Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Zastavek gre takole: ona pri petdesetih ostane sama, otroka sta odšla v svet, mož pa k mladenki. Bosta torej vsebina jok in bolečina? Ne, namesto tega avtorica izriše trojno refleksijo. Najprej na ravni sloga, ko narativno pripoved nadomesti s kapsulami v obliki abecede. Potem na ravni potovanja skozi odnos, ki ni doživel propada v hipu, ampak z leti počasnega odtujevanja.

Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna

»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.