesetih letih odločila posneti drugi album. Od tega mineva že skoraj desetletje, Vashti Bunyan pa je zdaj izdala tretji album, s katerim napoveduje dokončno (diskografsko) slovo. Verjetno kar v pravem trenutku. Škoda bi bilo namreč kakorkoli ogroziti izjemno, pa čeprav skromno bero treh tako rekoč popolnih, brezčasnih folkovskih albumov, ki so vsak v svojem času pomenili pomembno prelomnico. Heartleap resnici na ljubo z vidika folkovske (ne)aktualnosti niti ni prelomen, toda hkrati izstopa prav zato, ker so se obuditelji folka v zadnjih letih razbežali vsak na svoj konec ...

Flying Lotus: You’re Dead!

You’re Dead! je peti album zastavonoše scene bitov v Los Angelesu in njegov tretji zapored, ki stavi na hitrostno nametavanje zamisli, skic in motivov. V obliki izjemno kratkih posnetkov. Flying Lotusu se mudi, brez metaforike se ukvarja s temo smrtnosti, s kančkom mistike in brez morbidnosti. Njegove prostojazzovske ambicije, ki smo se jih že nekako navadili, tokrat stopijo stopničko više. Poleg pričakovanega, mrzličnih basovskih turbolinij stalnega sodelavca Thundercata in igrivih ritmičnih gimnastik, se na plati pojavi eminenca Herbie Hancock, tu sta tudi Kendrick Lamar in Snoop Dogg. Ni pa Pharella, ki se je ustrašil, da je projekt zanj le premalo vesel, in je sodelovanje zavrnil. Gosta (jazzovska) fuzija, ki prehiteva samo sebe.

Thom Yorke: Tomorrow’s Modern Boxes

Se še spomnite, kako je skupina Radiohead pred natanko sedmimi leti napovedala izid takrat težko pričakovanega albuma In Rainbows (2007) in s tem povzročila revolucijo v distribuciji glasbe, sočasno pa »primazala« klofuto glasbeni industriji? Šlo je za model »plačaj, kolikor želiš«, kar je številnim oboževalcem in radovednežem omogočilo zastonjsko kopijo digitalnega albuma, ki ga je skupina kasneje izdala tudi v fizični obliki, torej na CD-ju in vinilu.

Hotel

Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.

Sprehod med nagrobniki

Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.

Dobrodošli v New Yorku

In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.

Nina Prešiček, pianistka in raziskovalka glasbe

Ko so jo lani vprašali, ali bi se lotila klavirskega koncerta velikega Györgyja Ligetija, širši javnosti morda najbolj poznanega po glasbi za Kubrickove filme, ni omahovala niti za trenutek.