ScHoolboy Q: BLUE LIPS

Po petletnem diskografskem zatišju in dokaj hudem spodrsljaju s prejšnjo ploščo Crash Talk je bil novi album BLUE LIPS za ScHoolboy Q-ja zares pomemben, prelomnica, s katero je moral dokazati, da je še vedno v formi. Bili bi preskromni, če bi rekli, da mu je to le uspelo: album je eden nespornih vrhuncev raperjevega opusa, ki na trenutke presega celo njegovo največjo mojstrovino Blank Face (2016). To je zares pestra plošča, na kateri avtor že z drzno izbiro podlag, ki skorajda shizofreno krmarijo med spokojnim, a sila eksperimentalnim hiphopom in surovimi trap beati, tvega veliko, vendar se mu to (tako rekoč) vselej obrestuje. Brezkompromisen in eklektičen album, ki bo nedvomno krasil marsikateri seznam plošč leta.

Jahari Massamba Unit: YHWH is LOVE

Neutrudno založniško divjanje morda kar najdejavnejšega med producenti ameriškega hiphopovskega podtalja tega tisočletja se je vsaj kanček umirilo. Hiperproduktivnež Madlib je enkrat na primer napovedal, da bo v gizzardovskem tempu eno leto izdajal album vsak mesec, in se potem tega skoraj držal. Spet drugič je izdal tri plošče tako rekoč hkrati. Zadnjih pet let pa je nekoliko pritisnil na zavoro – sicer je izdal kupček dolgometražcev z raznimi raperji od Freddieja Gibbsa do Taliba Kwelija, pa enega samostojnega, pa remikse kultnega projekta Madvillainy ... Nemalo, a za Madliba ne veliko. Morda najbolj intriganten med novejšimi projekti pa je bil namišljeni bend jazzovskih spiritualnih odpotovanj Jahari Massamba Unit. Namišljeni, ker za tem imenom stojita le z bobnarjem Karriemom Rigginsom.

Rudi Šeligo: Ohranjeni spomin

Kot avtor je brskal po pozabljenih žanrih, se ustavil pri antični manipeji, se spraševal, kaj je pisanje, kaj slog, kaj percepcija, kaj je sploh tisto, kar vidi, na kaj meri pojem »zagledal se je«. Pomenljivo, novinarjem je vedno vse jasno, nezamisljiva jim je refleksivna distanca do samih sebe.

Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu

Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.

The Boys in the Boat

Tale staromodni film, najnovejši nostalgik gospoda Nespressa, se dogaja v starih časih, sredi depresivnih tridesetih let prejšnjega stoletja, ko veslaški trener Al Ulbrickson (Joel Edgerton) izbere osem mladih veslačev za ameriški olimpijski osmerec, ki jih potem pripravlja na srečanje z zgodovino – s Hitlerjem. Trening je kalvaričen, brutalen, inspirativen – če ga niste videli v Rockyju, ste ga videli v Častniku in gentlemanu.

The Royal Hotel

Kitty Green je leta 2019 debitirala z Asistentko, v kateri je Jane, nova asistentka pri neki newyorški filmski hiši (à la Miramax), v grozi ugotovila, da je njen šef – à la Harvey Weinstein – spolni predator, seksist, mačist in šovinist, utelešenje moške toksičnosti. Igrala jo je Julia Garner, ki zdaj, v filmu The Royal Hotel, s prijateljico Liv (Jessica Henwick) turistično odpotuje v Avstralijo, kjer jima zaradi pomanjkanja denarja ne preostane drugega, kot da se zaposlita v hotelu Royal, zakotnem, zaprašenem, puščavskem baru, polnem harveyjev weinsteinov. Ker daleč naokrog ni nobenega drugega bara, se vsa regionalna toksičnost zgrinja in zgošča v hotel Royal, ki ga vodita Billy (Hugo Weaving) in Carol (Ursula Yovich), tudi sama »zgled« toksičnega odnosa.

Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo

Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«

Sociopatski, krvoločni kapitalizem

Dune 2, posnet po sci-fi klasiki Franka Herberta, spominja na stare holivudske biblične spektakle, recimo na Deset zapovedi in Ben-Hura. Tam je bilo vse veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno – res masivno. Tudi tu je – veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno. Še celo viharji so strašanski – kot bi se odprlo Rdeče morje. Da o vojaški paradi, ob kateri bi se sline cedile Putinu, Xiju in Kim Džong Unu, in koloseju, pripravljenem na vesoljsko verzijo Gladiatorja, niti ne govorim – Taylor Swift bi se ga brezmejno razveselila. Biblični spektakli so bili vedno smrtno resni in svečani, vzvišeno obredni, brez kakega posebnega smisla za humor.

Ni enostavno, to življenje!

Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.

Saša Vipotnik (AKA Neomi) / Glasbenica in nevrologinja, ki je s svojim prefinjenim pop izrazom vnesla svežino v domači srednji tok

Za pop je značilno, da mu ne moraš ubežati, saj te bombardira z impulzi in brezpogojno zahteva tvojo pozornost, pristop ljubljanske elektropop zasedbe AKA Neomi, ki jo domača javnost pozna predvsem po pevki in nevrologinji Saši Vipotnik (1987), pa je veliko bolj prefinjen. S svojo glasbo in besedili pomeni protiutež banalnosti velikega segmenta domače pop scene, ki se jemlje preveč resno. Ironično ji to uspeva prav z razmeroma samoironičnim pristopom in lucidno obravnavo vsakdanjih banalnosti, ki so v njenih verzih predstavljene v drugačni luči. Njeni komadi namreč kljub navidezni lahkotnosti med vrsticami pogosto skrivajo pronicljive opazke o življenju v 21. stoletju.

Erika de Casier: Still

Tretja plošča danske pevke portugalskih korenin je popolnoma prežeta z nostalgijo. Glasbenica je zazrta v zlata leta ameriškega R & B-ja, v zapuščino MTV-jevskih presežkov s preloma tisočletja, kot je Aaliyah, na katero se nemalokrat sklicuje precej neposredno, hkrati pa se spogleduje s tradicijo britanske klubske elektronike, predvsem ležernih jungle in garage ritmov. Gre za učinkovito, a zaradi izvajalk, kot je PinkPantheress, že nekoliko prežvečeno formulo, ki v odsotnosti radikalnih zasukov obrodi nekoliko postane rezultate. Ob močni konkurenci mojstric sodobnega (alternativnega) R & B-ja, kot so denimo Kelela, SZA, Amaarae in Tinashe, Erika de Casier enostavno ne tvega dovolj, da bi zares izstopala iz sivega povprečja.

Laetitia Sadier: Rooting for Love

Pop muzika in družbena kritika se redko znajdeta v istem stavku, a to ne velja za diskografijo francoske (avant)pop socialistke in vodilne sile kultne britanske zasedbe Stereolab, ki je ob prelomu tisočletja s svojim cinematičnim transžanrskim pristopom krojila prihodnost kitarske muzike. Njena peta solo plošča je prepredena z zanjo značilnimi nasprotji – na eni strani žametni večplastni vokali in sofisticirani aranžmaji v tradiciji psihedeličnega »komornega« popa (mešani zbor, orgle, vibrafon, pihala, večplastni sinti), na drugi eksplicitni verzi o civilizacijskih travmah, utopijah, družinskem nasilju, femicidu, veri v boljšo prihodnost, samopomoči in ljubezni kot protistrupu za vse hudobije tega sveta.

IDLES: TANGK

Ob zatonu draži zadnje generacije britanskih kitarskih ustrojev, ki ciklično pretresajo in krojijo pop sceno, se je zgodil logičen obrat »back to the roots«, eden glavnih udarcev tega novega vala pa je bristolski punkovski šus zasedbe Idles. Ta ravna predvidljivo: njen peti album je najmanj punkovski in produkcijsko najbolj sčiščeno čvrst doslej. TANGK je sicer še zmeraj tank – masiva zvoka, ki ruši ovire pred sabo –, a je manj kričeč, hreščeč, divji in glasen od prvih (treh) plat. Je preprosto bolj dostopen, največja sprememba pa je nedvomno opazna pri vokalistu Joeju Talbotu, ki tokrat prav nič ne bevska, ampak poje in na trenutke celo skoraj (nedopustno!) šepeta. Vrnite nam zvočne klofute!

MGMT: Loss of Life

Težko bi našli bend, ki bi bolje utelešal hipstersko ero iz obdobja 2008–2013 in ki bi v nadrealističnih verzih in s pompoznim, bleščičastim imidžem bolje reflektiral samovšečno pretencioznost in cinični hedonizem takratne mainstreamovske indie scene (hita Time to Pretend in Kids se nedvomno potegujeta za naslov himne milenijske generacije). Z albumoma Oracular Spectacular (2007) in Congratulations (2010), nespornima mejnikoma v popu tistega obdobja, je posredno tudi napovedal kasnejše slogovne usmeritve v širši pop sceni, obrat k nostalgiji in halucinogenim šestdesetim letom, ki je kasneje prinesel imena à la Tame Impala. Preboj od nihčejev do superzvezdnikov je bil bliskovit in fatalen za kasnejšo kariero članov zasedbe. Hajp je takrat oplazil celo našo deželo, ko je dvojec brezplačno nastopil v Mariboru (mobilni operaterji so v predinfluencerski dobi za promocijo svoje ponudbe uporabljali živo muziko!).

Charles Darwin: O izražanju čustev pri ljudeh in živalih

Njegovo delo o izražanju čustev poldrugo stoletje kasneje seveda ni več vsebinski novum, zato ga velja umestiti v zgodovino vednosti. Ob izidu je šlo za prelomna dognanja. V viktorijanski dobi, ki jo je oblikovalo 63 let vladavine kraljice Viktorije, je dominirala olika, ki je določala obnašanje, v katerem je spodoben človek obvladoval in zadrževal čustva. Iz literature so bile denimo izgnane psovke in kletvice za izražanje strasti, kot sta jeza in bes. V tem ozračju je nastopil Darwin in sistematično afirmiral široko paleto izražanja čustev, jih opisal kot naravno stanje človeka, tudi kultiviranega. Še več, kot čuteča bitja je prepoznal številne vrste domačih in divjih živali, poleg predvidenih stanj, kot sta recimo jeza in strah, je opisal celo osuplost.

Uwe Timm: Ikarija

V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.

Samo 3 dni

Policaj Rayane (Tarek Boudali), Clouseau nove dobe, bolj nevaren sebi kot kriminalcem, kralj spodletavanja, mora tokrat – v nadaljevanju akcijske komedije Samo 30 dni – rešiti svojo babico, resničnostno vplivnico, ki so jo ugrabili tako generični kriminalci (mehiški kartel), da hočejo v zameno dva smaragda. Jasno, na voljo ima samo tri dni, a tudi to je več kot dovolj, da ne spodleti le v eni stvari – v implementaciji Beckettovega dictuma: Poskusiti znova! Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje! Rayane – po malem tudi Indy, Bond in Ethan Hunt (»Sporočilo se bo uničilo v treh sekundah«) – se pač zaveda, da je mogoče vedno – vselej, zmeraj, vsakokrat – spodleteti bolje. Do končne zmage. (kino)

Dirka za slavo

Neposredni prenosi dirk v rallyju za svetovno prvenstvo so precej, precej atraktivnejši in kinetičnejši od »dirk za slavo« v tejle wikipedijski, televizijsko neambiciozni hagiografiji rivalstva med teamoma Lancie in Audija (Italija vs. Nemčija, dvokolesni pogon vs. štirikolesni pogon, vino vs. kis), ki je kulminiralo leta 1983, tem bolj, ker se film precej, precej več časa posveča Cesareju Fioriu (Riccardo Scamarcio), ne ravno intrigantnemu šefu Lancie, kot pa dirkačem, recimo legendarnemu Walterju Röhrlu (Volker Bruch), »naveličanemu zmagovanja« (»Zmagovati hočejo le luzerji«), ki je tako briljanten/samozavesten/odbit, da se med dirko na lepem ustavi in pokramlja s kakim mimoidočim kmetom. (kino)

Cat Person

Študentka (Emilia Jones), ki se vse preveč pogovarja s svojo tesnobo, v artkinu spozna starejšega moškega (Nicholas Braun), za katerega je takoj jasno, da je toksičen in nevaren, toda kljub temu začne z njim zmenkovati (in sekstirati), film – šokantna moralka, posneta po famozni noveli Kristen Roupenian – pa potem dela vse, da bi čim bolj predvidljivo in generično upravičil in ekraniziral citat Margaret Atwood, ki stoji na začetku: »Moški se bojijo, da se jim bodo ženske smejale. Ženske se bojijo, da jih bodo moški ubili.« (VOD – Amazon Prime Video)