Mean Girls

Pred dvajsetimi leti so Zlobna dekleta – kruta komedija o vojni gimnazijskih klik in tračev (Nimaš pojma sreča Heathers) – dobila ogromno fenic in fenov, kultistk in kultistov, zato ne preseneča, da so zdaj, ob jubileju, posneli glasbeni rimejk. Ja: Zlobna dekleta – mjuzikl! Najstnice – zlobne, strupene, pasje, obsedene s priljubljenostjo in privilegiranostjo (Lindsay Lohan zamenja Angourie Rice) – pojejo in plešejo, a mi več kot dobro vemo, da kdor poje in za nameček še pleše, zlo ne misli. O body shamingu in podobnih političnih nekoreknostih ni več ne duha ne sluha. Kdor poje in za nameček še pleše, misli politično korektno. (VOD – Amazon Prime)

The Marsh King’s Daughter

Jacob, alias Marsh King, ki ga igra Ben Mendelsohn, novi obraz hladnokrvne negativnosti, je ameriški gospod Fritzl, le da svoje hčerke Helene (najprej jo igra Brooklynn Prince, kasneje Daisy Ridley) ne skriva v kleti, temveč v gozdu – podobno kot Ben Foster svojo v filmu Leave No Trace. Jacob je kakopak hujši: svojo družino je namreč ugrabil in prisilil v »divje« življenje. Tip je survivalist, njegova toksičnost je patološka (in morilska), toda Helena, ki jo kliče »moja mala senca«, je prepričana, da je odraščala v idili, srečno, sredi neokrnjene narave (poznala je vsa drevesa, sama si je ubila hrano ipd.), tem bolj, ker se očetov motto glasi: »Vedno moraš zaščititi družino!« Ko z mamo zbežita in ko očeta zaprejo, doživi krizo identitete, zlagoma spregleda ter se poroči in potuhne, a oče, ki je čedalje bolj maščevalno in plenilsko pošasten, jo leta kasneje najde – tako kot Patrick Bergin pobeglo Julio Roberts v filmu V postelji s sovražnikom.

Spaceman

Adam Sandler je Spaceman, vesoljec, astronavt, ki naj bi globoko v vesolju, v absolutni samoti, nekje pri Jupitru, preživel eno leto, njegova žena (Carey Mulligan) pa – globoko na Zemlji – razmišlja o tem, da bi se od njega ločila, le ne ve, kako bi mu to povedala. In kdaj. Če sploh. Filmi o osamljenih astronavtih so ponavadi metafore osamljenosti človeške eksistence, Spaceman pa je – podobno kot Solaris – metafora ločitve, saj Sandler izgleda tako, kot da se je že ločil: potrt, tesnoben, žalosten, prestrašen, negotov, zapuščen, inerten. Stalno se prebuja, nima apetita, halucinira, jemlje pomirjevala, skuša se prilagoditi novemu življenju. Videti je kot kup nesreče, kot človek v nevzdržni stiski, kot človek, ki je potreben terapije, kot človek, ki se počuti kot kozmični vic, kot človek, ki gre ravnokar skozi vseh tistih famoznih pet stopenj žalovanja – zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejemanje. Lahko bi ga opisali s pridevniki iz naslovov njegovih resnih, dramskih filmov: Punch-Drunk … Funny … Uncut.

Kraljevski Artur

Kraljevski Arthur je »inspirativni« generik z izsiljevalskim preobratom. Začne se na svetovnem prvenstvu v pustolovskih dirkah (Adventure Racing World Championship), kjer Michael Light (Mark Wahlberg) s svojo ekipo obtiči v kostariškem blatu, tako da ne doživi le poraza, temveč tudi blamažo. Light nikoli ne zmaga. Vedno je drugi. In kot gre glas, je največji sovražnik samemu sebi. A ker je pravi, čisti Američan, hoče ponovno vstajenje, resurekcijo – comeback. Ko sestavi politično korektno multikulti ekipo, v kateri so še punca (Nathalie Emmanuel), ki je opustila tekmovanje, influencer (Simu Liu) in tip s poškodovanim kolenom (Ali Suliman), se odpravijo na svetovno prvenstvo v Dominikansko republiko, »največji telesni in psihični izziv«.

»Največja družina v zgodovini rokoborbe«

Spomnite se trdega, neusmiljenega, tiranskega, karizmatičnega narednika Hartmana (R. Lee Ermey), ki je mlade vojake v Kubrickovem Full Metal Jacketu predeloval v »prave moške« – ubijalske stroje. Tak je tudi Fritz Von Erich (Holt McCallany), teksaški silak, nekdanji rokoborec (znan po posebnem prijemu, »železnem kremplju«), ki ni nikoli dobil priložnosti, da bi se boril za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji, pa skuša zato svoje štiri sinove, Kevina (Zac Efron), Kerryja (Jeremy Allen White), Davida (Harris Dickinson) in Mika (Stanley Simons), preleviti v ubijalske stroje, triumfalne gmote mišic, svetovne prvake v rokoborbi (celo Mika, ki je de facto rocker), »največjo družino v zgodovini rokoborbe«.

Ni kamere, ki bi bila dovolj velika za Salvadorja Dalíja

Veliki ekscentrik – Quentin Dupieux – je posnel ekscentrični film o velikem ekscentriku, Salvadorju Dalíju. Judith (Anaïs Demoustier), farmacevtka, ki se je na hitro prelevila v novinarko, hoče posneti intervju z Dalíjem, ki pa je zgrožen nad tem, da je prišla le z beležnico in svinčnikom – Dalí, »ekscentričen in koncentričen, anarhist in monarhist«, hoče kamero, kinematografsko kamero, veliko kamero, velikansko kamero, giganteskno kamero, kolosalno kamero, največjo kamero na svetu. Ena itak ne bo dovolj. Ni kamere, ki bi bila dovolj velika zanj.

Jure Zrimšek / Slikar, ki s tradicionalno oljno tehniko slika podobo današnjega sveta

Vojaško letalo, pripadnik specialne enote v objemu orjaškega jastoga, mož z zabrisanim obrazom, ki spominja na sloviti Krik Edvarda Muncha, »spikslan« posnetek nadzorne videokamere, pa politične figure in brezimni možje na nenavadnih, skoraj sanjskih prizoriščih ter fragmenti slikarskih in kiparskih del z vizualnimi in tekstovnimi intervencijami. Vsi ti motivi naseljujejo platna akademskega slikarja Jureta Zrimška (1984), ki podobe, s katerimi je vsakodnevno bombardiran na svetovnem spletu, pogosto pa vanje vizualno poseže še na računalniku, s potrpežljivo natančnostjo v klasični oljni tehniki slika na platno. Kombinacija vsakdanjih in pogosto nelagodje vzbujajočih prizorov sodobnega sveta ter tradicionalne oljne slike in (hiper)realistične manire je na prvi pogled morda malce nenavadna – zdi se, kot bi se s temi hipnimi, mimobežnimi in razvrednotenimi podobami postavljal po robu zgodovinskim in simbolnim kontekstom slikarstva, jih poskušal ovekovečiti in jim nameniti mesto, trajanje in premislek.

Squarepusher: Dostrotime

Tom Jenkinson je polbog zvedave elektronike. A mučitelja bas kitare in uničevalca bobnarskih zank ta nehvaležni status ni prisilil v prilagajanje, preračunljivost ali pretencioznost. Dostrotime je tako še en hudo intenziven niz udarcev, ki preskakuje med zvočnim bombardiranjem težkih in nasesekljano raztrosenih neukrotljivih ritmov, zabavnimi melodijami 8-bitnih računalniških igric, referencami na zlata leta temačnega drum ’n’ bassa, frenetičnim divjanjem basovskih linij in ... ... in nežnimi vrinki akustične kitare. Prosim?! Evforično bezljanje in premetavanje ima v prvem, osrednjem in zadnjem posnetku kontrapunkt v svojem popolnem nasprotju, miru in zmernosti. Smiselna shizofrenija.

Mannequin Pussy: I Got Heaven

Četrta plata philadelphijskih hipster punkerjev po svoje spominja na uspešni prvenec The Record (2023) indie supergrupe Boygenius, predvsem v tem, kako altrock, grunge, hardcore, punk rock, power pop in druge kitarske trope devetdesetih let pregnete v neki sodoben, zbalansiran, algoritmom in velikim festivalskim odrom prikladen rockerski format. Bend nagovarja vse, ki so te muzike kot mulci častili s poslušanjem izdaj bendov à la Hole, The Distillers in Garbage, pa tudi mlajše, ki se indentificirajo z etosom in modo predinternetne indie scene. Obrtniško neoporečna izdaja, ki obeta visoka mesta na seznamih kitarskih albumov leta, ob kateri pa lahko slutimo tudi neko »tržno preračunljivost«, ki se napaja iz nostalgije po devetdesetih letih.

Moor Mother: The Great Bailout

Veličastnost imperija je bila zgrajena na hrbtih sužnjev. Ameriška mojstrica spoken worda Moor Mother se po presenetljivo mehki plošči Jazz Codes z devetim albumom vrača v svet temačnosti in nelagodja. The Great Bailout je zgodovinski komentar britanske trgovine s sužnji, kolonializma in imperializma in je zvočno drzna in nelinearna kronika, ki se opira na specifične dogodke formativnih let kotišča kapitalizma. Moor Mother pred brnečimi, brenčečimi in dromljajočimi kulisami elektronske baze, jazzovskih dodatkov in noizerskih vložkov mapira zapuščino sistematiziranega nasilja. Besede niza meditativno, ravninsko, repetitivno in z dramatično količino odmeva. Trpljenje enih je dobičkonosno za druge.

Vazz: PSIHA

Mark Jacob Cavazza je eden naših najbolj priljubljenih raperskih glasov mlajše generacije, o čemer priča že to, da je vstopnice za koncertno predstavitev nove plošče PSIHA razprodal precej pred njenim izidom. Štiriindvajsetletni raper svoje delo od nekdaj jemlje zelo resno. Samooklicani »mladi Prešern« je v intervjuju za Val 202 na primer povedal, da se z umetnostjo bori za našo pravico in svobodo, o že četrtem albumu pa zapisal, da gre za »nagovor vsem, ki se v družbi odmikamo od samega bistva, saj podlegamo sistemskim ureditvam«, in nadalje predlagal, naj nas »povezave zvoka, izraza in besede povežejo, vrnejo v stik s sabo ter popeljejo v naš svet. Svet, ki je od vseh.«