Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.