»Koga briga moja antifašistična pesem, ko pa delujem znotraj sistema, ki je sam po sebi fašističen?«

Nicolás Jaar, čilensko-ameriški virtuoz palestinskih korenin, je eden najpomembnejših glasbenikov našega časa. Na svetovni glasbeni zemljevid se je umestil že kmalu po tem, ko je dopolnil 20 let. Ob izidu dolgometražnega prvenca Space is Only Noise (2011), ki je krasil vrhove tako rekoč vseh pomembnih seznamov najboljših plošč leta, ga je mednarodna kritiška skupnost okronala za ultimativnega wunderkinda elektronske scene.

»Ko govorijo o antisemitizmu, bi morali govoriti o skrajni desnici«

Sebastian Nübling velja za enega pronicljivejših in zanimivejših gledaliških režiserjev na nemškem govornem območju, kot hišni režiser je tesno povezan z Gledališčem Maksima Gorkega v Berlinu, ki se opredeljuje kot postmigrantsko gledališče, to pomeni, da v ospredje postavlja predvsem teme rasizma in razmerij moči v družbi, z njim pa sodelujejo ustvarjalci različnega etničnega izvora. Jackie Poloni z umetniškim imenom Yantan Ministry pa je glasbenica in didžejka ( je nebinarna oseba, v angleščini zato uporablja zaimek they, zaradi omejitev slovenskega jezika pa bomo v nadaljevanju ženski slovnični spol uporabljali kot nevtralen), prav tako dejavna na berlinski kulturni sceni. Skupaj podpisujeta režijo predstave Slovenija šteje, avtorskega projekta, »ki v središče postavlja Slovenijo in delo, potrebno, da se ta vzpostavlja, ohranja in spreminja«. Prvo uprizoritev bo doživela dan po izidu te številke Mladine, v soboto, 6. aprila, na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani.

Aleksandar Hemon / »Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative«

Njegov drugi dan v Ljubljani. Po večeru veseljačenja, premalo spanja, vsaj treh intervjujih, ki jih je imel pred najinim, tik pred nastopom s svojim DJ-setom v Pritličju, po tednu dni, ko je s prevodi svojih knjig potoval iz Berlina v Rim, od tam v Pariz, pa k nam, od tu pa bo šel kmalu čez lužo v Ameriko, je v pogovoru zbran, osredotočen in izrazno oster, kot smo redki med nami po počitku ali, verjetneje, nikoli. »Jaz sem ves čas navit,« odvrne ob mojem čudenju nad dejstvom, da po vsem tem ne deluje niti malo utrujen.

»Poezija je protistrup razdiralnosti«

Miljana Cunta, leta 1976 rojena pesnica, je bila dolgo urednica in kulturna producentka, med drugim je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Kot pesnica bralce navdušuje, prevzela jih je že leta 2010 s tankočutnim pesniškim prvencem Za pol neba. Letos je izšla njena četrta zbirka pesmi Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Na lanskem, 22. Pesniškem turnirju je bila okronana za vitezinjo poezije, oktobra letos pa je bila kot literatka iz častne gostje Slovenije ena od govork na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Četudi se je pozornost medijev že kmalu po njenem nastopu preusmerila k filozofu Slavoju Žižku in njegovemu opozorilu na odnos Zahoda do izraelsko-palestinskega spora, je bil njen govor deležen občudujočih odzivov. Spregovorila je namreč o pesniški samoti, moči poezije v današnjem času in – nenavadno – zdravilnih učinkih poezije.

Hanna Slak / »Postali smo družba monologa«

Scenaristka in režiserka Hanna Slak se je rodila leta 1975 v Varšavi, živi in ustvarja pa v Berlinu. Tako rekoč rodila se je v svet filma: oče je bil režiser Franci Slak, mama je oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Iz režije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po seriji kratkih filmov je leta 2002 posnela prvi celovečerec Slepa pega, sledili so še Desperado tonic (2004), Teah (2007) in Rudar (2017), s katerim se je potegovala za nominacijo za oskarja za tujejezični film. Njeni filmi so bili predvajani na nekaterih najpomembnejših evropskih filmskih festivalih od Cannesa prek Berlina do Rotterdama in Locarna, njen zadnji film Niti besede, nemško-slovensko-francoska koprodukcija, je premiero doživel na slovitem mednarodnem festivalu v Torontu, kjer je bil uvrščen v tekmovalni program. To je njen prvi film, v katerem govorijo nemško, in tudi prvi, ki ga je posnela s Claire Mathon, izjemno direktorico fotografije, ki je v zadnjih letih podpisala velike pozornosti deležne filme, kot sta Spencer (2021, Pablo Larrain) in Portret mladenke v ognju (2019, Celine Sciamma). V ljubljanskem Kinodvoru, kjer si lahko film ogledate do 26. novembra, je spregovorila o temah, ki jih odpira ta »intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah izgube tega«.

Damjan Kozole / »Umetnost se mora dotikati tudi ran, ki najbolj bolijo« 

Damjan Kozole in Peter Musevski sta bila nerazdružljiv tandem skoraj četrt stoletja, odkar je Musevski odigral glavno vlogo v filmu Rezervni deli (2003), sodobni klasiki slovenskega filma, ki je bila deležna velikega zanimanja tudi v tujini. Film je bil predvajan v tekmovalnem programu Berlinala, sloviti britanski kritik Peter Bradshaw (The Guardian) pa ga je uvrstil med najboljše filme leta. Skupaj sta posnela kar osem celovečercev, med drugim tudi Nočno življenje (2019), ki je Kozoletu prineslo veliko čast v evropskem filmskem prostoru, nagrado za najboljšega režiserja na slovitem festivalu v Karlovih Varih. Načrtovala sta še devetega, (avto)biografsko antologijo kratkih filmov, posnetih po tragikomičnih anekdotah iz turbulentnega življenja Petra Musevskega, ki se je dolga leta spoprijemal s hudo depresijo. To Musevski v sklepnem delu filma, na posnetku, ki je na Kozoletovem trnovskem balkonu nastal leta 2013, slikovito opiše kot »roleto, ki se spusti pred možgani in je ne moreš dvigniti«.

»Empatija je prvi korak na poti do sprave«

Slovita makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (rojena 1974 v Skopju) bo v četrtek, 7. septembra, v ljubljanskem Kinodvoru slovenskemu občinstvu premierno predstavila svoj najnovejši celovečerec Najsrečnejši človek na svetu, koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi naša produkcijska hiša Vertigo. Zgodba, ki (tudi s pomočjo absurdnega črnega humorja) odpira vprašanja, povezana s povojnimi travmami Sarajevčanov, se odvija na hitrostnih zmenkarijah, kjer protagonistka spozna človeka, ki je nanjo streljal med obleganjem Sarajeva.

Zemira A. Pečovnik / »Jaz sem se pač uprla, drugače nisem mogla«

Zemiro A. Pečovnik poznamo kot avtorico dokumentarnih filmov in videoumetnico, že 25 let pa tudi kot eno najbolj prepoznavnih sodelavk uredništva oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija. Zadnja tri leta je to uredništvo na edini slovenski televiziji, ki prostor sistematično in bogato odmerja kulturi, saj jo k temu obvezuje zakon o javnem servisu RTV Slovenija, tudi vodila. Urednica je bila v obdobju pandemije, ki je bilo za kulturo izjemno težko. In urednica je bila v obdobju, ko so RTV prevzeli ljudje, ki so bili tja nameščeni z enim samim ciljem: da jo spremenijo v propagandni kanal stranke SDS ali jo uničijo. Prejšnjo sredo ji je eden od njih, v. d. direktorja Televizije Slovenija Uroš Urbanija, vročil izredno odpoved delovnega razmerja. Predsednik novega sveta RTV Goran Forbici je nemudoma opozoril, da pristojnosti za to nima. A to Urbanije ni ustavilo.

John McTiernan / »Snemanje zgolj filmov o superjunakih je zločin!«

John McTiernan je ob koncu osemdesetih let posnel tri akcijske klasike, Predatorja, Umri pokončno in Lov na Rdeči oktober, in postal novi veliki hollywoodski up, a so mu potem nekateri filmi – od Zadnjih dnevov raja in Zadnje velike avanture do Trinajstega bojevnika in Rollerbala – skrahirali, njegova kalvarija pa se je – po prisluškovanju nekemu producentu, laganju FBI-ju in ječi – končala s »črtanjem«, tako da že 20 let ni režiral. Zrel je bil za Grossmanna, festival fantastičnega filma in vina, ki se je prejšnji teden odvrtel v Lotmerku – tam, kjer sanje nikoli ne umrejo. V petek zvečer je bila v največji lotmerški dvorani projekcija Predatorja, ki sva jo uvedla skupaj – brez scenarija. Šel je za mano, jaz pa za njim. Rekel je: »Tole je bil pa mali stand-up. Lahko bi šla na turnejo.« In sva šla – naslednji dan.

Svetlana Makarovič / »Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati«

Svetlana Makarovič je v teh krajih znana po ostrem jeziku, morda ga res ima, a je veliko več kot to. Je predvsem velika umetnica, pesnica, pisateljica, igralka, pevka, ki vseskozi opazuje družbo, ji nastavlja zrcalo in zastavlja svoj glas za najšibkejše. Kdor vidi v ogledalu drugačno podobo, kot si bi jo želel, je lahko užaljen, a naloga umetnosti pač ni, da bi oblasti pela hvalnice. Svetlana Makarovič ima že vse življenje težave z oblastjo, težave ima tudi s to ali ono elito. Ne zato, ker naj bi bila posebna, ker naj bi imela mačke raje od ljudi, pač pa zato, ker je samosvoja, ker, kot pravi, na udarce odgovarja z udarci. Prosto po vikinški morali, na zlo se odgovarja z zlom, na dobro pa z dobrim. Pesnica je hud udarec doživela leta 2000, ko je dobila Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus, vendar je hkrati nagrado dobil tudi mozaičar, pater Marko Rupnik, za poslikavo zasebne papeževe kapele. Takrat je nagrado s solzami v očeh zavrnila, tudi zato, ker naj bi priznanje Rupniku omogočilo, »da so klerikalci agresivno stopili v slovensko kulturo«. Letos, toliko let kasneje, je tudi zaradi obtožb o spolnih zlorabah, ki jih je bil deležen Rupnik, od države zahtevala, da se ji nagrada vendarle izroči. Ni šlo. Upravni odbor Prešernovega sklada je zavrnil idejo, da bi ji nagrado izročili na osrednji državni proslavi, za to je na odru Svetlana Makarovič prebrala pesem. Pesnica je za zdaj še vedno brez nagrade, njeni oponenti pa se neprepričljivo izgovarjajo na pomanjkljivosti v zakonodaji. Če že komu, je ravno ona tista, ki bi ji država morala to nagrado vročiti.

Drago Ivanuša / »Država brez kulture je zgolj kapitalistična institucija«

Drago Ivanuša (rojen leta 1969) je eden izmed naših vrhunskih skladateljev, pianistov in harmonikarjev in hkrati eden najdejavnejših. Od samega začetka, ko je, kot je nekoč v Delu zapisala Vesna Milek, v gledališče priletel kot »nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa in melanholije prekmurskih ravnic«, ustvarja glasbo za predstave. Danes je njegov opus osupljiv, poleg glasbe za 150 gledaliških predstav je ustvaril še glasbo za več deset filmov in nešteto drugih izjemno raznolikih glasbenih projektov. Med temi so tudi klavirski solo La Bête Humaine, ki ga lahko razlagamo kot odziv na aktualne napetosti v družbi, unikatni glasbeno-pesniški tandem z Anjo Zag Golob in zasedba Magnetik, v kateri delujejo samosvoji glasbeniki. Za te tri projekte – obenem pa še za gledališko glasbo za trilogijo Cement in predstavo Ali: Strah ti pojé dušo, vse je režiral Sebastijan Horvat – bo te dni prejel najvišje državno priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada.

Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

»Mali bogovi se igrajo z našimi življenji«

Dino Pešut (1990) sodi med najvidnejše hrvaške literarne ustvarjalce mlajše generacije. Dramatik, pisatelj in pesnik se je marca mudil na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, med drugim je na festivalu Fabula predstavljal svoj drugi roman Očetov sinko, v Mini teatru pa so uprizorili njegovo dramo Granatiranje, vojno ljubezensko zgodbo, ki je ta hip zaradi svetovnega dogajanja še posebej aktualna. Pešut ni le nadarjen, duhovit, prodoren pisec literarnih del, v katerih se izkušnja milenijskega življenja spaja z izkušnjo življenja znotraj LGBTQ-skupnosti, temveč prav tako luciden mislec in opazovalec, ki zelo dobro razume zgodovinski trenutek, v katerem smo, svež uvid pa ponuja tudi v razumevanje svoje generacije.

»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«

Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.

»Od direktorja sem dobila cvek, tako da verjetno ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.«

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je najvplivnejša. Vse ključne ljudi iz sveta sodobne umetnosti pozna osebno, govorijo isti jezik, z leti so postali prijatelji. Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno umetnost, je vodila skoraj tri desetletja – vse do decembra 2020, ko jo je minister Vasko Simoniti po dolgotrajnih kolobocijah, ki so vključevale tudi pravno zelo vprašljiva sredstva, zrušil s položaja. Direktor Moderne galerije je danes ministrov izbranec Aleš Vaupotič. Zdenka Badovinac je ostala v hiši in zadnje leto opravljala delo kustosinje, a pred nekaj dnevi je bila imenovana za direktorico primerljive institucije v sosednji državi. V Zagrebu bo vodila Muzej sodobne umetnosti.

»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«

Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.

»To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem«

V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da po osmih letih vodenja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana nepreklicno odstopa s položaja. V pismu, ki ga je delil z javnostjo, je zelo odkrito in natančno pojasnil, kako je sedanja oblast z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem na čelu zablokirala nujno potrebno obnovo osrednjega slovenskega gledališča, ki deluje v 110 let stari, zelo dotrajani palači, in da sumi, da je do tega prišlo zato, ker se je minister pravzaprav želel s položaja znebiti njega. Odzivi na odstop so si enotni – tako tisti, ki so Samoborja vseskozi podpirali, kot tisti, ki so bili do njegovih repertoarjev ali iskanj poti do novega občinstva kdaj tudi kritični, se strinjajo, da gre za veliko škodo, za še eno veliko sramoto ministra Simonitija. Odhaja profesionalec, ki se je do zadnjega boril za prepotrebno prenovo in jo je tudi pripeljal skoraj do začetka.

»Ne bežite pred strahovi«

»Strah in pogum« je bilo vodilo letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica. In kot je v utemeljitvi istoimenske nagrade zapisala prevajalka Amalija Maček, je to tudi življenjsko vodilo letošnjega nagrajenca, avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja (1953).

»Ta film je postal svetovni problem«

Čeprav je Mako Sajko (rojen leta 1927 v Tržiču) – dobitnik letošnje Štigličeve nagrade za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije – ustvarjalno pot neprostovoljno končal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je njegov opus izjemno bogat in vpliven: posnel je kar 17 kratkih dokumentarnih filmov, ki so bili po izbiri obravnavane tematike, slogu pripovedovanja in tehnični izvedbi nedvomno pred svojim časom. Njegovi eksperimentalni, družbenokritični filmi kažejo tako napredno miselnost, da so izjemno relevantni še danes. Na letošnjem umetniškem trienalu EKO8 v Mariboru so predvajali njegov dokumentarec Strupi (1964), ki v svetu velja za pionirski izdelek v žanru okoljevarstvenega dokumentarca, na letošnjem festivalu kratkih filmov FeKK v Ljubljani pa je bil predstavljen njegov film Stopnice ljubezni (1971), ki govori o ljubezenskih zvezah, nastalih na podlagi ženitnih oglasov. Ker Sajko verjame, da je vloga dokumentarnega filma spodbujanje družbenih sprememb, je snemal napredne filme, ki jih je močno zaznamovala družbena angažiranost: obravnavali so teme, o katerih je javnost molčala. Slavica Exception (1971) iz feministične perspektive portretno pripoveduje o delavski etiki mlade striptizete, Promiskuiteta (1974) govori o nevarnosti nezaščitenih spolnih odnosov, Kje je železna zavesa (1961) preroško napoveduje konec strogo varovane meje med vzhodno in zahodno Evropo. Njegov daleč najbolj razvpit dokumentarec pa je Samomorilci, pozor! (1967), ki je prekinil dolgoletni molk o žgoči problematiki samomorov med mladimi Slovenci, z njim pa je ugasnila tudi Sajkova kariera. Film je oblasti stopil na žulj, ker je pokazal zlaganost idealne podobe srečne socialistične mladine, zato je vizionarskega režiserja izobčila iz filmskega sveta. Njegovo delo, čeprav ga je politični sistem utišal na vrhuncu ustvarjalne poti, živi naprej. Štiriindevetdesetletni Mako Sajko velja za eno največjih imen v zgodovini slovenskega filma.

»Bistveno je, da politike, ki so že na oblasti, prisilimo v pravično delovanje in dosežemo, da se nas, ljudi, v bistvu bojijo«

Njegova senzibilnost je izjemna – bržkone našemu najprodornejšemu režiserju mlajše generacije Žigi Divjaku (1993) uspeva z gledališkimi projekti kontinuirano osvetliti najbolj žgoče družbene teme. Brez moraliziranja nas s svojo umetnostjo sprašuje, ali je to res skupnost, v kakršni si želimo živeti. Cenita ga občinstvo in stroka – v zadnjih letih je prejel nekaj najprestižnejših nagrad, samo letos Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za vrhunske stvaritve na umetniškem področju, njegova predstava pa je bila že drugič razglašena za najboljšo predstavo Borštnikovega srečanja: tokrat je bil to avtorski projekt Gejm, ki se sprašuje o odgovornosti slovenske mejne politike za življenje in usodo beguncev. Trenutno pa ga najbolj zaposluje okoljska problematika, ki bo predmet njegovega novega gledališkega projekta Vročina – premiera je predvidena za jesen. Prepričan je, da nam zmanjkuje časa: če bi zares dojeli stanje, v katerem je naš planet, bi šli takoj na ulice, vsi, in zahtevali spremembe takoj, tudi s silo, če bi bilo to potrebno.

»Gledališče lahko spremeni miselnost vsega naroda«

Gledališka režiserka Maja Kleczewska (1973) je ena najopaznejših ustvarjalk v sodobnem poljskem gledališkem prostoru, hkrati pa je tudi politična aktivistka – v gledališču in zunaj njega. Slovi po drznih, izrazito osebnih interpretacijah klasičnih dramskih besedil, s čimer namerava sledi pustiti tudi na naših tleh: te dni je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno predstavila svojo vizijo Cankarjevih Hlapcev.

»Ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti«

Vsak(a) ima svojo narcisoidnost. Anonimnost je naša oblika.

»To, da imamo mir, ni samoumevno«

Manca Juvan (rojena leta 1981) je neodvisna fotografinja, ki je že dobrih 20 let mojstrica dokumentarne fotografije in družbeno angažiranega fotoreporterstva; to poleg njenega izjemnega opusa dokazujejo številne nagrade, ki jih je prejela za svoje delo. Za sabo ima pestro fotografsko pot, med drugim je objavljala v uglednih časopisih, kot so The Guardian, The Times in The Sunday Times. Sodelovala je tudi z Mladino. Že pri 20 letih se je odpravila v Afganistan, v krizno žarišče, na vojno območje in tam dokumentirala »neobičajno življenje običajnih ljudi«, pozneje pa je delala v Venezueli, Iranu, na Tajskem in še marsikje: nazadnje v Istanbulu, kjer je v sklopu mednarodnega raziskovalnega projekta Svoboda metropole posnela serijo fotografij, ki jo te dni predstavlja v atriju ZRC SAZU v Ljubljani – na razstavi, naslovljeni Istanbul, Obrazi svobode.

»Včasih je bilo najlažje sprovocirati komuniste, danes pa cerkev in konservativne medije«

Roman Uranjek (1961), akademski slikar in eden izmed ustanovnih članov slovite umetniške skupine Irwin, tudi v zrelih letih svoje pestre umetniške poti še naprej kipi od ustvarjalnosti. Marljivo vztraja pri neskončnem projektu Vsaj en križ na dan, v sklopu katerega že skoraj dvajset let nariše »vsaj en križ na dan«, še rajši dva, pogosto pa tudi tri ali štiri: v fasciklih, ki krasijo eno od polic njegovega bivalnega ateljeja v središču Ljubljane, se jih je tako nabralo že več kot 25.000. Ob delu z Irwinom sodeluje tudi z Radenkom Milakom, s katerim od leta 2014 ustvarjata v sklopu projekta Dates, zadnje čase pa je dejaven tudi kot (so)kurator številnih razstav, ki dvigujejo veliko prahu in povezujejo najrazličnejše generacije umetnikov. V svojem sila fotogeničnem stanovanju, katerega stene od tal do visokih stropov krasijo dela vrhunskih umetnikov, je med drugim razglabljal o možnostih za razvoj lokalnega trga umetnin, o pomenu medgeneracijskega povezovanja med umetniki, o politično motivirani umetnosti, o pomenu umetniške provokacije ter o izzivih in priložnostih, ki jih v svetu umetnosti odpira pandemija.

Invazija na Ljubljano

Nedavno so se na pročeljih številnih ljubljanskih stavb čez noč pojavili nenavadni mozaiki, ki v slogu starodavnih videoiger upodabljajo različna bitja, od zmajev prek netopirjev do vesoljcev. Družbo delajo podobnim stvaritvam istega avtorja, ki izbrane zidove ljubljanskih ulic krasijo že skoraj petnajst let. Za številne mimoidoče bodo ti mozaiki videti kot naključni okrasni ornamenti, a gre za dela svetovno priznanega francoskega umetnika, ki že dobrih dvajset let po vsem svetu ustvarja zakrit pod gostim oblakom anonimnosti: ko se ob redkih priložnostih pojavi v medijih, svoj obraz cenzurira, že od nekdaj pa je v javnosti znan zgolj pod psevdonimom Invader. »Lahko obiskujem svoje lastne razstave, ne da bi obiskovalci vedeli, kdo sem, čeprav stojim le nekaj korakov stran od njih,« pravi.

»Boja ne morete prepustiti drugim«

Ken Loach je filmski režiser svetovnega slovesa. Rojen je leta 1936, pri 84 letih pa sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, težave, s katerimi se morajo spoprijeti ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachevo delo je cenjeno po vsem svetu, za filma Veter, ki trese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, naj nam pojasni svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

»Zdenka Badovinac je ena od herojinj našega časa«

Hou Hanru je umetniški direktor Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti 21. stoletja – MAXXI. V zadnjih dveh desetletjih je bil kustos ali sokustos več kot 100 razstav po vsem svetu, od Pekinga do New Yorka, od Aucklanda do Benetk. Piše in predava o sodobni umetnosti.

»V očeh oblasti smo nevarni, ker vzgajamo kritično mislečo javnost«

Katerina Mirović že desetletja deluje v neodvisni in alternativni kulturi, v njej se je uveljavila in je danes pri nas ena njenih glavnih akterk. Sprva je z angažmajem na ljubljanski hard core sceni močno zaznamovala glasbeno in aktivistično dogajanje v Ljubljani, pozneje je sodelovala pri zasedbi Metelkove, kjer je že 23 let tudi štab njenega kuratorskega, uredniškega in producentskega delovanja: je urednica pri Strip Coru, ki deluje v okviru Foruma Ljubljana, izdajatelju naše edine stripovske revije Stripburger, in vsako leto pripravlja mednarodno uveljavljen festival Svetlobna gverila, ki se osredotoča na umetniške svetlobne projekte v javnem prostoru. Pred nedavnim je skupaj z drugimi predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, prejela dopis ministrstva za kulturo, ki jim veleva, naj se iz stavbe, v kateri delujejo že dobrih 20 let, izselijo do konca januarja prihodnje leto. S Katerino Mirović smo v njeni pisarni kramljali o zagati, v kateri se je te dni po krivici znašel nevladni sektor, ki domuje na Metelkovi, o zgodovini razvpite stavbe na Metelkovi 6 in njeni tesni povezanosti z dediščino civilnodružbenih gibanj, o odnosu med nevladno in institucionalno kulturno sceno, o različnih vprašljivih dejanjih ministrstva za kulturo in še o marsičem.

»V revščino je čez noč pahnjenih več tisoč ljudi«

Tjaša Pureber je samozaposlena v kulturi, producentka uprizoritvenih umetnosti. Sodeluje s številnimi, predvsem nevladnimi producenti v kulturi. Več let je delovala v okviru Društva Asociacija, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ter se ukvarjala z zagovorništvom in bila nekaj časa strokovna vodja mreže. Po izobrazbi je politologinja, po prepričanju aktivistka. Predvsem pa dobra poznavalka domače kulturne politike. Pogovor je tekel zlasti o tistih, ki so jih posledice pandemije in virusne vlade že dohitele.