Napihljive sanke

Napihljive igrače povezujemo s poletjem, bazeni, jezeri in morjem, a obstajajo tudi napihljive sanke, ki velikim otrokom omogočajo užitke na snegu. Družinsko podjetje Funboy iz Kalifornije je specializirano za poletne in tudi zimske napihljivčke, njihove napihljive sanke so videti kot napihljiva blazina za v vodo z dvignjenim sprednjim delom, posebej priljubljen pripomoček za zimske radosti pa je njihov napihljivček v obliki retro motornih sani. Nenapihnjene sanke lahko zložene prenašamo v nahrbtniku in jih nato s pomočjo tlačilke v nekaj minutah napolnimo z zrakom, preden se na njih spustimo po hribu. Izdelane so iz trpežne plastike, ki prenese temperature do minus trideset stopinj Celzija, na spodnjem delu pa so ojačane z gumo, da so bolj robustne in da boljše drsijo po snegu. Ob strani imajo dva ročaja, za katera se držimo, ko na saneh drvimo po hribu navzdol ali kadar jih v dvoje nosimo navkreber; za vleko v hrib jih lahko sicer privežemo tudi na vrvico. Primerne so za enega do dva uporabnika, ki skupaj nista težja od 112 kilogramov, priporočajo pa jih sankačem, starim vsaj štirinajst let.

Leti, leti Božiček

V zakladnici trikov, s katerimi starši pri naivnem naraščaju doma simulirajo večerni obisk Božička in/ali Dedka Mraza, sta trkanje na okno ter zvonjenje pri vhodnih vratih. Čeprav otroci bradatega moža sploh ne srečajo, je kup daril, ki se znajde pod smrečico, zanje dovolj dober dokaz, da je bil res na obisku in da deluje neverjetno hitro. S pomočjo drona pa lahko na predbožični večer zbrano družbo vržete na finto z Božičkom, ki na saneh dejansko leti mimo okna; četudi ste za letošnjo potegavščino že prepozni, velja morda zadevo zdaj po krepko znižani ceni nabaviti za naslednji božič. Božiček ima za sabo vrečo z darili in sedi na saneh, ki jih vleče vprega štirih jelenov – v resnici pa trije dronovi propelerčki. Upravljamo ga s pomočjo radijskega oddajnika, ki ga napajajo baterije, medtem ko Božičkovo vprego napolnimo s pomočjo priloženega kabla. Če so deca že malo večja in v izmišljotine ne verjamejo več, ponudniki predlagajo, da jih Božiček na dronu skozi hišo vodi do kupa daril. Komplet sicer vsebuje tudi dodatne rotorje, če bi se prvotni poškodovali, kljub temu pa krmiljenje skozi dimnik verjetno ni priporočljivo.

Modne maske

Pandemija se vleče kot kurja čreva, spomin pa bledi, zato naj tokrat z minuto molka obudimo spomin na čase pred letom in pol, ko je vlada odštela 860 tisoč evrov za zaščitne maske iz preluknjanega prtička in dveh kuhinjskih elastik, ki jih je promoviral sam minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Počivalšek. Naj počivajo v miru. Vladni standardi so se v tem času zvišali, zato so pred dobrim mesecem tudi navadnim smrtnikom z odlokom zapovedali nošnjo medicinskih mask. Te so bile včasih le svetlo modre, zelenkaste ali bele, v skladu z morbidnostjo situacije so se nato pojavile tudi črne, zdaj pa se zdi, kot da je industrija zaščitnih mask odkrila barve. Glede na to, da bo vse skupaj trajalo še kar nekaj časa, zakaj ne bi zadeve razglasili za modo, so rekli v češki firmi Tex-tech. Modne maske te sezone izdelujejo v rumeni, oranžni, roza, vijolični, zeleni in temno modri barvi. Za tiste, ki so radi pusti, je na voljo siva. Maske so kakopak trislojne, s filtrom, vodoodporne, izdelane v skladu z ISO standardi. Pomislili so tudi na frizerske salone in zanje ustvarili samolepilne medicinske zaščitne maske, brez vrvic.

Pomarančna lučka

Pomarančna lupina je eden najboljših primerov embalaže, kot jo je zasnovala narava. Da ne roma v smeti in da zaživi novo življenje tudi po tem, ko kot ovojnica odsluži, poskrbi prva lučka na svetu, v celoti izdelana iz olupkov pomaranč. Triindvajsetcentimetrska namizna lučka po imenu Ohmie – ime združuje besedi ohm, ki je osnovna enota za električni upor, in home, angleško dom – pomeni zgled krožne ekonomije; zasnovana in narejena je v Italiji, izdelujejo jo iz lupin pomaranč s Sicilije, po zamisli oblikovalskega podjetja Krill design iz Milana. Ohišje posamezne lučke je narejeno iz olupkov dveh do treh pomaranč, s pomočjo 3D-tiskalnika pa ga iz biopolimera natisnejo v enem kosu. Vsaka lučka je unikat, zato lahko prihaja do razlik pri odtenku oranžne. Vsebuje tudi žarnico, kabel s priključkom za USB in stikalo, s katerim uravnavamo jakost svetlobe. Njena oblika se je sicer oddaljila od prvotne surovine, jo pa posnema po teksturi materiala in seveda barvi, zaradi močne aromatičnosti uporabljenih lupin pomaranč naj bi lučka celo dišala.

Akustična zavesa

Povsod je lepo, doma pa kakor kdaj. Včasih že dobra zvočna izolacija pomaga, da svoj dom doživljamo kot oazo miru in tišine, k temu pa lahko pripomore tudi na videz povsem običajna bela zavesa, ki sliši na ime gunnlaug. Kot pravijo pri podjetju Ikea, ima ta akustična zavesa več funkcij: »je elegantna, filtrira svetlobo in zaduši zvok vsakodnevnih aktivnosti, kot so žvenket posode, rožljanje pribora ali ropot stolov med premikanjem«. Pater familias bo lahko torej po kosilu zavit v zaveso mirno zadremal, medtem ko bo njegova družica neslišno rožljala in žvenketala med pospravljanjem sledi obeda. Posebna tkanina, iz katere je zavesa izdelana, namreč vpija zvok srednjih in visokih zvočnih frekvenc. Akustične zavese je mogoče obesiti na drog ali na karniso, najboljše delujejo, če niso povsem raztegnjene, ampak bolj nagubane in odmaknjene od stene od devet do petnajst centimetrov. Naprodaj so v paru, vsak kos je dolg tri metre, širok pa približno polovico manj. Izdelane so iz poliestra, ki je v celoti recikliran. Mogoče jih je oprati v stroju, s programom za občutljivo perilo, nikakor pa jih ne gre nositi v kemično čistilnico.

Breznosi Ostržek

Verjetno se je vsak, ki le sem pa tja zabije kak žebelj in tega ne počne profesionalno ali dovolj redno, da bi bil v opravilu zverziran, s kladivom že kdaj kresnil po prstih. Oblikovalec Avihai Shurin je za blagovno znamko Monkey business, ki ponuja izvirne in duhovite gospodinjske pripomočke, v ta namen zasnoval držalo žebljev oziroma varuha prstov. Gre za plastično pripravo v podobi literarnega junaka Ostržka, čigar obraz pa je brez znamenitega dolgega nosu; slednjega lahko ustvarimo prav z žebljem, med zabijanjem pa se nos zmanjšuje. Luknja namesto nosu je namenjena manjšim žebljičkom, malo večja je luknja na mestu, kjer naj bi bila usta, sledijo še tri luknje nižje, namesto gumbov na puloverju, ki pa so žal enake velikosti, kar je manjši oblikovalski faux pas. Luknjice naj bi bile sicer primerne za večino velikosti žebljev. Po sredini telesa je Ostržek razklan, da lahko v zarezo vtaknemo cvek in ga zataknemo v luknjico prave velikosti, v kateri bo tičal med zabijanjem. Pripomočka, ki namesto nas drži žebelj, seveda ne smemo pozabiti pravočasno umakniti, sicer bo ostal pribit na zidu.

Kolo O

Sobno kolo se kljub najboljšim namenom in načrtom za bolj zdrav in aktivni način življenja pogosto prelevi v kup sramote, ko postane odlagališče za obleke. Minimalistično kolo, imenovano the-O, pa je že zasnovano tako, da se po potrebi udinja tudi kot pohištvo. Kadar ga ne uporabljamo, nanj lahko postavimo lončnico ali kupček knjig, lahko pa nam služi kot stol celo takrat, ko ga poganjamo. Izdelano je iz jeklene konstrukcije in belega plastičnega sedala ter vrtljivega mehanizma s pedali. Sedež ne deluje ravno udobno, kar se da nedvomno popraviti s kakšno blazino. Ročajev ni, med poganjanjem pedal se lahko držimo edino za zadnji del sedala, da poskrbimo za pokončno držo. Kolo, ki ga za zdaj še ne izdelujejo množično, so zasnovali v dveh velikostih, za večja in manjša stanovanja, prav pa bo prišlo tudi v pisarni ali celo čakalnici, v kateri bi se med sedenjem lahko razgibali. Izmislili so si ga južnokorejski oblikovalci Kim Dambi, Kim Kjung Džin, Park Sangdžin in Park Sung Sun ter zanj pred kratkim prejeli znamenito nagrado red dot, s katero odlikujejo najboljše svetovne oblikovalske dosežke.

Skiro na pasji pogon

Iz časov pred električnimi skiroji izvira skiro na pasji pogon, ki že slabo desetletje predstavlja nekakšno novodobno pasjo vprego. Izmislil si ga je Mark Schuette iz Portlanda v Oregonu, ki ga je tudi poimenoval »dog powered scooter« in trdi, da ga je precej lažje upravljati kot kolo s psom na povodcu. Glede na to, da je pes v ogrodje vpet z ovratnico, je vprašanje, ali gre dejansko za mučilno napravo ali koristen pripomoček za sočasno razgibavanje kosmatinca in premikanje njegovega človeškega družabnika na mestu. Pes, ki sicer določa tempo, lahko teče le naravnost, krmilo pa je v človekovih rokah, enako kot zavore, če jih skiro ima. Pri tem pes ne more početi stvari, ki jih običajno počne med sprehodom, kot sta opravljanje potrebe in ovohavanje pasjih sporočil. Nastavek je snemljiv, na skiro pa jih lahko namontiramo več in s tem vprežemo tudi do štiri štirinožce. Primeren je predvsem za pse, ki so starejši od enega leta in mlajši od deset, zlasti pa takšne, ki radi veliko tečejo. Schuette tudi zagotavlja, da je povsem varen in da pri dva tisoč prodanih skirojih še nihče ni poročal o kakšni poškodbi psa ali človeka med vožnjo.

Kartonska britvica

Britvic za enkratno uporabo zaradi ostrih delov žal ne reciklirajo, tako da sodijo med mešane komunalne odpadke in jih na svetu vsako leto na milijarde konča na smetiščih. Njihovo poimenovanje je sicer rahlo nerodno, saj svojemu namenu običajno služijo od 3- do 10-krat. Plastično držalo odvržnih britvic je znatno bolj dolgoživo od rezil, ki se po nekaj britjih skrhajo ali zamašijo; kot vemo, plastika niti v nekaj stoletjih ne razpade popolnoma, delci mikroplastike pa pomenijo resno obremenitev za vse, kar je živega. Japonsko podjetje Kai je letos predstavilo na prvi pogled povsem neverjetno alternativo, do okolja prijaznejšo britvico za enkratno uporabo, pri kateri je ročaj izdelan iz kartona, ki je zaradi posebne prevleke vodotesen. Japonci slovijo kot izumitelji origamija in tudi pri tej britvici je treba okoli rezila najprej lastnoročno zgibati kartonsko držalo. Ne le uporabljeni material, izvirno je celo oblikovanje, ki je spolno nevtralno; uporabnice britvic za enkratno uporabo morajo običajno plačevati tako imenovani roza davek, ko jim proizvajalci za enak izdelek zaračunajo višjo ceno od tistega, ki je namenjen moškim.

Iglu povšter

Dober spanec je pol zdravja, vsekakor pa zelo pripomore h kakovosti življenja, česar se običajno zavemo takrat, ko nam spanec umanjka. Nekateri težko zaspijo, če okoliščine niso deviško popolne, brez zvokov, svetlobe ali drugih motečih dražljajev – prav njim je namenjen japonski igloo dome pillow, vzglavnik v obliki igluja oziroma kupole. »Če imate težave s spanjem, preizkusite iglu vzglavnik in izkusite spokojnost knjižnice,« pravijo ponudniki. Takšen spalni zapik sicer ni poceni, saj kupca olajša za dobrih sto petdeset evrov, a zna rešiti marsikateri odnos, ker je kot nalašč za tiste, ki si delijo posteljo, ne pa tudi mnenja glede idealnih okoliščin za spanje, in je to, kar je za enega pravšnje, drugemu presvetlo ali prehrupno. Iglu blazina je videti kot nekakšen šotor, v katerega vtaknemo glavo med spanjem. Čeprav navajajo, da vpije 99,9 odstotka svetlobe in kar okoli 126 odstotkov zvoka, ni znano, ali nas uspešno zaščiti pred partnerjevim smrčanjem. Kupolasto blazino lahko peremo v stroju, je razstavljiva in zložljiva, uporabljamo jo lahko v postelji in tudi na mizi ali celo na tleh.

Človek na vrvici

Sprehajalci psov so pogosto opaženi s pametnim telefonom v eni roki in povodcem v drugi. Včasih se telefonu pridruži še vrečka iz trgovine, in ker človek ni hobotnica, mu hitro zmanjka rok. Na srečo obstaja cel kup povodcev, ki omogočajo prostoročno sprehajanje psov in naj bi celo nudili boljši nadzor nad psom kot pri držanju povodca v roki. Dotični, ki ga predstavljamo tukaj, je na videz precej osnoven in si ga lahko nadanemo prek ramena ali okoli pasu, po želji pa ga lahko uporabljamo tudi klasično. Njegova dolžina je nastavljiva, od 120 do 240 centimetrov, izdelujejo ga v šestih različnih barvah. Kot posebej priročen se prostoročni povodec na primer izkaže pri fotografiranju s fotoaparatom ali lupljenju ter uživanju pečenega kostanja med sprehodom, pri čemer seveda potrebujemo obe roki. Načeloma je kakovost izkušnje sprehajanja ljubljenčka brez uporabe rok povezana tudi s temperamentom psa – če je lepo vzgojen, ubogljiv in nasploh neproblematičen, bo šlo gladko, če je močan, veliko vleče in njegov lastnik ni najbolj telesno pripravljen, pa se pri dvonožcu poveča verjetnost poškodbe hrbta.

Hitrostno kompostiranje

Podatek, da na svetu kar tretjina proizvedene hrane konča v smeteh, je grozljiv. Slovenija ni izjema, vsako leto zavržemo 68 kilogramov hrane na prebivalca. Morda bo k manj objestnemu ravnanju pripomogel visokohitrostni kompostnik z angleškim imenom thrive (kar pomeni uspevati, rasti), ki pomeni koristno, bolj ekološko različico ravnanja z odpadki. Namenjen je gospodinjstvom, njegov videz pa spominja na manjši koš za smeti, le da gre v resnici za gospodinjski aparat, saj deluje na električni motorček; z njim segreva in melje ostanke hrane. Eno rundo obdela v dveh urah in pol, pri tem pa ni glasnejši od 35 decibelov. Vanj gre poltretji kilogram ostankov: to so lahko sadje in zelenjava, meso, kruh, jajčne lupine, celo ribje in piščančje kosti. Iz dveh litrov odpadne hrane pridobimo šest decilitrov suhega komposta, ki ga lahko uporabimo za vrt ali lončnice. Notranja posoda, ki je izdelana iz nerjavečega jekla in v kateri poteka kompostiranje, je primerna za pomivanje v pomivalnem stroju. Zna biti, da bomo tako, kot nekajkrat na teden zaženemo pralni stroj, v prihodnosti vključili tudi svoj kompostnik.

Zgovorna maska

Kako najhitreje poveš ljudem, da ti gredo na živce ali da se z njimi ne strinjaš? Pokažeš sredinec, kakopak. Iztegnjeni sredinec v zahodnem svetu pomeni nebesedno žalitev, kretnja pa naj bi izvirala iz antičnega sveta; z njo je v 4. stoletju pred našim štetjem grški filozof Diogen pokazal, kaj si misli o državniku in govorniku Demostenu. Izražanje mnenja z razporeditvijo prstov, ki spominja na penis, umeščen med testisa, je odslej mogoče tudi z naglavno masko. Z njo lahko brez besed, a zelo na glas sporočamo nestrinjanje, jezo, protest ipd. Maska je narejena iz lateksa in ima na območju ust in nosa pravokotno odprtino, prekrito z mrežico, nad njo sta luknji, skozi kateri gledamo. Izdelujejo jo v eni sami velikosti, tehta 300 gramov in ima zadaj razporek, da jo lahko poveznemo čez glavo. Notranjost se verjetno fino navlaži, tako da jo je treba pred nošenjem umiti, obrisati in posušiti. Samo razkazovanje iztegnjenega sredinca v javnosti nas utegne sicer udariti po žepu, saj gre za kršitev zakona o varstvu javnega reda in miru, vprašanje pa je, kako bi jo s tem nedostojnim vedenjem odnesli, če zanj uporabimo masko.

Toaletna prihodnost

Kako veste, da je zrak na stranišču dovolj čist, da lahko vstopite? Pogledate na detektor prdcev. In koga pokličete, kadar šele na straniščni školjki ugotovite, da je zmanjkalo toaletnega papirja? Ja robota, ne. Oba prihajata iz prihodnosti, kot si jo zamišlja ameriška multinacionalka Procter&Gamble, ki pod blagovno znamko Charmin s pomočjo podobe dobrodušnega medveda Američanom prodaja toaletni papir. Njihov robot rollbot obljublja, da bo do školjke dostavil zavitek papirja, detektor vonjav smellsense pa, da bo zaznal smrad v prostoru in prek medvedka na zaslonu sporočil, ali je varno vstopiti v stranišče ali je bolje malo počakati, da se zrak razsmradi. Rolcabot se vozi na dveh kolesih, ne zna pa na primer hoditi po stopnicah, odpirati vrat ali vzeti papirja s police, kar zna biti majčken problem. Pripomočka sta za zdaj na ravni konceptov, torej zna preteči še kar nekaj vode iz kotlička, preden si bosta dejansko utrla pot v domača stranišča. Ker delujeta tako, da sta povezana z uporabnikovim pametnim telefonom, bomo, ko se bomo v prihodnosti odzvali klicu narave, to očitno vselej storili v družbi telefona.

Trebušna maska

Ironično, da za označevanje nosečniškega trebuha običajno uporabljamo pomanjševalnico, trebušček. Tudi napis na policah trgovin, kjer je naprodaj poseben izdelek, namenjen vlaženju in negi napete kože osrednjega dela telesa, zadevo imenuje maska za nosečniški trebušček, napis na embalaži pa se temu izogne. Maska v obliki velike krpe ima ob robovih nekaj zarez, da z njo lažje pokrijete zaobljeno površino in predvsem da se na njej obdrži in se je bolje oprime. Reč je namreč tako naflodrana z vlažilnimi sestavinami, da od nje kar kaplja, zato velja imeti pri roki kakšno brisalo. Ker ni šans, da koža samodejno vpije vso to močo, boste morale, ko po desetih do dvajsetih minutah masko odstranite s trebuha, ostanke flodra ročno vtreti v kožo. Masko izdelujejo v Nemčiji in vsebuje aloe vero, provitamin B5 ter alatonin. »Bodoče mamice si lahko z uporabo maske namenite nekaj minut za razvajanje in dodatno nego.« Pazite le, da je ne boste preveč stiskale ali celo ožemale, ker boste sicer nekaj minut namenile tudi čiščenju. Bodoče roditeljice bo bržkone pomirjalo dejstvo, da receptura ne vsebuje mikroplastike in da je maska veganska.

Glej ptička!

Psom in mačkam dober selfi ne pomeni toliko kot njihovim lastnikom, zato je treba za sodelovanje živali pri fotografiranju uporabiti posebne trike. Priboljški so zadeva, ki vedno vžge, vsaj pri psih. Ker je težko v eni roki hkrati držati telefon in še nekaj, kar bi pritegnilo pozornost kosmatinca, so si izmislili pripomočke. Eden od njih je woofie, silikonski dodatek za pametni telefon, v katerega zataknemo pasji priboljšek. Pozornost mačk, ki veljajo za bolj samovoljna in nestanovitna bitja od psov, pa je očitno lažje kot s hrano pritegniti z zvončkom, ki visi na plastičnem okvirju v obliki mačje glave. Tudi ta nastavek, prozaično imenovan cat selfie helper, torej pripomoček za delanje mačjih selfijev, nataknemo na vrh telefona, nato pa ga zatresemo, da zazvoni. Za pse, ki so nori na žogice, je na voljo nastavek pasji selfi, izvorno pooch selfie, v katerega vtaknemo teniško žogico, ki zapiska, ko jo stisnemo. Štirinožci so tako, ko opravijo s poziranjem, nagrajeni s prigrizkom ali igro, njihovi »gospodarji« pa s kjut fotkami, s katerimi bodo oblikovali svojo idealno podobo na družbenih omrežjih.

Avtomatsko obračališče

S parkirišči so vedno križi in težave. Morda ste resda med srečneži, ki živijo v hiši, ob kateri je možno parkirati avto ali imate poleg hiše celo garažo, a zna biti v njej malo prostora ali pa je dovoz ob hiši ozek; oboje zahteva vzvratno vožnjo na ulico ali prometno cesto in ta je potencialno nevarna. Vrtljiva plošča na dvorišču ali v garaži, na katero zapeljete avtomobil, je kot nalašč za takšne razmere, parkiranje z njo pa preprosto in spektakularno. Narejena je po vzoru obračališč za lokomotive. Njeno površino lahko prekrivajo asfalt, beton, jeklo, aluminij, tlakovci, gramoz ali celo trava, v podnožju pa skriva jekleno konstrukcijo in motorizirani vrteči se mehanizem, ki lahko zavrti vozilo, težko do petnajst ton. Vrtiljak upravljate s pritiskom na gumb, zna se celo samodejno ustaviti, kadar je to potrebno. Tudi naklon terena ni ovira, saj je mogoče avtomatizirano obračališče postaviti na dvajsetodstotni klanec. V prestižnih nepremičninah po svetu dotično tehnologijo uporabljajo celo v jedilnicah ali dnevnih sobah, kjer na primer vrtljiva plošča služi kot obračališče sedežne garniture pred kaminom.

Plastični skafander

V času, ko zaradi bolj kužne različice koronavirusa obolevajo tudi tisti, ki so se proti njemu cepili, lahko poleg maske za dodatno zaščito naša druga koža na zgornjem delu telesa postane prozorni šotorček, ki si ga s pomočjo naramnic nadenemo na rame. Shield pod, kot se izvorno imenuje v angleščini, nam omogoča, da se ogradimo od soljudi na delovnem mestu, v šoli, med potovanjem ali na javnih prostorih na splošno. Čeprav so večji prozoren šotorski mehurček za enega posameznika zasnovali že leta 2010 kot zaščito naravoljubcev, popotnikov in gledalcev na športnih dogodkih pred deževnim vremenom, je pomanjšan ter brez dna v obliki zaščite zgornjega dela telesa stopil na pot prodajne uspešnice pred enim letom prav zavoljo pandemije. Kaj takega bi morda lahko pričakovali, saj je bilo preroško že samo ime blagovne znamke: under the weather, angleški idiom, ki pomeni, da se kdo počuti bolnega. Opremljen je z zadrgami, tako da ga je mogoče po želji odpirati in zapirati. Izdelujejo ga v dveh velikostih, otroški in odrasli. Kot nalašč je za učitelje, ki pa bodo v maski in šotorčku verjetno potrebovali mikrofon.

Zvočna bomba

Nič ne zbudi človeka boljše kot potres. Pozabite običajno budilko! Sonic bomb alarm clock, zvočna bomba v budilki, je v uro zamaskirana mučilna naprava, ki se za učinkovito bujenje zanaša na hrup, tresenje in svetlobne učinke. Neznosno glasna budilka stresa posteljo, utripa z rdečimi lučkami in je primerna za naglušne ter nasploh vse, ki jih je težko zbuditi. Na prvi pogled povsem običajna digitalna budilka namreč vsebuje poseben dodatek, stresalno blazinico, ki jo vtaknete pod blazino ali rjuho oziroma med podnožje postelje in vzmetnico. Ob alarmu blazinica poskrbi za stresanje, ki je daleč od tega, ko vas kdo nežno zbuja s tresenjem rame. Njena glasnost je nastavljiva in seže od 85 decibelov – daljše izpostavljanje zvoku te jakosti lahko resno poškoduje sluh – do 113 decibelov. Funkcijo dremeža, pri katerem se brutalno bujenje ponavlja, je mogoče nastaviti od ene minute do pol ure, sam alarm pa lahko traja do ene ure. Da se boste pred histeričnim vpitjem budilke boljše naspali, poskrbi pet stopenj svetlosti digitalne številčnice.

Plavajoči žar

Preden se poslovimo od sezone dobrot z žara, piknikov in vročinskih rekordov, ki kličejo po hlajenju v vodi, vrzimo oko na napravo, ki združuje na videz nezdružljivo – peko na žaru med namakanjem v vodi. Gre za žar, ki plava na vodi in se imenuje float’n’grill, prihaja pa iz ZDA, kjer je na voljo od letošnjega poletja. Črn kovinski žar, ki vključuje pokrov, je pritrjen na plastično podlago v modri ali rdeči barvi, na kateri so tri vdolbine za pijačo ali začimbe ter ob strani zasnovani dve vlečni kljuki, skozi kateri lahko povlečemo vrv, da žar zasidramo ali privežemo ob kakšno plovilo ali drevo. Ker gre za plinski žar, je njegov nepogrešljivi del polkilogramska jeklenka propana, prižgemo pa ga z enostavnim pritiskom na gumb. Plavajoči žar je primeren predvsem za peko v domačem bazenu ali na jezeru, kjer je voda mirna, če bi se med cmarjenjem čevapov, ražnjičev, kotletov in klobasic radi hladili v potoku, ga bo treba zasidrati oziroma privezati, da ne odpluje po svoje, čisto dobro pa se baje obnese tudi na zmernejših morskih valovih.

Pornogami

Japonska umetnost pregibanja papirja, imenovana origami, ima tudi svojo porednejšo različico. Knjiga Pornogami, katere avtor je Master Sugoi s pravim imenom Eric Gibbons, prinaša dvanajst bolj ali manj eksplicitnih origamijev: penis, vagina, penis in vagina, izdelana iz dolarskega bankovca, penis, ki moli iz kratkih hlač, kondom, spermij, jajčece, prsi, usta, vrv in lisice. Drugi dve tovrstni knjigi, ki ju podpisuje Nick Robinson, imata naslov Very naughty origami, zelo nagajiv origami, in Adult origami, origami za odrasle. Vsebujeta navodila za izdelavo nekaj od zgoraj naštetih ’porednosti’, poleg tega pa na primer tudi človeške figure v bolj eksplicitnih položajih ali take, s katerimi je mogoče po vzoru figur iz Kamasutre ustvariti poljubne miniaturne prizore kopulacije. Pri nobeni od knjig papir za zgibanje origamijev ni vključen in si ga morajo ustvarjalci priskrbeti sami. »Erotični« origamiji niti po tematiki niti po težavnosti niso primerni za otroke, so pa naravnost idealno darilo za prvo obletnico poroke, ki se ji reče papirnata.

Očala za v kopalnico

Očala za branje med tuširanjem so nemara zadnja stvar, ki jo daljnovidni potrebujejo, se je pa z njihovo pomočjo lažje briti ter ločiti med stekleničkami s šamponom in balzamom za lase. Po zaslugi posebnih premazov se njihove leče ne meglijo in so hidrofobne, kar pomeni, da se vodne kapljice od njih odbijejo; ko odpremo tuš, naj bi se sicer zameglile, zato jih je treba aktivirati tako, da jih z obeh strani podrgnemo s suhimi prsti. Na koncu ročajev imajo showerspecs, kot se očala za pod tuš imenujejo, praktično luknjico, da jih lahko obesimo v kopalnici in imamo tam vedno pri roki. Okvirji so na voljo v treh različnih barvah, pastelno zeleni, modrikasti in prosojno sivi, leče pa le v treh različnih dioptrijah, +2, +2,5 in +3. Če ste daljnovidni in bi želeli Mladino nemoteno brati pod tušem ali med namakanjem v vroči banji, se boste morali sicer preseliti v ZDA ali tam najti koga, ki bi vam jih poslal, saj za zdaj očal drugam še ni mogoče naročiti. Inovacija pa bi nedvomno prišla prav tudi pri očalih za daljavo, ki se med nošenjem zaščitne maske neusmiljeno rosijo.

Nalepka za sončenje

Čeprav je znano, da je prekomerno izpostavljanje sončnim žarkom nevarno in povzroča kožnega raka, ki je najpogostejši rak na svetu, mnogo ljudi na plaži spusti možgane na pašo in se praži tudi v najhujši pripeki, da bi čim bolj izkoristili dopust ter se v službo vrnili zagoreli. Nekateri se sicer namažejo s kremo, ki vsebuje zaščito proti UV-sevanju, označeno s faktorjem, a nihče zares ne ve, koliko časa te kreme delujejo. Najnovejša inovacija, ki prihaja iz Kanade, pa nam pokaže, kdaj smo učinkovito zaščiteni pred soncem in kdaj nismo. Gre za majhno okroglo nalepko vijolične barve z imenom spot my uv, ki jo nalepimo na kožo, preden se namažemo s kremo za sončenje; to izdatno nanesemo tudi na nalepko, ki se na soncu aktivira ter postane prosojna. Ko se spet obarva vijolično, je čas za ponovni nanos kreme z UV-zaščito. Pametna nalepka, ki jo je za zdaj mogoče naročiti le prek spleta, je primerna za vse barve ter tipe kože, je vodotesna in deluje do dvanajst ur oziroma do šest nanosov kreme. In ne, ne povzroča neenakomerne porjavelosti kože pod njo, tako da se s počitnic ne boste vrnili pikčasti.

Anti-hik

Charles Osbourne je v Guinnessovi knjigi zapisan kot človek s precej nenavadnim rekordom; neprekinjeno se mu je kolcalo kar 68 let, vse od njegovega 30. leta pa do enega leta prej, preden je 1991. umrl. Žal ni dočakal izuma slamice z imenom hicc away, ki kolcanje ustavi v nekaj trenutkih. Zasnoval jo je dr. Ali Seifi, zdravnik na intenzivnem nevroznanstvenem oddelku bolnišnice v Teksasu. Izdelana je iz trde, trpežne plastike, v dveh delih, pri čemer spodnji, ki se privije na zgornjega, deluje kot pokrovček. Slamica ima spodaj ob straneh luknjici; manjša je namenjena otrokom, večja odraslim, želeno pa nastavimo prav s pomočjo pokrovčka. Slamico vtaknemo v kozarec in skoznjo popijemo vodo. Pri nekaterih deluje že en požirek, drugi morajo skozi slamico kontinuirano popiti malo več. Kolcanje sicer povzročajo krči v trebušni preponi, zaradi katerih se glasilke sunkovito zaprejo, pri čemer nastane značilni zvok »hik«. Pri dolgotrajnem kolcanju zdravniki ponavadi predpišejo pomirjevala, obstaja pa cela zakladnica ljudskih trikov, ki naj bi – bolj ali manj učinkovito – ustavili krčevito kolcanje, od zadrževanja diha, pitja vode z nasprotne strani kozarca, hitrega dihanja v vrečo, prižemanja kolen na prsi med sedenjem, zatiskanja ušes, sesanja kocke sladkorja ali ledu do grgranja vode, vlečenja za jezik in tega, da nas kdo močno prestraši.

Pečica na sonce

V poletni pripeki nam sonce lahko služi za pripravo hrane in vretje vode: za kakršnokoli kuho na prostem je namreč kot nalašč solarna pečica, ki peče, cvre, duši, kuha v vodi ali na pari in v kateri temperatura doseže do 290 °C le s pomočjo sončnih žarkov. Ne gre za povsem novo pogruntavščino, saj naj bi prvo že leta 1767 ustvaril Horace Benedict de Saussure, aristokrat, fizik in začetnik gorništva. Osrčje pečice, ki je videti kot izdolbljen valjar, napolnimo s sestavinami, vstavimo v cev na ohišju in vse skupaj obrnemo proti soncu. Verzija, ki zadostuje za dva do tri obroke, tehta tri kilograme in na soncu v povprečju pripravi obrok v dvajsetih minutah; hrenovke skuha v pol manj, za cmarjenje kile ali več mesa pa potrebuje do eno uro. V večji lahko pripravimo štiri do šest obrokov, v prenosni, ki tehta manj kot kilogram, kuhamo za enega ali dva. Na dotik ostane vedno hladna, ne glede na to, koliko je razbeljena v notranjosti. Pečica deluje tudi, kadar je oblačno, celo v dežju in snegu, le ponoči si z njo ne moremo kaj dosti pomagati; obstaja pa hibridna različica, ki jo lahko po potrebi priklopimo na 12-voltni izvor elektrike v avtu, avtodomu ali na čolnu.

Zlati hamburger

Pomislite na nekaj dragih stvari, ki jih je mogoče naročiti v kaki fini restavraciji. Šampanjec znamke Dom Perignon, belugin kaviar, japonska govedina vagju, jastog, beli tartufi, iberski pršut bellota, kava kopi luvak, ki jo pobirajo iz iztrebkov cibetovk, single malt škotski viski, lističi jedilnega zlata. Lepo, zdaj pa vse našteto stlačite v hamburger, kakor so naredili v obedovalnici De Dalton – ime so seveda navdihnili znameniti stripovski bratje – v lasti družine de Veen, v majhnem nizozemskem kraju Voorthuizen. The golden boy, zlati deček, kot se objestni hamburger imenuje, se je rodil 28. junija, in stane pet tisoč evrov, s čimer je uradno postal najdražji hamburger na svetu. V njem ne manjkajo niti angleški sir čedar, majoneza iz dimljenih račjih jajc, v japonskem mača čaju vloženi paradižnik in kumarice, dragoceni šampanjec pa uporabijo kar namesto vode v testu za bombetko in za testo, v katerem ocvrejo čebulne obročke. Izkupiček od prvega zlatkota, ki so ga ustvarili, je šel v dobrodelne namene. Če bi se želeli z njim mastiti tudi sami, se je treba napovedati vsaj dva tedna vnaprej in vplačati akontacijo 750 evrov.

Kozarec z okusom

Voda velja za najbolj zdravo pijačo, a se marsikomu zdi dolgočasna. Za tiste, ki jih ne zadovolji, ker je brez okusa, z napitkom pa tudi ne želijo zaužiti nobenih kalorij ali sladil, so izdelali okusno plastično čašo; ta ima s posebno tehnologijo sadno aromo že kar vgrajeno, namesto da bi jo dodajali vodi. Izbirate lahko med različnimi okusi: pomaranča, jabolko, gozdni sadeži, grozdje, breskev ter kola, pri kateri priporočajo uporabo gazirane oziroma mineralne vode. Aromatizirani kozarec je primeren tudi za diabetike, ki se morajo izogibati sladkorju. Prav sladkorna bolezen, za katero je Isaac Lavi zbolel pri tridesetih, je botrovala njegovemu izumu. The real cup, pravi kozarec, kot ga je poimenoval, je glede na aromo odet tudi v barvo, ki jo običajno simbolizira. S kombinacijo barve, okusa in vonja – ki naj bi k izkušnji okusa prispeval kar osemdeset odstotkov, vsekakor pa več kot brbončice – preslepimo možgane, da povsem običajno vodo spremenijo v pijačo z okusom po sadju. Proizvajalec zagotavlja, da aroma kozarca zdrži najmanj pol leta, običajno pa še dlje, sploh če ga boste, kadar ne bo v uporabi, shranjevali obrnjenega narobe.

Lumen

Lumen je enota za merjenje moči svetlobe oziroma svetlobnega toka, tako pa so poimenovali tudi napravico, ki posamezniku pomaga skrbeti za pravilno prehrano, ustrezno vadbo ter doseganje in vzdrževanje primerne telesne teže. Ročni pripomoček je videti kot nekakšen alkotest ali elektronska cigareta, le da s pihanjem vanj izmerite svoj metabolizem, kakorkoli čudno se to sliši. Skozi lumen je treba vdihniti nekaj zraka, ga 10 sekund zadržati v pljučih in nato spet izdihniti skozi napravo. Kakopak je ta povezana z aplikacijo na pametnem telefonu, ki prikaže meritev in nasvet glede prehrane ter beleži presnovo na dolgi rok. Pripomoček za merjenje presnove uporablja senzor za ogljikov dioksid ter iz njegove koncentracije v izdihanem zraku razbere, iz katere vrste goriva telo v danem trenutku proizvaja energijo, ali presnavlja maščobe ali ogljikove hidrate; visoka raven ogljikovega dioksida pomeni, da porabljate ogljikove hidrate, nizka pa, da kurite maščobe. Preden naročite kosilo v restavraciji ali se kuhanja lotite sami, lahko tako v enem dihu izveste, kaj bi bilo pametno pojesti, če se želite prehranjevati bolj preračunljivo.

Pisalni stroj Lego

Steve Guinness je pred leti pustil službo, da bi se lahko igral z legokockami; ko je leta 2017 s svojim prijateljem zmagal na tekmovanju Lego Masters, ki ga je organizirala britanska javna televizija Channel 4, ga je to opogumilo, da je po skoraj dveh desetletjih poučevanja na srednji šoli dal odpoved in se kockam posvetil tudi profesionalno. Samozaposlil se je in se začel preživljati z delavnicami, ves čas pa je iz kock neumorno gradil različne izvirne komplete. Končno mu je uspel tudi veliki met, saj bo od prvega julija naprodaj pisalni stroj iz kock, ki ga je ustvaril skupaj z razvijalci podjetja Lego. Sestavlja ga 2079 kock in je videti kot klasični pisalni stroj iz sredine prejšnjega stoletja. Z njim ni mogoče zares pisati, lahko se le precej dobro igramo, da pišemo. Njegove tipke se premikajo in delujejo, vendar vse premikajo le eno ’črko’, na sredini, ki na papirju ne pušča sledi, pa čeprav ne manjka niti črno-rdeči trak. Okoli valjčka lahko vpnemo dejanski list papirja in mehanizem se, ko tipkamo, premika z leve na desno, tako kot pri pravem pisalnem stroju. Fingiranje pisanja verjetno še nikoli ni bilo tako zabavno.

Zapestno ogledalo

Najnovejša kolesarska moda okoli zapestja namesto ročne ure zapoveduje okroglo ogledalo. Z njegovo pomočjo naj bi pedaliranje postalo varnejše, saj nam, kadar hočemo preveriti prometne razmere za sabo ali ob strani, ni treba obračati cele zgornje polovice telesa, ampak le dvignemo zapestje, kot bi pogledali na uro – kar pomeni, da moramo biti vešči vožnje z eno roko. Bolj športne različice so sicer zložljive, vrtljive in izdelane tako, da se zrcalo dvigne ter je pravokotno na zapestje, da nam roke ni treba odmikati s krmila. Šik mestno vzvratno ogledalo si na zapestje namestimo s pomočjo sivega odsevnega traku, ki se zapenja s tako imenovanim ježkom, lahko si ga omislimo le na eni roki ali na obeh. Prav nam bo prišlo tudi za popravljanje ličil med čakanjem pred semaforjem, za urejanje pričeske pred fotografiranjem ali igranje z odsevom oziroma pošiljanje ’zajčkov’ ostalim kolesarjem, kar sicer odsvetujemo. Petkovo protestno kolesarjenje, ki dejansko pomeni vztrajno nastavljanje ogledala vladi, pa bi lahko, če bi bila s tem pripomočkom opremljena večina protestnikov, postalo še impozantnejše.