• Kultura  |  Film

    Medvedek Pu

    Winnie the Pooh, 2011

    Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 38  |  23. 9. 2011

    Brez zlobe.

    Ko se medvedek Pu, ki mu glas daje Jim Cummings, zjutraj zbudi, ve, da mora storiti nekaj zeloooo pomembnega, toda ne more se spomniti, kaj. Ni čudno: Medvedek Pu - animirani film via Disney - izgleda tako, kot da je bil posnet pred mnogimi leti. Ne pred desetimi, ampak pred tridesetimi, štiridesetimi, v zlatih časih, v napol mitski dobi, ko so bili vsi ljudje dobri, prijazni in brez zlobnih nakan, ko so bili vsi odnosi vljudni, nežni, nevsiljivi in družinski, ko se ni nihče nikogar bal, ko ni bilo treba zaklepati vrat, ko je cvetela solidarnost, ko ni bilo sebičnosti, izkoriščanj in zlorab in ko so lahko ljudje nemoteno uživali v svoji preproščini in naivnosti. Tak svet ni nikoli obstajal, niti pred štiridesetimi leti (ali bolje rečeno: kaj šele pred štiridesetimi leti!), tako da bodo celo petletniki, ki jih ta animacija cilja, dahnili le: E, to pa je eskapizem! Disneyland se jim bo zdel bolj realen.

  • Kultura  |  Film

    Prijatelja samo za seks

    Friends With Benefits, 2011

    Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 38  |  23. 9. 2011

    Gola zabava 2.

    V romantičnih komedijah ni seksa. Ljubimca - moški in ženska, ki naj bi si bila usojena - se le gledata, ovohavata, dotikata, izgubljata in ponovno najdevata. To je vse. Vse skupaj se konča s poljubom. Ja, poljubu verjetno sledi seks, toda seks pride šele tedaj, ko filma ni več. Ko ga je že konec. Ko torej filma zmanjka. In zakaj v romantičnih komedijah ni seksa? Iz preprostega razloga: ker je seks le v napoto ljubezni. Ker le moti romantiko. Ergo: ker seks pokvari ljubezen. Tako je stališče romantičnih komedij.

    Stališče romantične komedije Prijatelja samo za seks je ravno obratno: ni seks ta, ki pokvari ljubezen, ampak je ljubezen ta, ki pokvari seks. Nič posebnega ali pa unikatnega: stališče Prijateljev samo za seks je namreč identično stališču Gole zabave, v katerem Ashton Kutcher in Natalie Portman skleneta, da se bosta dobivala le zaradi seksa. Brez vprašanj, brez obljub, brez obveznosti, brez intimnosti, brez emocij, brez ljubezni. Le seks. No Strings Attached. Ljubezni se odpovesta tako, kot se romantična komedija odpove seksu. In glej, no, delovni naslov Gole zabave je bil Friends With Benefits, tak pa je zdaj tudi originalni naslov romantične komedije, ki so jo pri nas poslovenili Prijatelja samo za seks in v kateri Justin Timberlake, ki igra losangeleškega top blogerja, in Mila Kunis, ki igra poslovno skavtko, skleneta, da se bosta dobivala le zaradi seksa. Kar potem tudi počneta. Nobenih vprašanj, nobenih obljub, nobenih obveznosti: le seks. Jasno, kmalu se zaljubita, toda emocij ne smeta kazati, ker bi ljubezen vse pokvarila, predvsem pa bi pokvarila seks. Končno romantična komedija s seksom, boste rekli. Ne, au contraire: tu je manj seksa kot v risankah. In manj kot v romantičnih komedijah brez seksa (npr. Ko je Harry srečal Sally). Okej, za hip pokaže celo malce golote, ščepec mesa, toda to je le lažni alarm - tisto ni Mila Kunis, ampak njena dublerka! Sporočilo je na dlani: Fuj - s seksom in goloto se pa že ne bom mazala! Kar je povsem v skladu s filozofijo tele romantične komedije, ki živi v iluziji, da je seks izključno v domeni pornografije.

  • Kultura  |  Film

    En dan

    One Day, 2011

    Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 38  |  23. 9. 2011

    Anne Hathaway went-a that-a way.

    En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.

    Hej, če si ne bi bila usojena, potem ju ne bi ujel vsakega 15. julija? Ob letu osorej, heh: ona bi rada postala pisateljica, on bi rad ostal bogat, ona je alternativka, on je mainstream, ona dela v mehiški restavraciji, on potuje po svetu, ona spi z luzerji, on s Francozinjami, ona sanjari, on snifa, ona še vedno dela v mehiški restavraciji, on vodi TV šov - in tako dalje. Ne zgodi se kaj dosti. Tudi ni časa, da bi se kaj zgodilo. Film, posnet po bestsellerju Davida Nichollsa, se trudi le, da bi svojo kičasto premiso in svoje emocionalno izsiljevanje pripeljal do konca, bolj predvidljivega od terorističnega napada. Spreminja se le letnica na koledarju - in spreminja se moda. Kostumi. Nov 15. julij, nov kostum (oh, in nov mobilni telefon). Vedno znova. Toda Emma in Dexter sta si še vedno - in vedno znova - usojena, pa četudi film tega ne podkrepi niti z enim dokazom. Kemije med njima je manj kot med njima in njunimi »zgrešenimi« partnerji. Ne vem, kaj je tako unikatnega ali pa usodnega ali pa karizmatičnega na Dexterju, da bi moral biti tip, ki Emmo pelje gledat Raimijevo Vojsko teme, tak kiks? Emma in Dexter sta prava romantika: da bi si lahko ostala usojena, drug drugemu želita vse najslabše. Še več, to, da sta njuni življenji popolni polomiji, je dokaz, da sta si usojena.

  • Kultura  |  Film

    Turneja

    Tournée, 2010

    Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 38  |  23. 9. 2011

    Plačilo za strah.

    Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.

    Joachim Zand izgleda kot ameriški filmski lik, ki je padel v francoski film - in ki misli, da bo preživel, če se bo delal Francoza. Zand tudi je Francoz, nekdanji TV producent, ki se je mentalno amerikaniziral, a se v Ameriki ni prebil, zato se - zjeban od neuspešnega zaletavanja v ameriški sen, neprebavljene preteklosti in nedorečenih odnosov z družino, ki jo je zapustil - vrne v Francijo, s sabo pa pripelje skupino art striptizet, peroksidnih kraljic sodobne burleske (»Mimi Le Meaux«, »Kitten on the Keys«, »Dirty Martini«, »Roky Roulette« itd.), s katerimi hedonistično kroži po obmorskih krajih, toda turneja, ki naj bi se končala z velikim finalom v Parizu, je polom ameriških razsežnosti. Francija z eno potezo zavrne vse: ne le ameriški tip zabave in poskus amerikanizacije francoske kulture, ampak tudi Francoza, Mathieuja Amalrica, ki se je amerikaniziral, organiziral turnejo ameriških striptizet in posnel Turnejo, kar mu je lani v Cannesu prineslo nagrado za režijo, ironično afirmacijo sadomazohističnih fantazij o Ameriki, ki obsedajo Francijo in Turnejo.

    (Kinodvor)

  • Kultura  |  Film

    V letu hip hopa

    Boris Petković, 2011

    Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 38  |  23. 9. 2011

    Vrnitev polemike.

    V letu hip hopa

    V letu hip hopa

    V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).

    Ali En, ki je hip hop dokončno postavil tja, kamor sodi, v subkulturo, ne pa v mainstream, je potem obračunal z obema, tako z Domiceljem in Koširjem, Košir in Domicelj pa sta mu takoj vrnila - ne s pestmi, ampak s štikli. Hip hop je v slovensko popkulturo čudežno vrnil to, kar je iz nje povsem izginilo - polemiko. Slovenski hip hop se je rodil iz polemike - iz polemike o tem, kdo je in kdo ni, kdo je in in kdo je out, kdo je en in kdo so ostali, ki so se na lepem vsuvali od povsod, iz Velenja, Maribora, Kopra, Nove Gorice, Murske Sobote in Trnovega, in betlali in bitboksali in fristajlali in tekmovali v pristnosti in ostrili sliko Slovenije in lektorirali slovenski sen in skušali v čim krajšem času povedati čim več in izgledali komaj kaj drugače kot Jure Košir, a njegov slalom prevedli v lucidno, duhovito, eksplozivno, angažirano retoriko, ki so ji - Klemen Klemen, Doša, N'Toko, Ezy-G, Trkaj, Ziebane, Murat & Jose, Thug Connect, Stekli psi, Valterap, Pižama, Tekochee Kru, Kosta, 6 Pack Čukur, Zlatko itd. - prilepili vsak svoj touch. Boris Petković pristopi vljudno, vesel, da je lahko zraven. In tudi mi smo veseli, da smo lahko zraven.

    (Kinodvor)