Potepuh Tomaž

Potepuh Tomaž izgleda kot francoska verzija filma Gremo mi po svoje, le da se ne dogaja pod Alpami, ampak v gozdu, kjer se izgubi gruča petletnikov.

Tarzan

Ko v afriško džunglo trešči meteorit, vesoljski rudnik najdragocenejših mineralov, lahko plenjenje prepreči le goloroki Tarzan, toda tale motion-capture animacija, sicer tipični evropuding, ki stalno šviga med obema džunglama, afriško in korporativno (Greystoke Energies), je zadnji, ki bi si upal otrokom povedati, da korporativno plenjenje mineralov v Afriki bolj ogroža ljudi kot pa redke živali in da sam Tarzan – “prvi človek” – ni izhodišče ali začetek zgodbe, ampak končni rezultat tega plenjenja (“zadnji človek”).

Edini preživeli

Američanom se že kaki dve stoletji dogaja ista reč – napadejo tujo, eksotično deželo, potem pa se čudijo, ker se domačini branijo. Edini preživeli, posnet po resnični zgodbi, je popolna metafora tega grotesknega imperialističnega patosa.

Grand Budapest hotel

Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-