John Frusciante: Enclosure

Genialni kitarist in (včasih) pisec pesmi po odhodu iz zasedbe Red Hot Chilli Peppers ponovno, tudi z enajsto solistično ploščo, izživlja svoje čudaške apetite. Da mu je blizu zvedava elektronska glasba, sicer že dolgo ni novost, mu je pa sodeč po albumu Enclosure vse bližje. Album se šibi pod težo junglskih ritmov, morda posledice ne tako davnega sodelovanja z Venetian Snaresom. Težava je v tem, da je Frusciantejeva kitarska in pevska senzibilnost v kričečem nasprotju s poceni, generičnimi sintetičnimi ritmi, in to, kar bi sicer lahko bile povsem spodobne pesmi, tu učinkuje zgolj kot še en ekscentrični izliv glasbenega zvezdnika. Mu pa štejemo v dobro, da je v svojem uporu vsekakor zelo konsistenten.

Future Islands: Singles

Baltimorski trio Future Islands je nase opozoril že z dosedanjimi ploščami, a zdi se, da ga je prejšnji studijski album On the Water (2011) odpeljal v pravo smer – skupina je podpisala pogodbo s slovito založbo 4AD in zdaj izdala svoj doslej najbolj zaokroženi studijski izdelek, na katerem prevladujeta prepoznavni vokal pevca Samuela T. Herringa in zvočna slika, temelječa na prevladujočih sintetizatorjih, s preprostimi ritmičnimi rešitvami, ki se večinoma vrtijo v polju synthpopa in novega vala. Ne, Singles ni kompilacija, temveč album, ki bi s kakovostjo lahko dosegel, da bi skoraj vse skladbe na njem postale singli, saj gre za malo mojstrovino, ki bo skupino zagotovo predstavila širšemu občinstvu. Sveže.

Chet Faker: Built on Glass

Mladi avstralski vokalist in producent Chet Faker očitno zna dobro fejkati, saj se njegova zgodba bere kot priročnik za uspeh v neizprosni glasbeni industriji. Najprej je leta 2012 posnel všečno priredbo hita No Diggity zasedbe Blackstreet. Posnetek je postal viralni internetni hit, Faker pa potem na krilih EP-jev, ki so sledili, instantno manjša zvezda elektronike. Njegov prvenec je nadaljevanje te zgodbe. Vsebuje vse, kar narekuje recept: besedila o težkih razmerjih. Lo-fi, a trendovsko produkcijo, ki brodi po trikotniku novega soula, r’n’b-ja in plesne elektronike. Ščepec kitar in folka. Dva hita, nadvse primerna za festivalske odre. Nekateri feni bodo nedvomno zamerili, ker na njem ni kakšnega manj predvidljivega, bolj ostrega dodatka. Po predpisih.

Kelis: Food.

Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.