Jlin: Akoma

Ameriška producentka in didžejka Jlin zaradi slogovne brezkompromisnosti in tehnične doslednosti, pa tudi zaradi spleta okoliščin velja za glavno avantgardistko žanra footworka, ki je v zadnji petnajstletki pljusknil iz Chicaga na svetovni zemljevid elektronskih trendov. Footwork je iz klubov preselila v galerije in muzeje. Njen šele tretji album je toga demonstracija izmuzljive forme, je skupek radikalno ritmičnih utripov, ki je obenem poln sprememb, obratov, domislic ..., pa tudi bobni pogosto zvenijo nekvantizirano. Jlin je nadmojstrica svoje obrti in tudi, ko iz muzike izsrka skoraj vso dušo, lahko še zmeraj občudujemo enkratno (izvirno) arhitekturo. Aja, pri Akomi gostujeta tudi Björk in Philip Glass.

Alice Coltrane: The Carnegie Hall Concert

Jazzovska matrona Alice Coltrane, znana tudi kot Turiya, nedvomno spada v panteon glasbene avantgarde 20. stoletja. Po vizionarskosti je enakovredna svojemu (žal še vedno) bolj znanemu možu Johnu ali ga celo prekaša. Njena druga uradna koncertna plošča (obnovljeni arhivski posnetki) zajema dve plati njenega izraza: spiritualni jazz, ki ga je tik pred koncertom v legendarni newyorški dvorani ovekovečila na kultnem albumu Journey in Satchidananda (1971), in tako imenovano »fire music«. Stran B namreč zaznamujeta dve do amena raztegnjeni Coltranovi skladbi, prežeti z njenimi klavirskimi salvami (namesto značilne harfe), rjovečimi Sheppovimi in Sandersovimi saksofoni, dvojnimi bobni, nasploh dih jemajočo izvedbo celotne zasedbe. Nadčasovno!

Future in Metro Boomin: WE DON’T TRUST YOU

Čeprav sta Future in Metro Boomin posnela že nešteto trapovskih megahitov, je WE DON’T TRUST YOU njun prvi skupni album. No, ni samo njun, saj sodeluje še mala četica skoraj dvajsetih producentov in vokalistov prvoligašev (The Weeknd, Kendrick, Travis Scott ...), kar je čista klasika pri projektih sredice rapovskega srednjetoka. To je album, ki zveni točno tako, kot bi pričakovali, in ni nič več in nič manj kot učinkovita kombinacija Futurjevega nametavanja rim brez vneme (čeprav ga tako živahnega nismo slišali že kar nekaj časa!) in Metrojevih čvrstih podlag, ki ob primerni jakosti premikajo pohištvo. Formula, ki deset let po ključnih uspehih zveni že skoraj retro. Avtomatika.

Beyoncé: COWBOY CARTER

Zametki zasnove nove plošče pop velikanke Beyoncé, ki pomeni zares radikalen slogovni zasuk na njeni ustvarjalni poti – ovinek v countryjevsko estetiko – segajo v daljno leto 2016, ko je kraljica sodobnega R & B-ja na podelitvi nagrad ustanove Country Music Association nastopila skupaj z legendami žanra iz skupine Dixie Chicks. Občinstvo v Houstonu je takrat ni lepo sprejelo, po nastopu se je nanjo vsul plaz zgražanja in očitkov o kulturnem prilaščanju, ki so ga sprožili zadrti country tradicionalisti, fiasko pa so spremljali izrazito rasistični podtoni.

Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice

Malo je knjig, ki bi konfiskacijam sledile tako pikolovsko. A ta plus ima svojo ceno – študija ne bo dosegla širnega bralstva. 

Hanna Bervoets: Vse to smo videli

Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.

Stormy

Stormy Daniels – pornozvezda in režiserka porničev – je seksala s Trumpom. Le enkrat. Bilo je »grozno«. Toda: »Nisem rekla ne.« In še vedno ji je žal. Tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016 ji je prek svojega odvetnika plačal za molk (130.000 dolarjev), po razkritju, da je s tem zelo verjetno kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj, pa je začel delati vse, da bi jo diskreditiral in uničil (njegovo »moško« gibanje itak sovraži ženske), kar jo je – kljub oportunistični monetizaciji nepričakovane fame, veliki turneji po nočnih klubih (»Naredimo Ameriko spet potrebno«), publiciteti in intervjujem – pripeljalo na rob bankrota, agonije in živčnega zloma, tako da je, kot pravi, »out of fucks«. Še več: »Povsem prepričana sem bila, da bom umrla.«

Road House

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.

Godzila in Kong: Novi imperij

Ko se na začetku v King Konga zaletavajo prazgodovinske megahijene, se zdi, da film Godzila in Kong kanalizira Levjega kralja – in konec vam pritrdi, tako da manjka le še Circle of Life. Simba – Baby Kong – je neizbežen. Toda ko si film Godzila in Kong ne domišlja, da je Levji kralj, si domišlja, da je bodisi Jurski park, Potovanje v središče sveta, superjunaški film, Transformerji ali Planet opic, saj Kong, ki dobi novo oborožitev (da o Megagodzili, ki bruha led, niti ne govorim), odkrije kvazikongovske opice, ki jih vodi avtokratski, zavojevalski, trumpovski Skar King, kvazijurska ekspedicija, ki jo vodi dr. Andrews (Rebecca Hall) in v kateri je ob njeni telepatski posvojenki (Kaylee Hottle) in obveznem konspirologu (Brian Tyree Henry) tudi zobozdravnik za megapošasti (Dan Stevens), pa odpotuje v središče sveta ( ja, v »votlo Zemljo«). Film ne ve, kaj bi bil, zato se nima tako dobro, kot bi se lahko imel. Godzila in Kong? Nehajte: Godzile – strupa za megapošasti – tako dolgo ni na spregled, da bi pričakovali naslov: Kong minus Godzila.

Nezaželeni

Prebivalci nekega bloka, baziranega v pariškem primestju Montfermeilu (alias Grand-Bosquetu), v katerem živijo pretežno afriški in bližnjevzhodni priseljenci, skušajo krsto odnesti po stopnicah navzdol, a so prehodi med nadstropji tako tesni, stopnišča pa tako razmahana, da se komaj prebijajo. Blok – del večjega blokovskega naselja – je osiromašen, zastarel, zapuščen, razpadajoč, življenje tu je frustrirajoče, ponižujoče, nečloveško. Še več: spominja na zatiranje. Haby Keita (Anta Diaw), skulirana aktivistka, ki dela v mestni upravi, lahko le nemočno gleda to socialno smrt in druge morbidne učinke deprivilegiranosti – v krsti je njena babica.

Svet brez njega bi bil slabši

»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.

Sergej Harlamov / Pesnik, ki želi z vsako pesniško zbirko na novo izumiti svoj jezik

Napisal je tri pesniške zbirke, od tega sta bili dve – druga, Mnogoboj mitologij (2019, Litera), in tretja, Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, Literarno društvo IA) – nominirani za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Sergej Harlamov (1989) je pesnik, zaprisežen cinik, ki pravi, da so njegova publika ponavadi džankiji, čudaki, teoretiki zarot in obiskovalci kluba Mariča na Metelkovi, raje kot za pesnika pa se okliče za »pezdnika«. To je »nekdo, ki ne verjame v besedo, pa iz tega vseeno dela ‘kariero’«.

Rosali: Bite Down

Indie folk zaseda posebno nišo v širšem mainstreamu (leta 2020 je Taylor Swift izdala plošči Folklore in Evermore in ta zvok pahnila v ospredje!). V množici mlačnega, copy-paste pop folk kantavtorstva, ki je sledilo uspehu benda Bon Iver po letu 2007 (Mumford & Sons in sorodni treš), smo zadnja leta slišali tudi resne presežke, recimo izdaje kvarteta Big Thief. V kategorijo takega žmohtnega, avtorsko ekspresivnega sodobnega folk izrazja, ki izhaja iz tradicije imen kalibra Mitchell in Young ter sopotnikov à la Sufjan Stevens, spada tudi nova plošča ameriške kantavtorice Rosali. S pestrimi aranžmaji, mehkimi toni in lucidnimi verzi izžareva neko drugačnost, prefinjeno prizemljenost, ki te obda z občutkom človeške topline.

Ole Mic Odd: Mythical Realm

Domača etiketa KRI se je v manj kot dveh letih delovanja hitro učvrstila kot glavni ne le lokalni, ampak širše regionalni kanal dostave mračnih klubskih udarcev electra, EBM-a, darkwava in industriala. Svojo konsistentnost potrjuje z malo ploščo Mythical Realm, delom losangeleškega producenta Ola Mica Odda. Plošček se začne šumeče, temačno in navdušujoče presenetljivo počasno, v drugi polovici pa se le utiri v kanon hitrejšega electra. Kalifornijskemu spretnežu uspe v kratko metražo stlačiti veliko – čisto klubsko pustošenje in manj formalistično zveste meglice, s čimer preseže formo klasičnega EP-ja – tega zato poslušamo že kot mini album. Nočna vožnja po nespoliranem delu mesta angelov.

Matt Champion: Mika’s Laundry

Pa smo dočakali samostojno ploščo člana Brockhamptona, ki ni frontman Kevin Abstract; gre za album enega najmočnejših členov razpadle zasedbe, odličnega raperja Matta Championa. Žal pa ta zarepa zgolj v enem komadu, v preostalih dvanajstih raziskuje lo-fi zvok neosoulovskih in indie pop balad, kar je teren, na katerem se ne znajde najbolje. Instrumentalna plat albuma, ki jo večidel podpisuje Dijon, je sicer izjemna, a Championovo petje pogosto zveni tako vzneseno, melodramatično in izumetničeno, da se je skozi celoten izdelek dokaj težko prebiti, prav tako je album kljub domiselni produkciji in nekonvencionalnim aranžmajem izrazito enoličen. Za zdaj se zdi, da se člani Brockhamptona dobro odrežejo predvsem pri ekipnem delu.