Medvedek Pu

Ko se medvedek Pu, ki mu glas daje Jim Cummings, zjutraj zbudi, ve, da mora storiti nekaj zeloooo pomembnega, toda ne more se spomniti, kaj. Ni čudno: Medvedek Pu - animirani film via Disney - izgleda tako, kot da je bil posnet pred mnogimi leti. Ne pred desetimi, ampak pred tridesetimi, štiridesetimi, v zlatih časih, v napol mitski dobi, ko so bili vsi ljudje dobri, prijazni in brez zlobnih nakan, ko so bili vsi odnosi vljudni, nežni, nevsiljivi in družinski, ko se ni nihče nikogar bal, ko ni bilo treba zaklepati vrat, ko je cvetela solidarnost, ko ni bilo sebičnosti, izkoriščanj in zlorab in ko so lahko ljudje nemoteno uživali v svoji preproščini in naivnosti. Tak svet ni nikoli obstajal, niti pred štiridesetimi leti (ali bolje rečeno: kaj šele pred štiridesetimi leti!), tako da bodo celo petletniki, ki jih ta animacija cilja, dahnili le: E, to pa je eskapizem! Disneyland se jim bo zdel bolj realen.

Prijatelja samo za seks

V romantičnih komedijah ni seksa. Ljubimca - moški in ženska, ki naj bi si bila usojena - se le gledata, ovohavata, dotikata, izgubljata in ponovno najdevata. To je vse. Vse skupaj se konča s poljubom. Ja, poljubu verjetno sledi seks, toda seks pride šele tedaj, ko filma ni več. Ko ga je že konec. Ko torej filma zmanjka. In zakaj v romantičnih komedijah ni seksa? Iz preprostega razloga: ker je seks le v napoto ljubezni. Ker le moti romantiko. Ergo: ker seks pokvari ljubezen. Tako je stališče romantičnih komedij.

En dan

En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.

Turneja

Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.

V letu hip hopa

V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).