Želja po hitrosti

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

Mamin sinko

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.

Slika, ki je ni

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.